Jedro

ZIN v 29. člen določa, da se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi. Tožnika sicer nista bila navzoča ob ogledu, vendar sta bila o ogledu seznanjena z vročitvijo zapisnika. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ tožnika na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZUP pozval, da v roku 8 dni podata pripombe na vsebino zapisnika, pisno ali ustno. Tožnika pripomb nista podala, pač pa sta po preteku 8 dnevnega roka prosila za podaljšanje roka. Prvostopenjski organ ni odločil o podaljšanju roka, s tem je bila v postopku nedvomno povzročena pomanjkljivost, kar tožena stranka tudi sama ugotavlja v odločbi, ter obrazloži, da za odločitev v zadevi vendarle ni bila bistvena. Pri uveljavljanju te kršitve bi morala tožnika povsem določno izkazati vzročno zvezo med kršitvijo postopka in drugačno odločitvijo v zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, kot prvostopenjski organ odločil, da morata tožnika kot zavezanca s kmetijskega zemljišča na parc. št. 2716/20 k.o. ... odstraniti bivalni zabojnik z nadstrešnico. Rok za izvršitev je 31. 10. 2017. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Po odpravljeni nepravilnosti morata stranki pisno obvestiti inšpektorja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je kmetijska inšpekcija opravila pregled rabe kmetijskega zemljišča na parc. št. 2716/20 k.o. ... V času pregleda je bilo na kraju samem ugotovljeno, da je na kmetijsko zemljišče v severnem delu navedene parcele postavljen bivalni zabojnik z nadstrešnico, ki je točkovno temeljen v tla. Ker je bil pregled dejanske rabe kmetijskega zemljišča na parc. št. 2716/20 k.o. ... opravljen v odsotnosti tožnikov, je kmetijska inšpekcija obvestila tožnika o navedenih ugotovitvah, ki so podane v zapisniku z dne 18. 4. 2017 in pozvala, da tožnika podata morebitne pripombe na vsebino zapisnika pisno ali ustno, v roku 8 dni od prejema dopisa. Na podlagi poslanega poziva sta zavezanca dne 4. 5. 2017 podala pisno prošnjo za podaljšanje roka, za podajo pripomb na zapisnik. V dopisu sta navedla, da je prejšnja lastnica parcele že pridobila določene listine, ki so nujne za razjasnitev dejanskega stanja. Ker tožnika nista posredovala dokazil, ki bi dokazovala, da je bivalni zabojnik z nadstrešnico dovoljeno postaviti na obravnavano parcelo, je prvostopenjski organ dne 5. 6. 2017 odločil, da je postavitev bivalnega zabojnika z nadstrešnico na obravnavano parcelo v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Prvostopenjski organ je izrekel ukrep na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 107. člena ZKZ.

2. Tožnika sta se pritožila zoper navedeno prvostopenjsko odločitev. Tožena stranka kot drugostopenjski organ je njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. V pritožbi sta navajala, da je v teku postopek spremembe dejanske rabe obravnavanega zemljišča, saj je bila raba zemljišča, ki je nastala s parcelacijo pred tem ves čas določena kot pozidano zemljišče. Ker se je s parcelacijo zemljišče delilo na dva dela, je bilo v tem postopku potrebno ločiti pozidani in kmetijski del. O njuni prošnji za podaljšanje roka ni bilo odločeno, kar je razvidno iz izpodbijane odločbe. Tožnika zatrjujeta, da sta neuka in sta pričakovala, da se bo na njuno vlogo uradna oseba pisno odzvala.

3. Drugostopenjski organ potrjuje odločitev v izpodbijani odločbi in meni, da je nedvomno kršen prvi odstavek 4. člena ZKZ, saj se kmetijsko zemljišče deloma očitno uporablja v nasprotju z njegovim namenom in sicer tako, da je na njem postavljen bivalni zabojnik. Glede na to pa je upravičeno šteti, da tožnika kršita tudi določbo prvega odstavka 7. člena ZKZ, ker tega dela zemljišča ne obdelujeta kot dobra gospodarja. Glede dejstva, da prvostopenjski organ ni odločil o vlogi tožnikov za podaljšanje roka za izjavo o vsebini zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 4. 2017, je s tem nedvomno povzročena pomanjkljivost, ki pa za odločitev v zadevi vendarle ni bistvena. Organ prve stopnje je namreč kljub temu, da se na vlogo za podaljšanje roka formalno ni odzval, izpodbijano odločbo izdal šele več kot mesec dni po izteku roka, ki ga je določil v dopisu z dne 24. 4. 2017. Prav tako je skoraj mesec dni razlike med datumom vrnitve prejšnje lastnice zemljišča z zdravljenja, kakor sta ga navedla tožnika v vlogi za podaljšanje roka in datumom izdaje izpodbijane odločbe. Tožena stranka še poudarja, da je vprašanje dejanske rabe na zemljišču, za odločitev v obravnavani zadevi nepomembno. Bistveno je namreč vprašanje, kaj v zvezi s posameznim zemljiščem v skladu z določbami 2. člena ZKZ določajo prostorski akti lokalne skupnosti, to pomeni vprašanje namenske rabe zemljišča. Kot je rečeno, je zemljišče s parc. št. 2716/20 k.o. ... v tem smislu določeno zemljišče, ki spada v prvo območje kmetijskih zemljišč. Zato niti morebitna sprememba evidentirane dejanske rabe, na katero se sklicujeta tožnika, v ničemer ne bi mogla vplivati na relevantno dejansko stanje.

4. Tožnika sta vložila tožbo v upravnem sporu in uveljavljata bistveno kršitev postopka, saj prvostopenjski organ ni upošteval načela kontradiktornosti oziroma zaslišanje strank, kot to določa 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnikoma namreč v postopku ni bila dana možnost izjave, kot sta to tudi uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev. Drugostopenjski organ je njuno argumentacijo zavrnil povsem neupravičeno. V predmetni tožbi tožnika naslovnemu sodišču predlagata vpogled v spis zadeve ter se sklicujeta na že vse podane argumente ter vpis okoliščin in dejanskega stanja, ki sta ga podala v pritožbi z dne 20. 6. 2016. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožečih strank kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ob tem še enkrat poudarja, da je v obravnavani zadevi nedvomno kršen prvi odstavek 4. člena ZKZ, saj se kmetijsko zemljišče deloma očitno uporablja v nasprotju z njegovim namenom in sicer tako, da je na njem postavljen bivalni zabojnik. Glede vloge za podaljšanje roka, tožena stranka navaja tako kot v obrazložitvi svoje odločbe. Nadalje navaja, da vprašanje dejanske rabe na zemljišču, je za odločitev v obravnavani zadevi nepomembno. Bistveno je namreč vprašanje, kaj v zvezi s posameznim zemljiščem v skladu z določbami 2. člena ZKZ določajo prostorski akti in lokalne skupnosti, to pomeni vprašanje namenske rabe zemljišča. Zato niti morebitna sprememba evidentiranja dejanske rabe na katero se sklicujeta tožnika v ničemer ne bi mogla vplivati na relevantno dejansko stanje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporen ukrep kmetijskega inšpektorja, ki je oprt na določbo 4. člena ZKZ in odrejen v skladu z določbo 32. člena ZIN ter v zvezi z 107. členom ZKZ. Če inšpektor pri opravljanju nalog nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje ima pravico in dolžnost med drugim odrediti druge ukrepe in opraviti dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom (32. člen ZIN).

9. Prvi odstavek 4. člena ZKZ določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Po 107. členu ZKZ ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča (1. alineja točke A tega člena) ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (1. alineja točke B navedenega člena).

10. Eden od bistvenih razlogov za sprejeto odločitev je zaključek, da je obravnavani bivalni zabojnik z nadstrešnico postavljen na kmetijskem zemljišču v nasprotju s prostorskimi akti. Zemljišče s parc. št. 2716/20 k.o. ... je določeno kot zemljišče, ki spada v I. območje kmetijskih zemljišč. 7. člen ZKZ nalaga lastniku kmetijskega zemljišča, da mora le-to obdelovati kot dober gospodar, preprečevati mora zaraščanje kmetijskih zemljišč, uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaževanja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč.

11. Tožnika zatrjujeta, da je sprememba namembnosti obravnavanega zemljišča še vedno predmet obravnave pred pristojnim organom. V zvezi s tem navajata, da je bila pred upravnim organom zagrešena v postopku bistvena napaka, zaradi neupoštevanja načela kontradiktornosti oz. zaslišanja stranke, in sicer da jima ni bila dana možnost izjave v zvezi s postopkom spremembe dejanske rabe zemljišča, ki bi lahko meritorno vplivala na odločitev kmetijske inšpekcije.

12. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico se izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Bistvo tega načela ni v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega postopka. Zato gre za absolutno bistveno kršitev, če se stranka sploh ni imela možnosti izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah (3. točka 2. odstavka 239. člena ZUP), v ostalih primerih pa je treba presojati, ali bi kršitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi (relativno bistvena kršitev) oziroma ali gre za nebistvene kršitve (2. odstavek 248. člena ZUP)1. 13. ZIN v 29. člen določa, da se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi. Tožnika sicer nista bila navzoča ob ogledu, vendar sta bila o ogledu seznanjena z vročitvijo zapisnika z dne 25. 4. 2017. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ tožnika na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZUP pozval, da v roku 8 dni podata pripombe na vsebino zapisnika, pisno ali ustno. Tožnika pripomb nista podala, pač pa sta po preteku 8 dnevnega roka prosila za podaljšanje roka. Prvostopenjski organ ni odločil o podaljšanju roka, s tem je bila v postopku nedvomno povzročena pomanjkljivost, kar tožena stranka tudi sama ugotavlja v odločbi, ter obrazloži, da za odločitev v zadevi vendarle ni bila bistvena. Pri uveljavljanju te kršitve bi morala tožnika povsem določno izkazati vzročno zvezo med kršitvijo postopka in drugačno odločitvijo v zadevi.

14. Tožnika se v tožbi sklicujeta na potrdilo o vloženi pobudi za spremembo namembnosti zemljišča v prostorskih dokumentih občine z dne 28. 2. 2008, iz katere pa izhaja, da bo zadeva obravnavana v okviru priprave občinskega prostorskega načrta v letu 2008 oz. 2009. Kmetijska zemljišča se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 2. člena ZKZ). Po mnenju sodišča navedeno potrdilo ni dokaz o spremembi dejanske rabe obravnavanega zemljišča in tudi ne dokaz, da je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa evidentirana sprememba dejanske rabe zemljišča. Potrdilo sta tožnika vložila šele v upravnem sporu in ga je sodišče prejelo kot dopusten tožbeni razlog, saj je štelo za obrazloženo zakaj ga tožnika nista navedla že v postopku izdaje upravnega akta, s tem ko sta pojasnila, da ni bilo odločeno o njuni vlogi za podaljšanje roka (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnika tudi drugih dokazov, ki bi potrjevali njune trditve o spremembi namembnosti obravnavanega zemljišča nista podala.

15. Sodišče je presodilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka. Tožnika tudi v tožbi ne povesta določno, v čem bi podaljšanje roka za predložitev dokazov lahko vplivala na drugačno odločitev v zadevi, zato storjena kršitev postopka ni mogla vplivati oziroma izboljšati njun pravni položaj in je ni mogoče šteti za bistveno (2. odstavek 248. člena ZUP).

16. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. V zvezi s predlogom tožeče stranke po izvedbi glavne obravnave, sodišče pripominja, da glavne obravnave v zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožeča stranka v svojem predlogu ni konkretizirala svoje zahteve, temveč je samo pavšalno zapisala naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedenih dokazih odloči. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 177/2009 z dne 6.5. 2010.