Jedro

Tržni inšpektorat opravlja nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, med drugim s področja varstva potrošnikov in konkurence. Dolžan je kontrolirati tudi pravilno izvajanje Zakona o varstvu konkurence, ki prepoveduje dejanja nelojalne konkurence, vendar to prepoved varuje tržni red in ne pravice oseb, ki izhajajo iz Zakona o varstvu industrijske lastnine, med katerimi so tudi pravice iz patenta. Te se v skladu s 121. členom ZIL uveljavljajo s tožbo pri pristojnem sodišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2003, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 13.12.2002. Z omenjeno odločbo je prvostopni upravni organ zahtevo tožnika za uvedbo inšpekcijskega postopka proti domnevnemu kršitelju njegovih patentnih pravic zavrgel ter se pri tem oprl na 121. člen Zakona o varstvu industrijske lastnine (ZIL-1) ter 1. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna stvar. Tožena stranka je ugotovila, da je sklep prvostopnega upravnega organa sicer zakonit in utemeljen, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. V obravnavanem primeru gre za inšpekcijski postopek, ki se uvede po uradni dolžnosti, zahtevki strank po 129. členu ZUP pa se preizkušajo le v primerih, ko je upravni postopek uveden na zahtevo stranke. V 24. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/2002) ima položaj stranke v postopku zavezanec. Vlagatelj pobude oziroma prijave nima položaja stranke in zato tudi prijave tožnika ni mogoče obravnavati v smislu zahteve za uvedbo inšpekcijskega nadzora. Tržni inšpektorat v obravnavani zadevi ni pristojen za sprejem vloge tožnika, ki uveljavlja kršenje njegovih pravic iz patenta in zato bi ga moral prvostopni organ na to opozoriti ter ga napotiti k pristojnemu organu, to pa je sodišče. Ker je tožnik kljub temu zahteval, da se njegova zahteva sprejme in obravnava, bi moral prvostopni organ vlogo zavreči na podlagi 3. odstavka 65. člena ZUP iz razloga, ker ni pristojen za obravnavo takšne zadeve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po določbi 1. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZTI) opravlja tržni inšpektorat inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov s področja trgovine, obrti, storitev, cen, meril, kakovosti blaga, varstva potrošnikov in varstva konkurence, če z zakonom ni drugače določeno. Na podlagi 13. člena ZTI je tržni inšpektor dolžan ukrepati le v primerih, ko ugotovi kršitev zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje. Tržni inšpektor je dolžan kontrolirati tudi pravilno izvajanje Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju ZVK) ter prepovedati dejanje nelojalne konkurence, če ugotovi, da podjetje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu, stori dejanje nelojalne konkurence. Prepoved dejanja nelojalne konkurence po ZVK pa varuje tržni red, ne pa pravice oseb, ki izhajajo iz Zakona o varstvu industrijske lastnine (Uradni list RS, št. 45/2001, v nadaljevanju ZIL). Te se praviloma uveljavljajo s civilno tožbo na sodiščih, kar izhaja tudi iz 121. člena ZIL. Ker tožnik v obravnavanem primeru zahteva izključno zaščito svoje pravice, ki izvira iz prijavljenega patenta, pri čemer ne gre za ravnanje udeleženca na trgu v smislu ZVK, je tožena stranka pravilno ocenila, da tržni inšpektorat ni bil dolžan po uradni dolžnosti uvesti postopka o inšpekcijskem nadzoru.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je nepravilna razlaga tožene stranke, da ni pristojna za nadzor pravnih oseb, ki nastopajo na trgu in kršijo določila Zakona o industrijski lastnini. Inšpektorat je dolžan na posamezno prijavo odreagirati in pričeti z njenim reševanjem in za zaščito pravic posameznika, ki je prijavo dal ter drugih morebitno prizadetih posameznikov. Dejstvo, da se lahko pravica uveljavlja po ZIL tudi v sodnem (pravdnem) postopku ne opravičuje ravnanja inšpekcijskega organa, da zavrže zahtevo za uvedbo postopka oziroma, da prijave sploh ne obravnava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in razveljavi prvostopenjsko sodno odločbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje upravnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi tožnik zahteva izključno zaščito svoje pravice, ki izvira iz prijavljenega patenta za vzmetni dodatek za noge in ogrodja sedežnega pohištva in ležišč (patent s skrajšanim trajanjem z dne 30.6.2002). Po določbi 1. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97; ZTI) opravlja tržni inšpektorat inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov med drugim s področja varstva potrošnikov in varstva konkurence. Tako je dolžan kontrolirati tudi pravilno izvajanje Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93; ZVK), ki prepoveduje dejanja nelojalne konkurence, pri čemer pa ta prepoved varuje tržni red in ne pravice oseb, ki izhajajo iz Zakona o varstvu industrijske lastnine (Uradni list RS, št. 45/2001; ZIL), med katerimi so tudi pravice iz patenta, ki pa se uveljavljajo s tožbo pri pristojnem sodišču. Navedeno izhaja iz 121. člena ZIL, ki določa, da lahko zoper osebo, ki brez soglasja imetnika pravice posega v njegove pravice iz patenta, imetnik pravice s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva, da se kršitelju prepovejo bodoča kršitvena dejanja, da se kršitelju naloži odstraniti predmete kršitve iz trgovinskih tokov oziroma, da se predmete kršitve uniči, da se mu naloži odstraniti sredstva kršitve oziroma, da se sredstva kršitve uniči ter, da se pravnomočna sodba objavi na stroške kršitelja v javnih glasilih. Kršitelj je odgovoren za povzročeno škodo po splošnih pravilih o povrnitvi škode, razen če ta zakon drugače določa. Tako se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 126. člen ZUP in ugotovilo, da tržni inšpektorat v obravnavanem primeru ni bil dolžan po uradni dolžnosti uvesti postopka o inšpekcijskem nadzoru. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.