Jedro

Posebne lastnosti, ki označujejo storilce delicta propria, se lahko prenesejo na udeležence, ki so odločilno prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja, posebnih lastnosti pa nimajo, toda le v smislu udeležbe v ožjem pomenu, tj. pomoči. Institut t.i. nujne udeležbe pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo je še posebej značilen prav v primerih neupravičenega odobravanja "slabih" kreditov, kjer je sodelovanje zastopnika prejemnice premoženjske koristi (družbe kreditojemalke) pri inkriminiranem poslu kreditiranja nepogrešljivo, njegovo ravnanje pa lahko ustreza zakonskim znakom pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločil, da se zoper osumljenega A. A. opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja pomoči pri zlorabi položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 25. in 27. členom KZ.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki osumljenca brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa so predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi ter ustavi kazenski postopek zoper osumljenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Senat sodišča prve stopnje je v tč. 5 izpodbijanega sklepa navedel nekoliko skromna, pa vendarle esencialno pravilna materialnopravna naziranja, da je osumljencu kot prokuristu kreditojemalke (družbe I. d.o.o.), ki je skupaj z B. B. in C. C., zoper kateri (in D. D.) je preiskava pravnomočno uvedena, 22. 6. 2006 so/podpisal Pogodbo o kreditu za tekoče poslovanje v znesku 1.669.170,42 EUR, mogoče očitati nastopanje v vlogi pomagača kot udeležbeni obliki pri kaznivem dejanju po prvem ter drugem odstavku 244. člena KZ. Ker gre pri predmetnem dejanju za t. i. posebno kaznivo dejanje (delictum proprium), katerega bit lahko izpolnijo le (v konkretnem primeru) osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (tj. soobdolženci kot vodstveni kader kreditodajalke N.), osumljeni A. A. pa statusa v razmerju do banke, ki ga za (so)storilca zahteva materialni predpis, seveda nima, že kazenskopravna teorija1 v dejanskih situacijah, kot je obravnavana, identificira odstop od splošnih pravil o (so)storilstvu, ki ga sicer zaznamuje očitek bistvenega, odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja. Drži, da brez osumljenčevega so/podpisa kreditne pogodbe že pojmovno ne bi moglo priti do dokončanja kaznivega dejanja, vendar pa ravno v situacijah, ko je ravnanje osumljenca sicer res nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnih storilcev, osumljeni pa ni nosilec poklicne zadolžitve (v oškodovani banki), v smislu udeležbe pri kaznivem dejanju ostaja le pomagač. Kazenskopravni teoriji je sledilo tudi precedenčno sodišče, ki je v referenčni odločbi I Ips 7576/20102 v bistvenem primerljivi dejanski situaciji jasno razlogovalo, da se posebne lastnosti, ki označujejo storilce delicta propria, lahko prenesejo na udeležence, ki so odločilno prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja, toda le v smislu udeležbe v ožjem pomenu, tj. pomoči (teoretično napeljevanja). Institut t. i. nujne udeležbe pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo je še posebej značilen prav v primerih (zatrjevano) neupravičenega odobravanja "slabih" kreditov, kjer je sodelovanje prejemnika, še natančneje zastopnika prejemnice premoženjske koristi (kreditojemalke), pri inkriminiranem poslu kreditiranja v celoti nepogrešljivo, njegovo ravnanje pa lahko ustreza vsem potrebnim zakonskim znakom pomoči pri očitanem kaznivem dejanju. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornikov, s katerimi slednji uveljavljajo drugačna, toda neutemeljena materialnopravna stališča. 5. Po konceptu zahteve za preiskavo si osumljeni ni prizadeval pridobiti lastne premoženjske koristi, kot zatrjujejo zagovorniki, saj je premoženje družbe I. d.o.o., katere prokurist je bil, gotovo ločeno od njegovega osebnega premoženja. Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožnikom, da prizadevanje za pridobitev koristi družbi kreditojemalki v nobenem primeru ne prestopi meje protipravnosti oziroma kaznivosti udeležbe. Po večinskih stališčih v literaturi3 gre za kaznivo udeležbo (pomoč) takrat, ko pomagač s (so)storilci sodeluje v goljufivem, tj. koluzivnem dogovoru v smeri oškodovanja tujega premoženja (kreditodajalke). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tej fazi postopka podan utemeljen sum kot dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave, da je dogovarjanje za kredit med ključnimi protagonisti (osumljencem in soobdolženimi, predvsem predsednikom uprave D. D.) obstajalo, kot izhaja iz izjav uslužbencev banke, zbranih v predkazenskem postopku, zagovora soobdolžene B. B. ter obsežne listinske dokumentacije v spisu. Izpodbijani sklep vsebuje v tč. 6 povsem zadostne razloge v smeri utemeljitve suma, da je osumljeni A. A. storil kaznivo dejanje, očitano v tenorju zahteve za preiskavo, o nadaljnji usodi kazenskega postopka pa bo državno tožilstvo sprejelo odločitev po izvedbi dokazov v preiskavi. Tekom preiskave bo mogoče razjasniti tudi pritožbeno problematizirano vprašanje, ali je osumljeni svoj prispevek h kaznivemu dejanju "omejil na minimum", kar bi nakazovalo nekaznivost ravnanja nujnega udeleženca, in preizkusiti pritožbene navedbe, ki pomenijo (v tej fazi neuspešno) podajanje zagovora.

6. Ker je izpodbijani sklep pravilen ter zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Strnjeno gl. Ambrož M.: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu. GV Založba, Ljubljana 2014, zlasti str. 112-119, 191-199, 215-223. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7576/2010-355 z dne 9. 10. 2015, prvenstveno tč. 15. 3 Ambrož, nav. delo, str. 221.