Jedro

Tožniku, ki se ni prepričal, ali je glavni dolžnik - kreditojemalec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini v zatrjevanem deležu do 7/25 in ali je v zavarovanje svojega dolga zastavil svoje premoženje, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo z dne 30. 9. 1994, je mogoče očitati malomarno ravnanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 30. 9. 1994 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani, II R 1779/94 z dne 23. 12. 1994. Odločilo je še o pravdnih stroških. Zavrnitev tožbenega zahtevka je utemeljilo z nosilnim razlogom, da je sicer podana bistvena zmota tožnika, ki pa ni opravičljiva.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožeča stranka je zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je bil tožnik glede spornega razmerja v bistveni zmoti, napačen pa je sklep, da zmota ni bila opravičljiva. Sodišče ni upoštevalo posebnosti razmerja nadrejenosti, ki izhaja iz hierarhije podjetja, v katerem je bil tožnik zaposlen. Dejstvo je, da je k spornemu pravnemu poslu pristopil na prigovarjanje direktorja kreditojemalca. Z zavrnitvijo prošnje bi si tožnik izrazito poslabšal položaj v družbi. Njegov primarni nagib je bil torej izogniti se izgubi zaposlitve pri kreditojemalcu in si s tem zagotoviti podlago za lastno preživljanje. Ne glede na teorije o absolutni svobodi volje direktor podjetja uživa in mora uživati zaupanje svojih podrejenih. Neutemeljeno je pričakovati, da bodo ti skeptični do vsake odločitve vodstva. Odločitve v zadevi II Ips 407/2004 ni mogoče primerjati s spornim primerom, ki se od citirane zadeve razlikuje v bistvenih okoliščinah. Pomembno je zlasti, da je bil tožnik v izrazito podrejenem položaju do kreditojemalca, da ni imel jasnih indicev glede premoženjskega stanja kreditojemalca in da je izkazano aktivno in namerno ravnanje kreditojemalca, s katerim je tožnika spravil v zmoto. Pooblaščenec kreditojemalca ga je prepričeval, da bo poroštvo ustanovljeno zgolj začasno in da bo tudi kreditojemalec zastavil svoje nepremično premoženje z zavarovanjem najetega kredita. Šlo je torej za dobro premišljena in načrtovana ravnanja, kar izkazuje obstoj pogojev za prevaro iz 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Bistvena okoliščina, zaradi katere tožeča stranka izpodbija sporno pogodbo, je nastala po njeni sklenitvi. Ne drži, da je imel tožnik kot delničar določen vpliv na poslovanje kreditojemalca.

4. Vrhovno sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Glede na takšno naravo revizijskega preizkusa Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo tistih tožnikovih navedb, ki po vsebini pomenijo dopolnjevanje dejanskih navedb, ki jih je tožnik podal v postopku na prvi stopnji. Revizijske trditve, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali razmerja nadrejenosti, ki izhaja iz hierarhije podjetja – kreditojemalca, v katerem je bil tožnik zaposlen; da bi si tožnik z zavrnitvijo prošnje poslabšal položaj v družbi; da je bil njegov glavni nagib izogniti se izgubi zaposlitve; da je izkazano aktivno in namerno ravnanje kreditojemalca, ki je vedel, da ne bo izpolnil svoje obveznosti po pogodbi in da tožnik ne zahteva razveljavitve pogodbe zaradi slabega premoženjskega stanja kreditojemalca, temveč zato, ker je bil zaveden, bistveno presegajo trditveno podlago tožbenega zahtevka, ki jo je tožnik ponudil v tožbi in kasnejših pravočasnih vlogah (primerjaj 286. člen, prvi odstavek 184. člena in prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Bistvene dejanske prvine, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje sprejeli kot dejansko podlago sodbe, so: družba G. d. d. in pravni prednik tožene stranke sta 30. 9. 1994 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu, tožnik pa se je kot eden izmed porokov zavezal zastaviti svojo nepremičnino v korist tožene stranke za zavarovanje njene terjatve do družbe G. d. d.; s pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo svojo nepremičnino (oziroma svoj delež do 7/25) zastavil tudi kreditojemalec; dogovorjeno je bilo, da poroki najkasneje do 31. 10. 1994 pred pristojnim sodiščem sklenejo sporazum o zavarovanju terjatve;

23. 12. 1994 je tožnik preko pooblaščenke Š. P. kot porok s pravnim prednikom tožene stranke sklenil sporazum o zavarovanju denarne terjatve II R 1779/94 z ustanovitvijo zastavne pravice na tožnikovi nepremičnini; tožnik je po podpisu pogodbe in sporazuma ugotovil, da kreditojemalec svoje nepremičnine ni zastavil in da je lastnik te nepremičnine v deležu do 5/25, ne pa do 7/25; tožnik pred sklenitvijo navedenih pravnih poslov ni preverjal listin v zvezi z njihovo sklenitvijo; če bi tožnik vedel, da predmet pogodbe ne bo realiziran, kot je bilo dogovorjeno, pogodbe in sporazuma ne bi sklenil. 8. Ugotovljeno dejansko stanje, katerega okvir je s svojimi trditvami začrtal sam tožnik (primerjaj 7. člen ZPP), utemeljuje pravno posledico z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo 61. člena ZOR o bistveni zmoti. Strinjati se je mogoče, da tožnik v obligacijskem razmerju ni ravnal s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri prevzemanju poroštvene obveznosti, povezane z ustanovitvijo zastavne pravice za zavarovanje terjatve glavnega dolžnika (primerjaj prvi odstavek 18. člena ZOR), zato njegova zmota ni bila opravičljiva (drugi odstavek 61. člena ZOR). Ta ocena temelji na realnem pričakovanju, da zastavitelj pred ustanovitvijo zastavne pravice za zavarovanje tujega dolga preveri kreditno sposobnost kreditojemalca in okoliščine v zvezi s stvarnim jamstvom, ki ga za zavarovanje svojega dolga nudi kreditojemalec. Tožniku, ki se ni prepričal, ali je glavni dolžnik - kreditojemalec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini v zatrjevanem deležu do 7/25 in ali je v zavarovanje svojega dolga zastavil svoje premoženje, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo z dne 30. 9. 1994, je mogoče očitati malomarno ravnanje. Dejstvo, da je bil tožnik delničar in delavec kreditojemalca, te presoje ne more omajati.

9. Vrhovno sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).