Jedro

V skladu z 2. odst. 125. člena ZDR/02, bi morala tožena stranka tožnici podati pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu in šele na podlagi te ugotovitve podati izredno odpoved pogodbe o zaposliti po postopku, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa je tožnici že po preteku 3 dni podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je povsem v nasprotju z veljavno delovnopravno zakonodajo. Zato je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odst. 111. člena ZDR/02, nezakonita.

V kolikor je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu že vročena, potem je za kasnejši preklic te odpovedi in vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna vedno tudi delavčeva privolitev oziroma njegovo soglasje. Ne more pa delodajalec napak pri redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sanirati tako, da po vložitvi tožbe enostavno prekliče odpoved pogodbe o zaposlitvi in pozove delavca nazaj na delo.

Delavcu ni mogoče očitati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičeni izostanek z dela) zato, ker se na poziv delodajalca, ki je bil podan takoj po vročitvi izredne odpovedi, ni javil na delo. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR/02, nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

2. alinei 2. točke izreka spremeni tako, da se glasi: "- za čas od 29.4.2005 do 21.11.2005 izplačati nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. 06/05 z dne 21.4.2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila."

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 26.400,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta bili izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 28.4.2005, zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.5.2005, zaradi neupravičenega izostanka z dela, nezakoniti. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki zaradi obeh teh odpovedi ni prenehalo 28.4.2005, ampak ji je trajalo do 21.11.2005 (1. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vpisati v delovno knjižico čas od 29.4.2005 do 21.11.2005 kot delovno dobo, za čas od 29.4.2005, do 9.5.2005 izplačati nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. 06/05 z dne 21.4.2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, ji izplačati odškodnino v znesku 319.215,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka sodbe).

S sklepom pa je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke, vloženo dne 13.6.2005, ki se je vodila pod opr.št. Pd 236/2005, v skladu z določbo 3. odst. 189. člena ZPP zavrglo.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 148.278,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2005 dalje do plačila.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila plače (za čas od 9.5. do 21.11.2005) ter zoper odločitev o stroških postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 21.11.2005, zato se pritožnica ne strinja z odločitvijo sodišča o zavrnitvi zahtevka za izplačilo nadomestila plače za čas od 9.5.2005 do 21.11.2005. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so po mnenju pritožbe nepravilni, saj je tožnica upravičena do nadomestila plače ne glede na to, ali je pri toženki po prejetju odpovedi pogodbe o zaposlitvi odklonila nadaljevanje dela. Glede na podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnica niti ni bila več upravičena niti dolžna nadaljevati z delom pri toženi stranki.

Zato zaradi te okoliščine ni mogla odpasti pravna podlaga za nadomestilo plače, kot to nezakonito ugotavlja sodišče prve stopnje. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje odmerilo tudi stroške postopka, saj sta bili po mnenju pritožnice obe pripravljalni vlogi, za kateri sodišče ni odmerilo stroškov postopka, potrebni, zato bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške tudi za sestavo teh vlog v skupni višini 450 točk + 20% DDV. Glede na denarni zahtevek pa je bila tožnica upravičena tudi do nagrade za zastopanje pooblaščenca na obravnavi v višini dodatnih 300 točk + 20% DDV.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena stranka in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in slednji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke vključno s pritožbenimi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila, oziroma podrejeno, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo odločanje, pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške tega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Neresne so navedbe tožene stranke, da ni imela namena kršiti delovnopravne zakonodaje. Tožena stranka je očitno spregledala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi enostranski pravni posel, na katerega zakon veže določene pravne učinke. Ko je tožena stranka tožnici vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, so z vročitvijo odpovedi nastale tudi pravne posledice odpovedi, zaradi česar je tožnici tudi prenehalo delovno razmerje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, razen glede dela reparacijskega zahtevka. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. Z izpodbijano sodbo, ki vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti podanih izvedenih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi o tožničinem reparacijskem in odškodninskem zahtevku, razen glede nadomestila plače za čas od 9.5. do 21.11.2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti podanih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke pa dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v smislu 4. alinee

1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur.l. RS št. 42/2002) nezakonita. Po citirani zakonski določbi lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mora upoštevati tako določbe, ki se nanašajo na institut poskusnega dela (125. člen ZDR/02), kot tudi postopek, ki ga ZDR/02 predpisuje zaradi podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S sklenjeno pogodbo o zaposliti za določen čas enega leta med tožnico in toženo stranko je bilo izrecno dogovorjeno 3-mesečno poskusno delo. S tem je bilo spoštovano tako določilo

1. odstavka 125. člena ZDR/02, ki določa, da se poskusno delo lahko dogovori s pogodbo o zaposlitvi, ne pa tudi omejitev iz 2. odstavka 125. člena ZDR/02, ki določa, da na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu delodajalec lahko ob poteku poskusnega dela izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Skladno s citirano določbo ZDR/02, bi morala tožena stranka tožnici podati pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu in šele na podlagi te ugotovitve podati izredno odpoved pogodbe o zaposliti po postopku, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker 2. odstavek 83. člena ZDR/02 določa, da mora delodajalec delavcu pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor ob smiselni uporabi 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR/02, bi morala tožena stranka tožnici vročiti pisno oceno oziroma ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu in v zvezi s tem omogočiti zagovor ter ji šele nato podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tega tožena stranka ni storila in tožnici ni vročila pisnih ugotovitev v zvezi z oceno poskusnega dela niti ji v zvezi s temi ugotovitvami ni omogočila zagovora.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.4.2005 za določen čas (za eno leto), to je od

25.4.2005 do 24.4.2006, na delovnem mestu administratorke (komerciala) s pogojem trimesečnega poskusnega dela. Tožena stranka pa je tožnici že po preteku 3 dni podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je povsem v nasprotju z veljavno delovnopravno zakonodajo. Zato je tožnica utemeljeno uveljavljala v skladu s 3. odst. 204. člena ZDR/02 ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem.

Ker z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastanejo tudi pravne posledice odpovedi, tožnici tudi ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela zato, ker se ni javila na delo na poziv njene delodajalke, potem ko ji je že vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Izpodbijana sodba ni formalistična, kot navaja pritožba tožene stranke, ampak je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo in zaključilo, da tožena stranka ni mogla preklicati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez soglasja delavke.

Delovno razmerje je dvostransko pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem, urejeno z zakonom. Tako ZDR/02 določa vsebino pogodbe o zaposlitvi, kot postopek in pogoje za njeno odpoved.

Ravno zaradi dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi ni mogoče, da bi delodajalec, ki je delavcu že vročil pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je učinek te odpovedi že nastopil, to lahko preklical in s tem dosegel, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja več, čeprav delavec s takšnim ravnanjem delodajalca ne soglaša. V kolikor je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu že vročena, potem je za kasnejši preklic te odpovedi in vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna vedno tudi delavčeva privolitev oziroma njegovo soglasje. Ne more pa delodajalec napak pri redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sanirati tako, da po vložitvi tožbe enostavno prekliče odpoved pogodbe o zaposlitvi in pozove delavca nazaj na delo. V primeru vložene tožbe, s katero delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi (kar se je v danem primeru tudi zgodilo), stranki lahko spor rešita z izvensodno poravnavo (s katero pa se obe strinjata, da preklic odpovedi velja in se strinja tudi s posledicami takšnega preklica, kar predpostavlja soglasje volje obeh strank, na kar tožnik umakne tožbo) ali tako, da tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek, ali da stranki skleneta sodno poravnavo. Ne more pa delodajalec le izvensodno preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, tako da delavca pozove nazaj na delo in če se ne odzove, da mu poda novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti in sicer zaradi neupravičenega izostanka.

V posledici ugotovitve, da je izredna odpoved, ki jo je tožnica prejela zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (že tretji dan po nastopu dela), nezakonita in ker tožnica ni dala k preklicu izredne odpovedi soglasja, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno ugotovilo, da je tudi "sklep" o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.5.2005 zaradi neupravičenega izostanka z dela, nezakonit. Tožnice od 28.4.2005 dalje res ni bilo več na delo, vendar to iz razlogov na strani delodajalca, tako kot izhaja iz zgoraj navedenega. Zato tožnici ni mogoče očitati, da je izostala z dela neupravičeno, ker se ni javila na poziv delodajalke in v ravnanju tožnice ni zaznati kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

To pa pomeni, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR/02. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tudi ta odpoved nezakonita.

Po 1. odst. 118. člena ZDR/02 lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (najkasneje do konca zadnje glavne obravnave, na kateri sodišče razglasi sodbo na podlagi 2. odst. 321. člena ZPP). Glede na nov delovnopravni institut uveden s 1. odst. 118. člena ZDR/02 (prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe) ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je z nudenjem takšnega sodnega varstva, kot ga je v obravnavanem primeru nudilo sodišče prve stopnje, namen varovanja delovnega razmerja sprevrglo v svoje nasprotje.

Delodajalec mora delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, če pa sodišče v individualnem delovnem sporu ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na predlog delavca odloči o trajanju delovnega razmerja do določenega dne, če ne želi več nadaljevati z delom pri konkretnem delodajalcu in se s tem odpove zakonski pravici do reintegracije. V takem primeru pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodbe, sodišče pa delavcu prizna vse pravice iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače, za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do sodne odločitve o datumu tega prenehanja.

Ker je tožeča stranka sodišču v smislu citirane zakonske določbe predlagala ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe na sodišču prve stopnje, ter priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ni odločilo o vrnitvi tožnice nazaj na delo k toženi stranki, ampak ji je priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače za čas nezakonitega trajanja prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča, to je

21.11.2005. Zaradi odločitve delavca, da se ne vrne nazaj k delodajalcu, je delavec upravičen tudi do odškodnine po pravilih civilnega prava.

Odškodnino po načelih civilnega prava, opredeljeno v 1. odst. 118. člena ZDR/02, sodišče lahko prizna ob ugotoviti vseh elementov odškodninskega delikta in sicer, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente civilnega delikta, zlasti nedopustno ravnanje delodajalca, zato je tožnici tudi utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 2,5 mesečne plače tožnice, ki bi jo prejela v času od 9.5.2005 do poteka preizkusne dobe.

Utemeljeno pa uveljavlja pritožba tožeče stranke pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za nepriznanje nadomestila plače za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od

9.5. do 21.11.2005. V kolikor sodišče odloči po 1. odst. 118. člena ZDR/02, torej ko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe, mora delavcu priznati delovno dobo za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa tudi nadomestilo plače, vključno s prispevki za socialno varnost po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96 - 97/2001). Zato je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada nadomestilo plače tudi za čas po 9.5.2005, zato ker je tožena stranka tožnico na ta dan povabila naj pride na delo in nadaljuje s poskusno dobo, vendar je tožnica to možnost odklonila. Ta okoliščina ne predstavlja razloga, zaradi katerega tožnica ne bi bila upravičena do reparacijskega zahtevka za ves čas, torej od trenutka nezakonitega prenehanja do odločitve sodišča, s katero se ugotovi datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je v danem primeru 21.11.2005, ki tudi predstavlja datum prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe.

Ker je sodišče prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je trajalo do odločitve sodišča. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške tudi za sestavo dveh vlog v skupni višini 450 točk + 20% DDV, saj v skladu z veljavno Odvetniško tarifo za ti dve vlogi sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se priznajo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po 155. členu ZPP po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo potrebne stroške za to pravdo in tožnici priznalo po 300 točk za vsako od vloženih tožb, nadalje 300 točk za zastopanje na glavni obravnavi, za trajanje 150 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrina

2.000,00 SIT, 2% administrativnih stroškov in 20% DDV. Pravilno je tudi postopalo, ko stroškov za opomin pred tožbo ni priznalo, saj za postopek opomin ni bil potreben. Povsem enako velja tudi za obe pripravljalni vlogi. Ker gre v danem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške za pristop na glavno obravnavo le po tar.št. 15 tretji alinei 1.b točki v zvezi s 3.a točko Odvetniške tarife, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Zato tožnica ni upravičena še do nagrade za zastopanje pooblaščenca na obravnavi in sicer do dodatnih 300 točk + 20% DDV glede na to, da uveljavlja v tem sporu denarni zahtevek, saj njen denarni zahtevek predstavlja reparacijo v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar pa se pri priznavanju stroškov upošteva kot en spor in sicer spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Glede na to, da je tožnica s svojo pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške pritožbenega postopka v skladu z Odvetniško tarifo v višini 26.400,00 SIT (po tar.št. 15 1.b in 4. tč. OT - 160 točk + 25% za pritožbo + 20% DDV).

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, zato pritožbeno sodišče teh stroškov na podlagi

155. člena ZPP ni štelo za potrebne in jih ni priznalo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).