Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bili v postopku pred tožencem pri ugotavljanju tožnikove delazmožnosti pravilno upoštevani pogoji delovnega mesta in tudi delovna dokumentacija. Tožnik je imel sicer še sklenjeno pogodbo o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske, ki je začela veljati 1. 3. 2016, vendar tožnikovo pogodbeno delo ne more predstavljati svojega poklica v smislu tretjega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in predstavljati podlago za oceno invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 2. 2019 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 7. 2019, da se tožnik od 10. 5. 2017 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se mu od 10. 5. 2017 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine in podredno, da se tožnika od 10. 5. 2017 dalje razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter da se mu od 10. 5. 2017 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma denarnega nadomestila zaradi invalidnosti in podredno, da se tožnika od 10. 5. 2017 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se mu od 10. 5. 2017 dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine oziroma delnega denarnega nadomestila zaradi invalidnosti, da bo o pravici, višini in izplačevanju invalidske pokojnine oziroma denarnega nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v upravnem postopku v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetniku krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic. Ker sodišče ni upoštevalo zdravniških izvidov niti jih ni ocenjevalo, je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ni sprejemljivo, da po takšnih posledicah poškodbe, kot izhaja iz zdravniških izvidov, pri tožniku ni ugotovljena invalidnost. Meni, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem zmožnosti opravljanja kakršnegakoli njegovega dela. Ker sodba nima odločilnih razlogov, je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). V okoliščinah konkretnega primera presoja sodišča, da pri tožniku invalidnost ni podana, ni prepričljiva, niti materialnopravno sprejemljiva. Površne obrazložitve sodbe tako ni mogoče preizkusiti, saj dokazna ocena ni argumentirana v skladu z metodološkim principom iz 8. člena ZPP. V postopku tako ni bilo razčiščeno, ali je pri tožniku podana zatrjevana popolna izguba delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo oziroma opravljanje svojega poklica, ker nima preostale delovne zmožnosti. Tako sodišče ni upoštevalo izvida in ocene invalidske komisije o gibljivosti kolen, upoštevano pa tudi ni bilo dejstvo, da je MR kolena dne 16. 1. 2018 pokazala kompletno rupturo medialnega meniska in delno rupturo prednjega križnega ligamenta. Sodišče je tudi spregledalo, da tožnik dne 31. 7. 2018 ni bil več ne nabavni referent, ne odgovorna oseba, ne carinski deklarant oziroma karkoli drugega, kot so to ocenjevali izvedenci. Ker se sodišče do pripomb tožnika na izvedensko mnenje, kot tudi do vseh njegovih navedb ni jasno opredelilo, je tožnik prikrajšan za obrazložitev svojih navedb in pošteno sojenje, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi neizvedbe vseh potrebnih in predlaganih dokazov, je prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Očitno so bile v postopku kršene tudi ustavne pravice pritožnika, vsebina izpodbijane sodbe pa je zaradi narave kršitev za pritožnika presenečenje. Tožnik uveljavlja kršitev človekovih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Sodišče je zgolj pavšalno obrazložilo svojo dokazno oceno, zato je podana kršitev določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožniku namreč ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ni imel možnosti se izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih. Podana je tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, ker dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, niti ni ocenilo vseh dokazov posebej. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave RS.

5. Zmotno in neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe zaradi površne obrazložitve ni mogoče preizkusiti, v okoliščinah konkretnega primera presoja sodišča, da pri tožniku ni invalidnosti, ni prepričljiva niti materialnopravno sprejemljiva. Pritožbeno sodišče nobene od zatrjevane pomanjkljivosti ni ugotovilo, sodba vsebuje vse odločilne razloge in se lahko preizkusi. Pritožba brez podlage očita kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje sodbo obrazložilo skladno z metodološkim principom določenim v 8. členu ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je materialnopravno presoja sodišča prve stopnje pravilna, saj temelji na vseh bistvenih dejstvih ugotovljenih v postopku. Sodba je tudi argumentirana, uporabljeni dokazi pa izpeljani po pravilih ZPP.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 8. točko in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja pritožba niti ne očita, pač pa navaja, da je do kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prišlo zaradi neizvedbe vseh potrebnih in predlaganih dokazov, pri čemer ne navede, kateri so potrebni in predlagani dokazi.

7. Bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Neutemeljeno zatrjuje pritožba, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz listinske dokumentacije jasno izhaja, da je bil tožnik pred sodiščem prve stopnje obširno zaslišan v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem oziroma zdravstvenimi težavami, ter v zvezi z njegovim statusom in delom, ki ga je opravljal in tudi sicer je v celotnem postopku sodeloval in imel možnost sodelovati.

8. Ostali pritožbeni očitki, da so očitno kršene ustavne pravice in 22., 23. in 25. člen Ustave RS, ter da niso ugotovljena relevantna dejstva primera, so zgolj pavšalni in zato pritožbeno sodišče ne more niti ni dolžno nanje odgovarjati.

9. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 7. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 12. 2. 2019. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja. Takšna odločba temelji na mnenju invalidske komisije I. stopnje, ki je enako kot potem invalidska komisija II. stopnje menila, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela oziroma za poklicno napredovanje in da zato pri njem ni invalidnosti.

10. Čeprav sta bili obe invalidski komisiji v predsodnem postopku enotnega mnenja glede tožnikove delazmožnosti, je sodišče, ker je tožnik uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno pa v II. oziroma v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrije ocenil, da pri tožniku do 30. 7. 2019, to je do dokončne odločbe toženca, ki se v tem postopku presoja, ni mogoče ugotoviti takšne zdravstvene spremembe, da zmanjšuje njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delal oziroma za poklicno napredovanje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se tožnik zdravi zaradi stanja po poškodbi desnega kolena maja 2017. MR kolena 16. 1. 2018 je pokazalo kompletno rupturo medialnega meniska in delno rupturo prednjega križnega ligamenta. Dne 4. 4. 2018 je bil opravljen operativni poseg. MR lumbosakralne hrbtenice z dne 22. 4. 2019 je pokazal degenerativne spremembe brez pomembnih utesnitev. Ker ortoped 29. 5. 2019 ni našel indikacije za zdravljenje, je menil, da ni potrebno zdravljenje z njegove strani. Enakega mnenja je bil ortoped 15. 7. 2019 po intenzivni diagnostiki. MR cervikalne hrbtenice je pokazala začetne degenerativne spremembe brez pomembnih utesnitev. Prav tako nevrologinja 12. 9. 2019 v nevrološkem statusu ni opisovala posebnosti, napotila ga je na MR glave. Zaradi v prometni nezgodi utrpelega natega mišic vratu in bolečin je kirurg priporočal analgetik. Ob osebnem pregledu je izvedenski organ ugotavljal težave zaradi blažje utesnitve v zapestnem prehodu desnega zapestja in nakazane v levem zapestju, z rahlo slabšo mišično močjo stiska dlani in rahlo omejeno gibljivost vratne in ledvene hrbtenice brez izkazanega nevrološkega deficita. V levi rami je nakazana omejena gibljivost in bolečnost zaradi kalcinirajočega dendinitisa. Koleni sta po opravljeni artroskopiji v mejah normale, RTG analiza je pokazala začetno obrabo. Gibljivost vratne in ledvene hrbtenice je rahlo omejena z bolečnostjo v skrajnih legah, ni pa znakov za cervikobrahialgijo ali lumboischialgijo v akutnem ali kroničnem smislu. Po mnenju izvedenskega organa so pri tožniku v ospredju značilnosti čustveno neuravnovešene osebnostne motenosti, impulzivni tip F60.30, za katero je značilna težnja k impulzivnemu reagiranju ne glede na posledice. Pri njem je poudarjena somatizacija, ki ne dosega stopnje izraženosti za samo diagnozo somatizacijske motnje in negativne tendence v smislu vsakodnevnega funkcioniranja, kar je povezano z osebnostnimi značilnostmi. Po mnenju izvedenskega organa je bila rehabilitacija po obeh artroskopijah zaključena in tudi ob osebnem pregledu je stanje obeh kolenskih sklepov zadovoljivo, odsvetovane so le večje fizične obremenitve.

11. Na podlagi navedenega je izvedenski organ ocenil, da je tožnik zmožen za delo odgovorne osebe za carinsko poslovanje, ki je psihično sicer odgovorno, vendar rutinirano delo, ki ne zahteva daljše in neprekinjene uporabe tipkovnice, ni vezano na veliko hoje in dvigovanje in ali prenašanje težjih bremen.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik zaposlen od 9. 2. 2016 do 31. 7. 2018 in sklenjena pogodba za delovno mesto referent nabave. Tožnik je bil s sklepom direktorja imenovan za predstavnika podjetja za odgovorno osebo pri carinskem poslovanju, kar pa ni spremenilo pogojev dela glede na obremenitve na delovnem mestu. Še naprej je bil zaposlen kot referent nabave, saj se carinsko poslovanje opravlja v nabavni službi ter zaradi tega referent ne dobi drugega naziva, ampak so delovne naloge bolj vezane na opravljanje dela v zvezi s carinskim poslovanjem. Kot pooblaščena oseba tožnik ni opravljal več službenih poti ter nadur kot ostali referenti nabave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bili v postopku pred tožencem pri ugotavljanju tožnikove delazmožnosti pravilno upoštevani pogoji delovnega mesta in tudi delovna dokumentacija. Tožnik je imel sicer še sklenjeno pogodbo o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske, ki je začela veljati 1. 3. 2016, vendar tožnikovo pogodbeno delo ne more predstavljati svojega poklica v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in predstavljati podlago za oceno invalidnosti.

13. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje v takšnem izvedenskem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku glede na določbo 63. člena ZPIZ-2, ni invalidnosti. Izvedenski organ je bil ustrezno strokovno sestavljen in sicer iz specialistov, v katero specialnost sodijo tožnikova obolenja, to je specialist medicine dela, prometa in športa in specialistka psihiatrinja. Izvedensko mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo, pri ocenjevanju invalidnosti oziroma tožnikove delazmožnosti pa je bila upoštevana tudi vsa relevantna delovna dokumentacija. Izvedenski organ se je s tožnikovim zdravstvenim stanjem seznanil tudi neposredno na osebnem pregledu in se dodatno še na ta način prepričal, kakšne ima tožnik zdravstvene težave in za kakšno delo je ob ugotovljenem zdravstvenem stanju še zmožen. Izvedenski organ je povzel vso dokumentacijo in ugotovitve posameznih specialistov, povzel pa je tudi izvide osebnega pregleda. Na podlagi vseh ugotovitev izvedenskega organa je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za skladno izvedensko mnenje z medicinsko dokumentacijo in tudi delovno dokumentacijo in pogoji dela, ki ga je tožnik še zmožen opravljati, izvedensko mnenje pa je tudi strokovno argumentirano, zaradi česar je sodišče prve stopnje nanj pravilno oprlo svojo odločitev.

14. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom ZPP ter odločbo o BPP št. Bpp 161/2022 z dne 12. 5. 2022 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.