Jedro

V času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnik ni bil več direktor tožene stranke, tako da so zanj veljale določbe SKPgd o pogodbeni kazni, četudi s toženo stranko ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi (in tudi ni bil razporejen na drugo delovno mesto).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati: pogodbeno kazen v višini 15.072,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2003 do plačila (I/1. točka izreka sodbe); dodatek za stalnost za obdobje od oktobra 1999 dalje do septembra 2002, v mesečnih bruto zneskih, razvidnih iz izreka, z izplačilom neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (od 18. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila (I/2. točka izreka sodbe); razliko v plači za čas od oktobra 1999 do septembra 2002 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka, z izplačilom neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (od 18. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila (I/3. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 662,43 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od poteka paricijskega roka do plačila) (II. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni z utemeljitvijo, da tožnik do odpravnine ni upravičen, ker 28. člen SKP za gospodarstvo ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili. Tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni imel več statusa poslovodnega delavca niti delavca s posebnimi pooblastili. Delovno razmerje mu je prenehalo kot navadnemu delavcu in ne kot delavcu s posebnimi pooblastili, tudi plačo je prejemal kot delavec brez pooblastil za VI. stopnjo izobrazbe po branžni kolektivni pogodbi. Če tožena stranka tožnika ni razporedila, njena neaktivnost ne more biti v škodo tožniku. Sklicevanje na judikate VS RS ni korektno, ker ne gre za identičen primer. Prvostopenjsko sodišče je ponovno zavrnilo zahtevo za plačilo razlike plač v času od oktobra 1999 do vključno septembra 2002 ter plačilo dodatka za stalnost z utemeljitvijo, da se je tožnik v tem času strinjal s plačo s količnikom 4,5 in ni zahteval, da se mu plača izplačuje s količnikom 6. Zavrnitev tožbenega zahtevka je utemeljilo s stališčem, da je bil tožnik pri vodenju gospodarske družbe dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in da nikoli ni prikazoval v računovodskih izkazih tovrstnih obveznosti do tožene stranke, podatke o izplačilu akontacij pa je sam podpisoval. Tožnik se s takšno razlago ne strinja in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V celoti se pridružuje stališču pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 100/2009. Poleg tega poudarja, da je po odločitvi Računskega sodišča RS moral vrniti stimulativni del plače, ker o tem ni odločil pristojni organ. Dve revizijski hiši sta ugotovili, da bi lahko tožnik imel višjo plačo, kot mu je bila izplačana, zato se je odločil iztožiti razliko, saj je bil po krivici razrešen, delovno razmerje pa mu je bilo nezakonito odpovedano.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovilo nepopolno, zaradi česar je sprejeta odločitev napačna.

Do vseh spornih vprašanj, ki so za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu bistvena, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v sodbi oz. razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 100/2009 z dne 25. 3. 2010. Dodatni argumenti, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v ponovljenem postopku, niso prepričljivi, pritožbeno sodišče kljub temu ocenjuje, da je pravna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi napačna. To velja tako za stališča sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)veljavnostjo določb SKPgd o pogodbeni kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v tožnikovem primeru kot tudi za stališča v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo razlike v plači in dodatka za stalnost po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnikom za čas opravljanja funkcije direktorja, ki naj bi bil neutemeljen zato, ker naj bi se tožnik takšnemu zahtevku odpovedal. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu navedlo več razlogov v prid stališču, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nasl. - SKPgd). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za obravnavani primer ne veljajo določbe SKPgd, ker po 2. odstavku 3. člena SKPgd ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili, in sicer iz razloga, ker je bil tožnik direktor, po razrešitvi pa ni bil razporejen na drugo delovno mesto, ampak je imel veljavno pogodbo o zaposlitvi za funkcijo direktorja. Tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bil več direktor tožene stranke niti delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, le za te delavce pa je veljavnost SKPgd izključena. Tožniku je funkcija direktorja prenehala 10. 7. 2002, ko je posle predal novemu direktorju tožene stranke J.P., iz sodnega registra pa je bil kot direktor – zastopnik tožene stranke izbrisan že z dnem 20. 6. 2002 (na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 1663/2000 z dne 18. 10. 2001, potrjene s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 1137/2001 z dne 20. 6. 2002). Če tožena stranka tožnika po prenehanju funkcije direktorja ni razporedila na drugo delovno mesto, to ne pomeni, da je imel ves čas do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (na podlagi nezakonitih sklepov tožene stranke) status direktorja, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Prav iz razloga, ker ni bil razporejen na drugo ustrezno delovno mesto (do česar je imel po določbah tedanjih predpisov – ZTPDR, ZDR/90 – pravico), ni bilo nobene pravne podlage za to, da bi mu tožena stranka po predčasnem prenehanju mandata določila nižjo plačo in so zato še naprej veljale določbe o plači iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za funkcijo direktorja (niso pa več veljale druge določbe te pogodbe o zaposlitvi, ker je tožniku funkcija direktorja predčasno prenehala). Zato je povsem nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da naj bi „tožnik po eni strani izhajal iz direktorskih pravic, po drugi pa pravic delavcev, odvisno od tega, kaj je zanj ugodneje,“ kar je temeljni argument za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni po SKPgd tudi nima nobene povezave z odpravnino za primer razrešitve s funkcije direktorja. Bistveno je, da tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bil direktor, ampak (nerazporejeni) delavec tožene stranke, zato je tudi zanj veljala SKPgd, vključno z določbo 28. člena o pogodbeni kazni. V zvezi z osnovo za izračun pogodbene kazni, do katere naj bi bil tožnik upravičen, je sodišče prve stopnje sicer zavzelo pravilno stališče, da je za osnovo potrebno upoštevati povprečno plačo za obdobje junij do avgust 2002, vključno s stimulacijo (vendar brez stimulacije za junij 2002, ki jo je moral tožnik vrniti), ob tem je potrebno pojasniti le, da je v osnovo treba šteti tudi morebitno razliko v plači ter dodatek za stalnost. Tudi v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači glede na količnik 6 po 7. členu obeh pogodb o zaposlitvi ter za plačilo dodatka za stalnost v višini 0,1 % osnovne plače po 10. členu pogodbe o zaposlitvi za obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002 se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na stališča, ki jih je zavzelo že v razveljavitvenem sklepu. Pri tem kot bistveno ponovno izpostavlja, da pasivnosti tožnika, čeprav je bil direktor tožene stranke (in je v okviru opravljanja te funkcije dajal ustrezne naloge računovodski službi glede obračuna plač), pri uveljavljanju pravic iz naslova plače, ki bi mu šla po pogodbi o zaposlitvi, nikakor ni mogoče šteti za izjavo volje za spremembo pogodbe o zaposlitvi oz. sklenitev ustne pogodbe o zaposlitvi, s katero naj bi bilo dogovorjeno znižanje plače. Iz dejstva, da je tožnik kot direktor tožene stranke daljše obdobje pristajal na nižjo plačo in neizplačilo dodatka za stalnost, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je pri njem obstajala volja za spremembo določb o plači pogodbe o zaposlitvi in da se je pravici do višje plače oziroma dodatka za stalnost, ki mu po pogodbi o zaposlitvi pripada, odpovedal, čeprav je kot odredbodajalec dajal naloge za izplačila računovodski službi, zlasti tudi ne zato, ker tožena stranka sploh ni pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z direktorjem. V tožnikovem primeru po oceni pritožbenega sodišča tudi ne gre za odpust dolga v smislu v sodbi sodišča prve stopnje citiranih določb ZOR oz. OZ, saj ni dokazana kakršnakoli izjava tožnika, da od tožene stranke ne bo zahteval izpolnitve obveznosti po pogodbi o zaposlitvi iz naslova plače. Tožnikovih nalogov računovodski službi v zvezi z izplačili plač po oceni pritožbenega sodišča samih po sebi ni mogoče šteti za tako izjavo, še manj pa naj bi izjavo dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti, predstavljalo samo prejemanje nižje plače. Delavec, tudi bivši direktor, ima v okviru zastaralnih rokov pravico uveljavljati denarne terjatve po pogodbi o zaposlitvi neposredno s tožbo pred sodiščem, čeprav ni ob vsakokratnem izplačilu plač pri delodajalcu ugovarjal na primer zaradi prenizke ali premalo izplačane plače. V obravnavanem primeru očitno ne gre za podoben pravni in dejanski položaj kot v zadevi, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 5/2005 z dne 21. 6. 2005, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe.

Ker je pritožba tožeče stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolnjevati postopka. To ne bi bilo smotrno, ker glede višine zahtevka sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, čeprav je postavilo izvedenca finančne stroke in pridobilo njegovo mnenje med drugim tudi v zvezi z zahtevki, ki so predmet tega individualnega delovnega spora. Odločitev temelji na določbah 355. člena ZPP.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

V skladu z določbo 2. in 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.