Jedro

Izvršene odločbe ni mogoče izreči za nično po 3. točki 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 17.1.2003. Tožena stranka je z navedeno odločbo odpravila odločbo Upravne enote Radovljica z dne 30.8.2002, s katero je organ prve stopnje za nična izrekel gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 15 k.o..., ki ga je izdala Občina ... z dne 30.1.1991 in odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, ki jo je izdala Upravna enota Radovljica z dne 16.2.1998, investitorju B.B. Tožena stranka je navedla, da sta se zoper odločbo prve stopnje pritožila tožeča stranka in investitor. Organ prve stopnje je kot nezmožnost izvršitve gradbenega dovoljenja navedel okoliščino, naj bi bilo lokacijsko dovoljenje, na osnovi katerega se lahko izda gradbeno dovoljenje, zavrnjeno. Vendar pri tem ne gre za nezmožnost izvršitve. Poleg tega se dovoljenja, med njimi tudi lokacijsko in gradbeno, ne izvršujejo, ampak le učinkujejo, in sicer tako, da investitor lahko gradi. Le nezmožnost graditi bi dejansko pomenila nezmožnost izvrševanja odločbe, za kar pa v tem primeru ne gre, saj se gradnja že izvaja oziroma je izvedena (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 482/2001 z dne 20.6.2001 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 843/2001). Upravni organ je štel, da naj bi bilo gradbeno dovoljenje neizvršljivo, kot neizvršljivo pa je štel tudi spremembo gradbenega dovoljenja. Ta okoliščina po presoji tožene stranke ni podana.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločiti in razlogom tožene stranke. Navaja, da se gradbeno dovoljenje neposredno ne izvršuje, ampak le učinkuje. Dejansko se izvršuje le gradnja in je lahko razlog za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja le, če graditev fizično ne bi bila mogoča. Takšna nezmožnost bi bila podana, če gradnje zaradi npr. tehničnih pogojev ne bi bilo mogoče izvršiti, pri čemer pa ta ničnostni razlog še predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Da pa je v obravnavanem primeru gradnja mogoča oziroma, da ničnostni razlog nemožnosti izvršitve ni podan, potrjuje tudi dejstvo, ki ni sporno, da je gradnja že izvršena. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Tožena stranka je zato utemeljeno odpravila odločbo prve stopnje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek. Navaja, da je kasnejše dovoljenje investitorju "zapadlo". Stališče sodišča prve stopnje ni sprejemljivo. Pomembna je tudi ničnost v pravnem pomenu. Stališče sodišča prve stopnje pomeni zeleno luč za vse investitorje nelegalnih gradenj, kar je nedopustno. Sicer pa je podan tudi ničnosti razlog po 2. točki 1. odstavka 79. člena ZUP. Izvršitev (učinkovanje) gradbenega dovoljenja in njegovih sprememb bi pomenilo storitev kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 313 KZ RS.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je po uradni dolžnosti za nično izrekel gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, ki sta obe bili izdani investitorju B.B. Ugotovil je, da je podan ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP.

Tožena stranka je pri reševanju pritožbe investitorja in pritožbe C.C. odločbo odpravila. Po njeni presoji ugotovljeni ničnostni razlog ni podan, saj je bilo gradbeno dovoljenje že izvršeno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo.

Po presoji pritožbenega sodišča pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilno uporabo 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki ureja ničnostni razlog, po katerem se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo o zavrnitvi tožbe po 1. odstavku 59. člena ZUS, po katerem se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V konkretnem primeru je bila odločba, ki jo je organ prve stopnje izrekel za nično, izvršena. To izhaja iz predloženih spisov in med strankami tudi ni sporno. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da navedeni ničnostni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in sodiščem prve stopnje, da je navedeni ničnosti razlog možno uveljaviti le v primeru, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo presojo o tem, da v konkretnem primeru ne gre za takšno napako, ki bi lahko bila podlaga za uporabo uporabljenega izrednega pravnega sredstva. Po izvedeni gradnji ni več mogoče uveljavljati ničnostnega razloga po navedeni pravni podlagi. Vsaka kršitev še ne omogoča presoje, da je odločba nična. Pomembno je le, ali je podan ničnostni razlog in presoja o tem, da takšen razlog ni podan. Presoja, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan, še ne pomeni "pravno sanacijo" odločbe, ki je nezakonita, kot to uveljavlja pritožnik.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Organ prve stopnje je postopal po uradni dolžnosti in izdal odločbo o ničnosti na tej podlagi, pri čemer je ugotovil ničnostni razlog po 2. točki 279. člena ZUP. Takšna odločitev je bila predmet pritožbene presoje, sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Zato v konkretnem primeru ne more biti predmet pritožbene presoje tožnikov ugovor, da je navedena odločba nična iz drugega razloga, to je iz razloga, da bi izvršitev lahko povzročila kakšno kaznivo dejanje, ki je kaznivo po Kazenskem zakoniku (2. točka 1. odstavka 290. člena ZUP), saj gre za drugačno dejansko in pravno podlago ugovora.

Glede na navedeno in ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).