Jedro

Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, ki je urejena v 72. členu URS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja manifestira določba tretjega odstavka 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in III. izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvo tožeči stranki odškodnino v višini 2.900,00 EUR, drugo tožeči stranki odškodnino v višini 2.900,00 EUR, tretje tožeči stranki odškodnino v višini 2.800,00 EUR in četrto tožeči stranki odškodnino v višini 2.800,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške v višini 1.832,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper točki I. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da bodisi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojene zneske odškodnin zniža, bodisi da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožeče stranke. Obravnavana pritožba sodišču prve stopnje uvodoma očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v tej zvezi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na ugovor tožene stranke glede neobstoja podlage tožbenega zahtevka, v okviru katerega je slednja zatrjevala, da porast hrupa na predmetni cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega, zato posledično ne gre za imisije oziroma škodo, ki bi presegala običajne meje. V tej zvezi tožena stranka uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic, in sicer pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, v nadaljevanju: URS) ter pravice do sodnega varstva (23. člen URS). Tožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj povzema določbe 72. člena URS in Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju: Uredbe) in ne poda dokazne ocene glede pravno odločilnih dejstev, ki so narekovala sprejeto odločitev. V nadaljevanju obravnavana pritožba izpostavlja spremembo definicije posameznih vrednosti imisij po novi ureditvi iz 3. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) in dodaja, da je glede na javne podatke o prometnih obremenitvah, promet na cesti G1-3 bistveno hitreje naraščal kot na cesti G1-1, pri čemer so izvedenci ugotovili, da porast hrupnosti na cesti G1-3 izrazito odstopa od cest iste kategorije v državi, medtem ko porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega. Tožena stranka še ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka, in sicer pri zapolnjevanju pravnega standarda običajnih obremenitev, moralo izhajati iz vrednosti imisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji. Materialnopravni pristop, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, je zato po njeni oceni napačen. Tožena stranka v nadaljevanju še pojasnjuje, da je zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev in možnosti zadolževanja lahko gradila avtoceste le postopoma in po določenih prioritetah, zato za postopno povečevanje prometa na predmetni cesti ni odgovorna. Pritožba naposled graja tudi višino dosojene odškodnine in se pri tem zavzema za pravilno uporabo določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ter meni, da tožeče stranke niso trpele imisij, ki bi presegale običajne meje, ki so jim sicer izpostavljeni ljudje, ki živijo v hišah ob cestah in železnici, ob nekaterih tovarnah in tudi v večjih mestnih središčih ter vpadnicah v mesta. Poudarja, da po ugotovitvah izvedencev naraščanje hrupnosti v relevantnem obdobju na cestah G1-1 in G1-3 ni primerljivo, zato ni sprejemljivo, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam prisodilo praktično enake zneske odškodnin, kot so bile prisojene tožnikom ob cesti G1-3 za enako obdobje in ob enaki oddaljenosti od tranzitne ceste, čeprav je bila njihova izpostavljenost hrupu bistveno manjša, s tem pa tudi zatrjevane škodne posledice. Pri odmeri odškodnine pa bi sodišče prve stopnje moralo v večji meri upoštevati tudi Odredbo o omejitvi prometa na cestah v RS (v nadaljevanju: Odredbo) in izvedene ukrepe pasivne zaščite, ki jih je na hiši tožečih strank izvedla tožena stranka.

3. Tožeče stranke se v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavzemajo za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagajo potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, ki je urejena v 72. členu URS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja manifestira določba tretjega odstavka 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo, in sicer, da je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev le tiste škode, ki presega običajne meje.

7. Pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in višini, v pritožbenem postopku med pravdnima strankama niso sporna. Za pravilno odločitev je bilo tako v konkretnem primeru potrebno upoštevati naslednje okoliščine: - hiši tožečih strank sta od predmetne ceste G1 - 1 oddaljena približno 10 metrov, pri čemer sta stanovanjski hiši na naslovu Rošnja 45 in Rošnja 45a med seboj oddaljeni približno en meter; - obdobje izpostavljenosti tožečih strank prekomernemu hrupu je trajalo 32,5 mesecev, in sicer v času od 30. 10. 2006 do 16. 7. 2009, - v tem obdobju so bile presežene kritične vrednosti hrupa dan - večer - noč ter kritične vrednosti hrupa v nočnem času, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja Inštituta za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor z meseca novembra 2013 (v nadaljevanju: izvedenskega mnenja), katerega sta smiselno povzeli obe pravdni stranki; - tožeče stranke so v relevantnem obdobju živele na hrupnem območju, pri čemer je bila prvo in tožeča stranka neprestano doma, drugo tožeča stranka pa je delala v domačem gostinskem lokalu. Tretje tožeča stranka je bila v obdobju od leta 2006 do meseca februarja 2009 doma, saj je bila do dne 1. 1. 2007 na porodniškem dopustu, od dne 1. 1. 2007 do dne 2. 2. 2000 pa prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje. Meseca februarja se je tretje tožeča stranka zaposlila in je bila posledično zadnjih pet mesecev relevantnega obdobja od doma odstotna približno 8 ur dnevno. Četrto tožeča stranka je bila celotno relevantno obdobje zaposlena in dnevno odstotna po približno 8,5 ure.

- spalnici, kuhinji in otroška soba v stanovanjskih hišah so obrnjene na predmetno cesto, tako da so okna velikega dela bivalnih prostorov, v katerih so se tožeče stranke zadrževale tekom celotnega dneva oziroma noči bila izpostavljena hrupu, ki je zaradi tega prehajal tudi v druge od ceste bolj oddaljene bivalne prostore stanovanjske hiše; - pri tožečih strankah so ugotovljene številne nevšečnosti (moten spanec, komunikacija, koncentracija, razdražljivost, itd.).

8. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v predmetnih sporih že večkrat enotno izreklo (1), na kar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje, v odgovor pritožbenim navedbam pa še dodaja, da se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe argumentirano opredelilo do ugovora tožene stranke glede postopnega porasta prometa in s tem hrupnosti ob sporni cesti in upoštevajoč podatke iz izvedenskega mnenja o pogostosti prometa pravilno zaključilo, da v danem primeru ne gre za običajen promet, ki so ga ljudje, ki živijo v takšnem okolju dolžni trpeti. Promet, ki se je odvijal ob predmetni cesti, se je dejansko od leta 1992 do 2009 postopoma povečeval, iz izvedenskega mnenja pa nesporno izhaja, da so bile v relevantnem obdobju od 31. 10. 2006 do 16. 7. 2009 ves čas prekoračene tako mejne kot kritične vrednosti hrupa po Uredbi. Pritožbeno parcialno povzemanje izvedenskega mnenja v smeri, da porast hrupa na predmetni cesti v slovenskem merilu ni nič posebnega je zato neutemeljeno, saj je izvedensko mnenje potrebno presojati kot celoto. Nenazadnje pa se je sodišče prve stopnje tudi pri presoji višine vtoževane odškodnine pravilno oprlo na citirano izvedensko mnenje in sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih ter podalo zadostno dokazno oceno glede pravno odločilnih dejstev. Glede na obrazloženo v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, prav tako pa tudi ne v tej zvezi zatrjevani kršitvi določb 22. in 23. člena URS.

9. Obširna pritožbena polemika o tem, da je prometna obremenjenost sporne ceste G1-1 v povprečju bistveno nižja, kot je bila v primeru ceste G1-3 je brezpredmetna. Poudariti je namreč potrebno, da predstavljajo obliko nedopustne škode v predmetni zadevi prekomerne imisije oziroma hrup in s tem povezane duševne bolečine oškodovancev zaradi posega v njihove osebnostne pravice, zlasti pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS). Jakost hrupa, ki ima za posledico duševne bolečine oškodovancev pa je odvisna od mnogoterih dejavnikov - poleg števila vozil in njihove vrste, na kar se osredotoča pritožba, tudi od konfiguracije terena ob cestišču, karakteristike cestišča, oddaljenost bivališča oškodovancev od ceste, morebitne protihrupne zaščite, subjektivnih lastnosti oškodovancev, itn.. Pravno odločilne za odmero višine odškodnine pa so vrednosti hrupa, kot so bile za relevantno obdobje izmerjene s strani izvedenske ustanove. Ob tem pa pregled zadeve pokaže, da izmerjene vrednosti hrupa bistveno ne odstopajo od vrednosti hrupa, kot so bile izmerjene v primerljivih zadevah oškodovancev iz Prekmurja (cesta G1-3), pri čemer je treba upoštevati, da so te vrednosti hrupa različne po posameznih odsekih tako ceste G1-1, kot tudi ceste G1-3. V danem primeru so bile kritične vrednosti hrupa v celotnem obdobju bistveno presežene. (2) Kazalnik vrednosti hrupa dan-večer-noč (Ldvn) je v letih od 2006 do 2009 znašal od 70 dBa do 73 dBA, medtem ko je pri najbolj obremenjenih oškodovancih ob cesti G1-3 bila izmerjena vrednost hrupa med 74 dBA in 76 dBA (glej npr. sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 993/2011 z dne 11. 10. 2011 in I Cp 1015/2011 z dne 11. 10. 2011). Slednje pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri odškodnine v danem primeru. Primerno pa je navedeno sodišče upoštevalo tudi Odredbo, na kar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sodišče druge stopnje v celoti sklicuje.

10. V nadaljevanju sodišče druge stopnje glede pritožbenih očitkov o neobstoju temelja tožbenega zahtevka poudarja, da sicer splošno povečevanje prometa na tranzitnih cestah ni nekaj posebnega, vse dokler hrupnost prometa ne presega mejnih oziroma kritičnih vrednosti. Le takšno povečevanje prometa, brez preseganja mejnih oziroma kritičnih vrednosti, bi po oceni sodišča druge stopnje lahko predstavljalo normalno posledico povečevanja pretoka ljudi in blaga, zaradi česar običajne meje hrupa v podobnem okolju ne bi bile presežene. Tožeče stranke pa nikakor niso dolžne trpeti posledic povečanja prometa, ki predstavljajo ne le prekoračitev mejnih, temveč prekoračitev celo kritičnih vrednosti hrupa, ne glede na rast prometa na letni ravni v primerjavi s cesto G1-3 in ne glede na finančne sposobnosti tožene stranke pri zagotavljanju izgradnje avtocest in s tem preusmeritve prometa nanje. Ob ugotovljenem preseganju kritičnih vrednosti hrupa v celotnem relevantnem obdobju, zgolj zaradi nižje letne ravni povečevanja prometa v primerjavi z najbolj kritično prometno povezavo v državi in v najbolj prometno obremenjenem obdobju, ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da v obravnavanem primeru ne gre za imisije hrupa, ker da ugotovljen hrup v slovenskem merilu v primerjavi z okoljem ob primerljivih tranzitnih cestah v državi naj ne bi presegal običajne meje. Sodišče druge stopnje posledično pritrjuje prvostopenjski oceni o obstoju temelja tožbenega zahtevka, nasprotna pritožbena prizadevanja pa v celoti zavrača kot neutemeljena in dodaja, da je tudi pritožbeno sklicevaje na sedaj spremenjena določila 3. člena ZVO-1 neutemeljeno, saj je do spremembe zakonodaje v smeri spremembe definicije posameznih vrednosti imisij prišlo šele potem, ko je bil promet s predmetne ceste preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto.

11. V zvezi z višino dosojene odškodnine pritožba navaja vrsto referenčnih odločitev višjih sodišč o primerni višini odškodnine za obravnavano nepremoženjsko škodo in izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da se je promet tudi na drugih državnih tranzitnih cestah v spornem obdobju povečeval. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre pri prisoji višine odškodnine v predmetni zadevi, v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, odločilna teža nespornim ugotovitvam o oddaljenosti bivališča tožečih strank od ceste G1-1 in obdobju izpostavljenosti slednjih prekomernemu hrupu, in sicer tako kumulativno gledano, kakor tudi z vidika povprečne dnevne navzočnosti posamezne tožeče stranke doma. Tem kriterijem je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tudi pri odločanju o višini denarne odškodnine v obravnavani zadevi, pri tem pa je upoštevalo vse posebne okoliščine danega primera (navzočnost posamezne tožeče stranke doma, lega spalnih in bivalnih prostorov, presežene mejne in kritične vrednosti hrupa). Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi z višino dosojene odškodnine neupravičeno upoštevalo tudi prah, vibracije in žvenketanje stekla, so tako neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje v tem delu zgolj povzelo izpovedbe tožečih strank. Sodišče druge stopnje tako glede na povzeta dejstva zaključuje, da je denarna odškodnina, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, odmerjena pravilno in v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine (179. člen OZ) ter dodaja, da odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ni zgolj enostavna matematična operacija, kot to sicer vidi obravnavana pritožba, ki pa pri tem argumentirano ne izpodbija višine odmerjene odškodnine za vsako posamezno tožečo stranko, temveč ji le pavšalno nasprotuje kot previsoki, zato se sodišče druge stopnje o odmeri odškodnine za vsakega posameznega oškodovanca posebej ne bo natančneje opredeljevalo.

12. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na izvedeno protihrupno zaščito, in sicer montažo novih oken, saj iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bilo le okno v spalnici stanovanjske hiše prvo in drugo tožeče stranke zamenjano konec leta 2006, pri čemer pa je prvo tožeča stranka prepričljivo izpovedala, da je bil hrup v spalnici enak tudi po zamenjavi okna, saj je bila spalnica obrnjena proti cesti. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je hrup tudi skozi ostale bivalne prostore stanovanjske hiše prehajal v spalnico ter da od nikogar ni mogoče zahtevati, da ima okno v spalnici neprestano zaprto, sodišče prve stopnje pa je navedeno okoliščino tudi že upoštevalo pri odmeri odškodnine za prvo in drugo tožečo stranko, sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbena graja tudi v tem delu neutemeljena.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

15. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 44/2014 z dne 20. 5. 2014 in opr. št. I Cp 296/2014 z dne 25. 3. 2014 ter številne druge.

Op. št. (2) : Kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju: hrup dan-večer-noč (Ldvn 69 dBA), nočni hrup (Ln 59 dBA).