Jedro

V obravnavanem primeru je pravica do odškodnine samostojna pravica, v zvezi z določitvijo katere 73. člen ZDen zgolj napotuje na uporabo predpisov o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Predlagatelj, katerega pravna prednica je bila v postopku denacionalizacije zavezanka za vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu, je vložil predlog za določitev odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za določitev odškodnine in za povrnitev stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeni sklep je predlagatelj vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da v celoti vztraja pri stališču, da sodni nepravdni postopek določitve odškodnine pomeni le orožje v rokah predlagatelja za dokončanje postopka odmere odškodnine, ki se je začel že z odločbo o razlastitvi oziroma s konkretno odločbo o denacionalizaciji. V nepravdnem postopku se ne odloča o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, ampak se odškodnina le odmeri. Sicer bi bila določena pristojnost pravdnega sodišča. Zadeva U 441/1996, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, ni povsem identična z obravnavano. Iz obrazložitve v navedeni zadevi ni mogoče zaključiti, da postopek sporazumevanja po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN) ni obligatoren. Da to v resnici ni bil, kaže že sama dikcija 51. člena tega zakona, saj se upravičenec do odškodnine po preteku treh mesecev lahko obrne za odmero odškodnine naravnost na sodišče. Za odločitev v tej zadevi pa (ne)obligatornost postopka sporazumevanja sploh ni bistvena. Da se odškodnina določi v nepravdnem postopku kot avtomatična posledica upravnega postopka, se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo, med drugim v zadevi III Ips 59/2010. Upravičenec do odškodnine v skladu z določbami zakona ne poda zahteve za plačilo odškodnine, ampak predlog za njeno določitev. Če bi bil predlog upravičenca do odškodnine vezan na petletni zastaralni rok, bi to zakon izrecno določil. V postopku po 73. členu ZDen zavezancu pripada odškodnina s samo izdajo odločbe o denacionalizaciji. Zato zahtevek (predlog) ne more zastarati, saj je bilo o njem že odločeno. Pravna situacija v primeru odmere odškodnine v postopku razlastitve je povsem podobna situaciji izdaje vmesne sodbe o temelju odškodninskega zahtevka. Podobno je v postopku odmere odškodnine po ZRPPN. Upravni organ je dolžan sam in brez posebne zahteve stranke nadaljevati postopek odmere odškodnine. Možnost same stranke, da se obrne naravnost na sodišče, je glede na stališče, zavzeto v III Ips 59/2010, njeno orožje za pospešitev postopka, podobno kot pri institutu molka organa. Posledično je stališče iz III Ips 59/2010, da je pristojnost nepravdnega sodišča za odmero odškodnine določena le kot nadaljevanje upravnega postopka, logično in pravilno. Vztraja, da zahtevka, kot ga je postavil 5. 4. 1993, sploh ni bil zavezan postaviti, saj je bil upravni organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji sam dolžan nadaljevati postopek za sklenitev sporazuma o višini odškodnine, sicer pa zadevo odstopiti sodišču, da odmeri odškodnino. Po ZRPPN določitev oziroma odmera odškodnine nikoli ni bila v pristojnosti upravnega organa, ampak je v primeru, da se stranke o njej v upravnem postopku ne sporazumejo, odločitev vedno v pristojnosti sodišča, ki pomeni le nadaljevanje upravnega postopka. Zato ni pravilno stališče, da je v primeru 73. člena ZDen pravica do odškodnine samostojna pravica v dispoziciji zavezanca. Predlagatelju pravica do odškodnine pripada na podlagi samega zakona (73. člena ZDen), lahko pa bi se ji v postopku sklenitve sporazuma odpovedal. Da je predlagateljevo stališče pravilno, izhaja iz samih določb ZRPPN. Ker ZDen glede same odločitve o odškodnini nima specialnih določb, se določbe ZRPPN neposredno uporabljajo, lastnost razlastitvene odločbe pa ima odločba o denacionalizaciji. Določba 73. člena ZDen je izraz pravičnosti tako v razmerju do upravičenca kot v razmerju do zavezanca. Pravice do odškodnine zavezancem ni treba posebej izkazovati, dovolj je, da iz postopka denacionalizacije izhaja, da je bila nepremičnina pridobljena odplačno. Tudi sicer ni nepomembno, da se v nepravdnem postopku odloča v zadevah, ki niso vezane na zastaralni rok. Glede roka za nadaljevanje postopka določitve odškodnine pred sodiščem gre za podobno situacijo kot pri institutu molka organa v upravnem postopka, ko stranke v primeru, če ne vloži zaradi tega pritožbe ali tožbe v upravnem sporu, ne zadenejo škodljive posledice. V nasprotju z ustavnimi pravicami do enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva bi bilo, če država zavezanca v denacionalizacijskem postopku dejansko najprej razlasti, potem pa ga zaradi njenega nezakonitega postopanja zadenejo še škodljive posledice. Neposredna zahteva stranke, da se obrne na sodišče je samo orožje v rokah stranke, da realizira svoje pravice, nikakor pa stranke zaradi nezakonitega postopanja upravnega organa (opustitve odločitve o obnovi postopka in neizvedba postopka sporazumevanja) ne morejo doleteti škodljive posledice. O tem vprašanju obstaja bogata praksa tako Upravnega kot Vrhovnega sodišča. Na navedeno je predlagatelj opozoril že tekom postopka na prvi in drugi stopnji, vendar se nobeno od sodišč do teh navedb ni opredelilo, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, na katero je Vrhovno sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - upravni organ (Občina Ljubljana Vič Rudnik, Sekretariat za občo upravo) je 16. 12. 1992 izdal delno odločbo št. ..., s katero je upravičencu I. O. vrnil nepremičnino parc. št. 1858/6, k. o. ..., v naravi, zavezanka za vrnitev je bila pravna prednica predlagatelja; - omenjena odločba je postala pravnomočna 5. 1. 1993; - v 2. točki njenega izreka je bilo navedeno, da je zavezanec nepremičnino pridobil odplačno na podlagi pogodbe in mu zato na podlagi 73. člena ZDen pripada odškodnina po ZRPPN, ki se bo izplačala v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, ko bo ta ustanovljen; - zavezanec je z vlogo z dne 2. 4. 1993 na Sekretariat za občo upravo vložil zahtevo za odškodnino ter predlagal, da organ odloči o odškodnini in jo naloži v plačilo Slovenskemu odškodninskemu skladu; - Slovenski odškodninski sklad je z vlogo z dne 14. 7. 1994 predlagal obnovo postopka, ker je upravni organ v 2. točki izreka odločbe z dne 16. 12. 1992 odločal o temelju in višini odškodnine, upravni organ pa je s sklepom z dne 17. 8. 1994 v zvezi z 2. točko izreka odločbe postopek obnovil; - Upravna enota Ljubljana je s sklepom z dne 30. 7. 2010 zavrgla zahtevo zavezanca za izplačilo odškodnine, ker za ta postopek upravni organ ni stvarno pristojen; odločba je postala pravnomočna 28. 8. 2010; - zavezanec je predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku vložil 19. 1. 2011. 8. Sodišče prve stopnje je sledilo ugovoru zastaranja. Ocenilo je, da je splošni petletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev po 73. členu ZDen začel teči s potekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine (iz 51. člena ZRPPN). Slednji rok je tekel od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji (5. 1. 1993), tožnik pa predloga za določitev odškodnine ni vložil vse do 19. 1. 2011. Sodišče druge stopnje je oceni sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja pritrdilo.

9. Na vse pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje odgovorilo oziroma se do njih opredelilo, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana. Ne gre za to, da bi sodišči prezrli navedbe predlagatelja, ampak le za to, da sprejeta materialnopravna presoja ni ugodna zanj, kar pa ne more pomeniti kršitve procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS.

10. Ne drži, da je bilo o temelju za odškodnino po 73. členu ZDen odločeno že z odločbo o denacionalizaciji, kar je predlagatelju pravilno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče. Velja, da mora v postopku po 73. členu ZDen sodišče presoditi, ali so podane vse predpostavke za priznanje odškodnine; ena od teh je, ali je upravičenec do odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije (zgolj glede te predpostavke je mogoče govoriti o vezanosti na denacionalizacijsko odločbo), nadaljnja pa je odvisna od presoje, ali so sporne nepremičnine v premoženjsko sfero zavezanca (oziroma v premoženjsko sfero njegovih pravnih prednikov) prešle na odplačen ali na neodplačen način v smislu teh določb. Vse navedeno je bilo v praksi Vrhovnega sodišča že pojasnjeno.(1)

11. Vztrajanje, da je za obravnavano zadevo pomembno stališče, zavzeto v sodbi III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010, je neutemeljeno. Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da ne gre za primerljivi zadevi. V omenjeni zadevi je šlo za klasični razlastitveni postopek, kjer je določitev odškodnine v nepravdnem postopku res le nadaljevanje razlastitvenega postopka in pogoj za njegovo zakonito dokončanje s prenosom lastninske pravice in posesti. V obravnavanem primeru pa je pravica do odškodnine samostojna pravica, v zvezi z določitvijo katere 73. člen ZDen zgolj napotuje na uporabo predpisov o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.(2)

12. Glede na obrazloženo revizijska teza, da terjatev po 73. ZDen členu ni vezana na zastaralni rok, ne drži. Presoja, da je bil konkreten predlog vložen po izteku zastaralnega roka, pa je tudi pravilna. Vrhovno sodišče še opozarja, da v obravnavanem primeru ni mogoče spregledati, da bi se predlagatelj kljub temu, da je postopek pred upravnim organom trajal (stal) skoraj dve desetletji, zastaranju svoje terjatve lahko izognil. V obravnavanem primeru bi namreč prišla v poštev pravila o pretrganju zastaranja. Predlagateljevo vložitev zahteve za odškodnino na upravno enoto bi bilo mogoče šteti za dejanje upnika v smeri, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR), a pred nepristojnim organom. Glede na to, da je njegova zahteva pred upravnim organom tudi bila zavržena zaradi nepristojnosti, bi moral zato, da pa bi si pretrganje zavaroval, vložiti predlog pred pristojnim organom v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o zavrženju (prvi odstavek 390. člena ZOR). Te možnosti pa predlagatelj ni izkoristil; odločba upravnega organa o zavrženju je postala pravnomočna 28. 8. 2010, predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku pa je vložil šele 19. 1. 2011. 13. Po obrazloženem revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 298/2012, II Ips 270/2012, II Ips 366/2010, II Ips 160/2010 in mnoge druge.

Op. št. (2): Primerjaj npr. II Ips 236/2006.