Jedro

Katere formalne sestavine mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, primeroma določa 62. člen Zakona o denacionalizaciji. Ker iz citiranega predpisa ne izhaja izrecna zahteva, da mora predlagatelj predložiti tudi indentifikacijsko potrdilo, je odgovor na vprašanje, ali to v konkretnem primeru predstavlja sestavino, brez katere se vloga ne more obravnavati, odvisen od tega, ali je ta listina potrebna za ugotavljanje upravičenosti zahteve v smislu 4. odstavka 62. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek proti nasprotni udeleženki Mestni občini Ljubljana. Predlog predlagatelja za denacionalizacijo je zavrnilo.

Proti odločitvi o zavrnitvi predloga (2. točka izreka) se je iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka pritožil predlagatelj, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da bi moralo sodišče razpisati narok in v zadevi zaslišati predlagatelja kot stranko. Na ta način bi ta lahko dokazal svoje upravičenje iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji.

Pritožba je utemeljena.

Katere formalne sestavine mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, primeroma določa 62. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS/I, št. 27/1991 - Ur.l. RS, št. 54/2002, v nadaljevanju ZDen). Ker iz citiranega predpisa ne izhaja izrecna zahteva, da mora predlagatelj predložiti tudi indentifikacijsko potrdilo, je odgovor na vprašanje, ali to v konkretnem primeru predstavlja sestavino, brez katere se vloga ne more obravnavati, odvisen od tega, ali je ta listina potrebna za ugotavljanje upravičenosti zahteve v smislu 4. odstavka 62. člena ZDen. Notorno je, da pristojni organ o zadevi ne more vsebinsko odločati brez predloženega identifikacijskega potrdila, kadar pride na primer do parcelacije ali prenumeracije prvotnih parcelnih številk. V takšnem primeru ni nobenega dvoma, da mora zahteva za dencionalizacijo vsebovati tudi identifikacijsko potrdilo. V obravnavani zadevi pa je bila situacija drugačna. Podatki v spisu ne nakazujejo, da bi se parcelne številke odvzetih zemljišč 254, 257/2 in 256, vl. št. 133 k.o. kakorkoli spreminjale. Prav nasprotno, na podlagi primerjave zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 723, v katerem so sedaj vpisane sporne parcele, in historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 133 k.o. je mogoče sklepati, da v identiteti nepremičnin ni prišlo do nikakršnih sprememb. Identifikacijsko potrdilo torej, upoštevajoč konkretne dejanske okoliščine, ni obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo. Dodati je še, da vloga, čeprav v skopi obliki, vsebuje navedbe o vseh dejstvih, ki so pomembne za odločitev (točka III. pripravljalne vloge z dne 20.1.1995), priloženi pa so ji bili tudi listinski dokazi (primerjaj 21. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

Ker je predlog sposoben za obravnavanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP).