Jedro

Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za vračilo povečane vrednosti obravnavanega objekta oziroma da v tem pogledu ni pravna naslednica nekdanjega družbenega podjetja. Pravno odločilno je namreč, da je imela tožnica (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) v postopku denacionalizacije položaj zavezanca za vračilo obravnavanega objekta v naravi. Torej v postopku ni sodelovala kot subjekt iz drugega odstavka 60. člena ZDen, temveč kot subjekt iz prvega odstavka tega člena.

Po 25. členu ZDen zavezanec za vrnitev v naravi ni upravičen do povračila vloženih sredstev, temveč do razlike v vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo na podlagi vlaganj. Ker gre za vlaganja v družbeno lastnino, je vprašanje relevantnosti virov sredstev, ki so bila do uveljavitve ZDen porabljena za vlaganja, ki so povečala vrednost nepremičnine, tesno povezano z naravo družbene lastnine in procesom njenega lastninjenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odpravijo se 1., 2., 5. in 6. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-9/2011-MOP-36 z dne 16. 11. 2016 in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je v izpodbijanem aktu s sklepom v skupno obravnavanje združila pritožbeni postopek po pritožbah, ki ju je A. (v nadaljevanju stranka z interesom) vložil zoper odločbo prvostopenjskega organa št. 490-10/2010-115 z dne 21. 5. 2015. 2016 in zoper sklep istega organa št. 490-10/2010-98 z dne 7. 12. 2012. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo z dne 21. 5. 2015 stranki z interesom naložil, da je tožnici dolžna izplačati odškodnino iz naslova vlaganja v denacionalizirani objekt B. v skupni višini 107.269,41 EUR in določil pogoje izplačila (1. točka izreka prvostopenjske odločbe), zavrnil tožničin zahtevek v preostali višini 221.177,69 EUR (2. točka izreka prvostopenjske odločbe), odločil, da je tožnica dolžna plačati stroške postopka v višini 1.800,00 EUR in zavrnil njen zahtevek za povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka (3. in 4. točka izreka prvostopenjske odločbe), naložil tožnici, da je zavezancu dolžna povrniti stroške v znesku 4.953,00 EUR (5. točka izreka prvostopenjske odločbe) in določil nagrado izvedencu C.C. (6. točka izreka prvostopenjske odločbe). Z navedenim sklepom z dne 7. 12. 2012 je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo stranke z interesom za prekinitev postopka za povrnitev vlaganj v navedeni objekt. 2. Toženka je v izpodbijanem aktu z odločbo ugodila pritožbi stranke z interesom in odpravila 1. in 2. točko izreka prvostopenjske odločbe ter jo nadomestila z novo 1. točko izreka, s katero je zavrnila tožničin zahtevek za povrnitev vlaganj v denacionalizirani objekt B. (1. točka izreka izpodbijane odločbe); odpravila je 5. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestila z novo 2. točko, s katero je tožnici naložila, da je stranki z interesom dolžna povrniti stroške v znesku 7.075,68 EUR (2. točka izreka izpodbijane odločbe); odločila, da v preostalem nespremenjenem delu izreka ostane odločba prvostopenjskega organa v veljavi (3. točka izreka izpodbijane odločbe); zavrnila pritožbo zoper sklep z dne 7. 12. 2012 (4. točka izreka izpodbijane odločbe); tožnici naložila, da stranki z interesom povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 3.043,00 EUR (5. točka izreka izpodbijane odločbe) in zavrnila tožničino zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov (6. točka izreka izpodbijane odločbe).

3. V obrazložitvi k 1. točki izpodbijane odločbe toženka navaja, da je prvostopenjski organ tožničino vlogo z dne 1. 4. 1992, ki jo je dala kot odgovor na zahtevo za denacionalizacijo, zmotno štel za zahtevek za povrnitev vlaganj, njena vloga z dne 15. 12. 2010 pa je bila glede na to, da je bil objekt vrnjen 31. 3. 2009, prepozna. Iz vsebine odgovora z dne 1. 4. 1992 naj bi izhajalo, da tožnica nasprotuje vrnitvi v naravi, v zvezi s čemer izpostavlja bistveno povečano vrednost nepremičnine zaradi novih investicij, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 25. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Izjavila naj bi tudi, da bodo, kolikor bo predlagatelj vztrajal pri vrnitvi v naravi, predlagali, da se povečanje vrednosti oceni in to dejstvo v postopku upošteva pri opcijah predlagatelja, ob poudarku, da se v objektu izvaja kulturna dejavnost. Na podlagi navedenega toženka sodi, da ne gre za zahtevo za povrnitev vlaganj v smislu petega, šestega in sedmega odstavka 25. člena ZDen. Na tak način naj ne bi bilo mogoče obravnavati niti navedb, s katerimi tožnica zatrjuje povečanje vrednosti (da so nepremičnino prenovili leta 1978 in zamenjali kritino 1988). Meni, da gre za utemeljevanje in oporekanje zahtevi za vrnitev v naravi. K temu dodaja, da se je stranka z interesom do te vloge opredelila v dopisu z dne 15. 6. 1992 z izjavo, da vztraja pri vrnitvi v naravi in da bo tožnici v primeru ugotovljene povečane vrednosti plačala odškodnino po 25. členu ZDen. Navaja še, da je prvostopenjski organ z dopolnilo odločbo z dne 2. 2. 2011 odločil o zahtevku zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljenih nepremičnin. K sklepu, da zahtevek res ni bil podan, pa naj bi vodilo tudi postopanje prvostopenjskega organa v letih od 2010 do 2012, ko je začel sam izvajati ugotovitveni postopek, pri čemer se je skliceval na tožničino vlogo z dne 1. 4. 1992, nato pa naj bi stališče spremenil in kot zahtevo štel tožničino vlogo z dne 29. 6. 2011. 4. Meni, da je z vprašanjem obstoja in pravočasnosti zahteve za povračilo vlaganj povezan tudi postopek lastninjenja družbe D., ki je bistveno vplival na postopek vrnitve nepremičnine v naravi, kar naj bi sovpadalo s časom, ko so morali najemniki poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičenci postaviti zahtevke iz naslova vlaganj oziroma zmanjšanja vrednosti po 26. členu ZDen-B. V tem primeru naj bi z odpravo odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo št. LP 00932/1996-ST z dne 1. 7. 1996 v delu, ki se nanaša na B., nastopile okoliščine, ki so omogočile, da je bil v letu 2009 objekt vrnjen v naravi. Do takrat pa naj ne bi bil postavljen jasen zahtevek za povrnitev vlaganj, kar je glede na dolgotrajen postopek presoje zakonitosti izvedene privatizacije razumljivo, saj za tožnico privatizacija ni bila sporna.

5. Meni tudi, da obravnavana terjatev za povračilo vlaganj ni premoženje tožnice, in sicer iz dveh razlogov, ker je ugotovljeno, da je bila privatizacija družbenega premoženja D. v nasprotju z zakonodajo, in ker tožnica ni tista, ki je investirala. V zvezi s slednjim se sklicuje na listine, iz katerih naj bi izhajalo, da je šlo za namenska sredstva, ki sta jih zagotavljala država oziroma mesto Ljubljana. Iz nobenega izmed predloženih dokumentov naj ne bi izhajalo, da bi bila denarna sredstva nakazana iz tožničinih sredstev oziroma sredstev tedanjega družbenega podjetja .... Da se je B. financiral pretežno iz državnega proračuna, ker s samo distribucijo ni zaslužil dovolj, naj bi zatrjevali tudi (tedanji) D., p. o. Če pa so bila vlaganja družbena, kot je bil v obravnavani zadevi, ter se niti objekt, niti vlaganja niso olastninila, niso mogla postati last tožnice, zato ta zahtevkov, ki niso prišla nanjo, ne more imeti. Te pravice pa ji tudi ne podeljuje ZDen zgolj zato, ker je denacionalizacijski zavezanec.

6. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj odpravi 1., 2., 5. in 6. točko drugostopenjske odločbe, zavrne pritožbo stranke z interesom in potrdi prvostopenjsko odločbo z dne 21. 5. 2013, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

7. V tožbi navaja, da so stališča toženke v izpodbijani odločbi v nasprotju z njenimi stališči v odločbi, s katero je prvič odločala v tej zadevi in s katero je prvostopenjsko odločbo odpravila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pomembnega za določitev zneska odškodnine. Toženki očita, da razlogov za odstop od svoje prejšnje odločitve ni utemeljila in da je zato izpodbijana odločitev arbitrarna.

8. Navaja, da je v svojem odgovoru z dne 1. 4. 1992 jasno izpostavila, da se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala, ter v zvezi s tem postavila podrejen zahtevek, v katerem je predlagala, da stranka z interesom opravi izbiro v skladu s 25. členom ZDen. Če bi se nepremičnina vrnila v naravi, bi prišla v poštev določba 3. alineje drugega odstavka, ki določa, da mora upravičenec za razliko v vrednosti plačati odškodnino, kar pomeni, da je podrejeno zahtevala plačilo odškodnine za razliko v vrednosti. To utemeljuje tudi dejstvo, da je predlagala cenitev povečane vrednosti. Meni, da 25. člen ZDen posebne oblike zahtevka ne predpisuje in da vloga z dne 1. 4. 1992 vsebuje vse elemente iz 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je podlago za zahtevo imela že v tedaj veljavnem 25. členu ZDen, ji je po uveljavitvi ZDen-B ni bilo treba dopolnjevati.

9. Uveljavlja, da je toženka zmotno uporabila 26. člen ZDen-B, ki v tem primeru ne pride v poštev. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo III U 299/2015 in meni, da zato tudi njegove vloge z dne 15. 12. 2010 in 29. 6. 2011, kolikor bi se štele za zahtevek, niso prepozne. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 909/2005 trdi, da sta denacionalizacijski in obravnavani postopek dva ločena postopka, zato je zmotno toženkino stališče, ki izhaja iz tega, da zahteva ni bila vložena do izdaje odločbe o denacionalizaciji.

10. Meni, da ZDen ne določa, katera finančna sredstva so relevantna za povračilo razlike v vrednosti nepremičnine, niti da bi bil do povračila upravičen le tisti, ki je vlaganja dejansko opravil, temveč da je upravičeni predlagatelj zavezanec za vračilo nepremičnine in najemnik. Hkrati trdi, da je izkazala, de je povečana vrednost posledica njenih investicij, saj je pravna naslednica D., p. o. Zmoten naj bi bil zaključek, da je treba dokazati vzročno zvezo med vlaganji in povečano vrednostjo nepremičnine, sicer pa meni, da je tudi vzročno zvezo dokazala.

11. Toženki očita, da ni ustrezno pojasnila spremenjenega stališča o vplivu deloma nezakonitega lastninjenja na njeno aktivno legitimacijo. Navaja, da ne drži, da zahteva povračilo vlaganj le zato, ker je bila v denacionalizacijskem postopku zavezanec za vrnitev nepremičnine, temveč zato, ker so vlaganja njene pravna prednice povečale vrednost denacionaliziranega objekta.

12. V posledici navedenega meni, da je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

13. Sodišče je tožbo vročilo toženki in stranki z interesom. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

14. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Med drugim navaja, da ima stvarnopravno legitimacijo za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj le tisti, ki je v vrnjeno nepremičnino vlagal svoja sredstva. To naj bi izhajalo iz drugega odstavka 60. člena ZDen. Sklicuje se tudi na odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 10. 11. 2005 (in z njo povezane sodne odločbe Upravnega in Vrhovnega sodišča), s katero je bila odločba Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 1. 7. 1996 odpravljena v delu, ki se nanaša na B., zaradi česar pri obravnavani terjatvi ne gre za premoženje tožnice. Vztraja tudi, da so se vlaganja izvajala iz državnega proračuna. Ker so bila vlaganja družbena, objekt in vlaganja pa se zakonito niso olastninila, vlaganja niso mogla postati tožničina last. 15. Navaja tudi, da je bila toženka vezana na navedeno odločitev o nezakonitosti lastninjenja B., položaj zavezanca pa je imela le na podlagi prvega odstavka 89. člena ZDen. Meni, da tožnica zato ne more imeti koristi iz svojega protipravnega ravnanja. Navaja, da je po izdaji prvostopenjske odločbe izvedela, da je tožnica pred pristojnim sodiščem vložila odškodninsko tožbo zoper RS in DSU, ker naj bi bila zaradi nezakonitega ravnanja agencije prisiljena v lastninjenje vključiti tudi E. in B., nato pa naj bi bila zaradi denacionalizacije izločena iz lastninskega preoblikovanja, ter da je bila ta tožba zavrnjena, ker naj bi zahtevala povračilo škode, ki je ni utrpela. Meni, da tožnica, ki je v navedenem odškodninskem sporu zatrjevala, da je bil objekt B. izločen iz lastninskega preoblikovanja, upoštevaje navedene odločitve sodišča v postopku lastninskega preoblikovanja v obravnavanem postopku zlorablja pravice.

16. Zmotno naj bi bilo tudi tožničino stališče, da je univerzalni pravni naslednik D., p. o., saj je zakonito olastninjeno le premoženje, ki je bilo zakonito zajeto v otvoritveni bilanci in glede katerega je bil pravnomočno potrjen sprejem programa lastninskega preoblikovanja. Meni, da je izpodbijana odločitev pravilna tudi zato, ker je bila odločba o lastninskem preoblikovanju glede B. v letu 2008 pravnomočno odpravljena, ker se ta objekt glede na določbe 88. člena ZDen ni smel olastniniti in ker tožnica ni izkazala, da je olastninila obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj. Trdi tudi, da tožničinega odgovora z dne 1. 4. 1992 ni mogoče šteti za zahtevek, ker ga glede na tedanjo ureditev v 25. členu še ni mogla postaviti ter ker se je tedaj upirala vrnitvi v naravi in je ob tedanji ureditvi ZDen in svoji dejavnosti pričakovala, da objekt ne bo vrnjen v naravi. Meni, da je šele ZDen-B predvidel priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj, zato 1. 4. 1992 zahtevek ni bil vložen in bi ga tožnica morala posebej postaviti. Zmotno pa naj bi bilo tudi tožničino stališče, da rok iz 26. člena ZDen-B zanjo ne velja. Navaja tudi, da ji je bila priznana odškodnina po določbah 26. člena ZDen ter da se zahtevka po 25. členu in 26. členu ZDen izključujeta.

17. Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka:

18. Predmet tega upravnega spora je tožničina zahteva za povračilo vlaganj v objekt B., ki jo po 25. členu ZDen uveljavlja kot zavezanka za denacionalizacijo tega objekta. Sporno pa je, ali je bila tožničina zahteva za povračilo povečane vrednosti nepremičnine v smislu navedene določbe ZDen vložena pravočasno in ali je tožnica za vračilo povečane vrednosti, ki jo z njo uveljavlja, aktivno legitimirana.

19. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je toženka v njej zavzela drugačna stališča kot v predhodnem odločanju v isti zadevi. Toženka je po presoji sodišča za tako spremembo navedla razloge, zato ne drži, da je njena odločitev arbitrarna. Drži pa, da so njena stališča v pravno odločilnem delu materialno zmotna, kar bo sodišče v nadaljevanju pojasnilo.

20. Tožnica zmotno meni, da ji ZDen za postavitev obravnavane zahteve ne določa nobenih rokov in da gre pri tem postopku v razmerju do denacionalizacijskega postopka za drug (ločen) postopek. Res je, da določba 25. člena ZDen izrecno ne določa roka za postavitev zahteve. Že iz prvotne ureditve 25. člena ZDen (pred spremembo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B), ki je v relevantnem drugem odstavku ostala ostala nespremenjena, pa izhaja, da je odločitev o plačilu (vračilu) povečane vrednosti nepremičnine sestavni del odločitve o vračilu premoženja v naravi in je zato organ dolžan hkrati odločiti o obeh zahtevah. V pogojih, ko je po podržavljenju prišlo do bistveno povečane vrednosti nepremičnine, je namreč izbira o obliki vračanja prepuščena upravičencu, ki svojo odločitev, ali bo vztrajal pri zahtevi za vrnitev v naravi, sprejeme ob zavedanju iz tega izhajajoče pričakovane obveznosti iz naslova povečane vrednosti premoženja. Glede na navedeno že po naravi stvari zahteva za povračilo povečane vrednosti ni mogla biti vložena po izdaji odločbe o denacionalizaciji.

21. Drugačno ureditev je prinesel ZDen-B, ki je določil tudi roke za vložitev zahtev po 25. členu Zden-B. Za zadeve, kakršna je obravnavana (ko o denacionalizaciji do uveljavitve ZDen-B še ni bilo odločeno), je bil rok za postavitev zahtevkov določen v 26. členu ZDen-B. V tej določbi predpisan 60 dnevni rok, ki je bil vezan na objektivni kriterij začetka veljavnosti novele ZDen-B, se je upoštevaje sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998, s katerim je bilo izvrševanje celotne novele zadržano, in datum objave odločbe U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, s katero je začasno zadržanje izvrševanja novele prenehalo, iztekel 5. 1. 1999. Glede na navedeno se tožničine vloge, ki so bile vložene v letu 2010 in kasneje, torej celo po izdaji odločbe o denacionalizaciji 31. 3. 2009, ne morejo šteti za pravočasne zahteve.

22. Za odločitev je zato pomembno, ali je kot tožničino zahtevo po 25. členu ZDen mogoče šteti odgovor na denacionalizacijski zahtevek, ki ga je 1. 4. 1992 vložila njena pravna prednica D., p. o. 23. Sodišče kot zmotno zavrača stališče, da do spremembe 25. člena ZDen z novelo ZDen-B zahteve za povračilo povečane vrednosti niti ni bilo mogoče postaviti. ZDen v 25. členu že od začetka svoje veljavnosti ureja odločanje o denacionalizaciji v primeru, ko je prišlo do povečanje vrednosti podržavljene nepremičnine. Če je povečanje vrednosti bistveno, ima upravičenec po drugem odstavku navedene določbe izbiro med tremi možnostmi, in sicer, da se odreče vrnitvi nepremičnine v naravi; da uveljavlja vzpostavitev lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali pa da vztraja pri vračilu v naravi, vendar pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Slednje, tretja upravičenčeva opcija, pa po presoji sodišča predpostavlja, da je v zavezanec za vračilo v naravi ali najemojemalec postavil zahtevo za povračilo bistveno povečane vrednosti.

24. Dejstvo, da je tožnica oziroma njena pravna prednica v navedeni vlogi z dne 1. 4. 1992 vračilu v naravi oporekala, ker naj bi se v objektu izvajala kulturna dejavnost, je ni omejevalo v možnosti, da za primer, da bo objekt vrnjen v naravi, (podrejeno) uveljavlja tudi povračilo povečane vrednosti zaradi svojih vlaganj. Iz analize, ki jo je v izpodbijani odločbi opravila toženka, pa po presoji sodišča izhaja, da je storila prav to, saj je tožnica v kontekstu zatrjevanj, da se je vrednost nepremičnine povečala, za primer, da bo denacionalizacijski upravičenec vztrajal pri vrnitvi v naravi, „podrejeno“ zahtevala, da se povečanje vrednosti oceni. Glede na vsebino tretje alineje drugega odstavka 25. člena ZDen pa sta upravičenčeva opcija za vračilo v naravi in zahteva za povračilo povečane vrednosti v neposredni soodvisnosti, saj zakon določa, da se upravičencu nepremičnina vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Ker je tožnica svojo zahtevo da se povečanje vrednosti oceni, podala ravno za primer, da upravičenec vztraja pri vrnitvi v naravi, to ne more pomeniti drugega, kot zahtevo za povračilo povečane vrednosti. Sodišče zato sodi, da je tožnica nedvomno izrazila voljo zahtevati, da se ji v premeru vračila v naravi povečana vrednost vrne.

25. Na drugačno presojo navedene vloge z dne 1. 4. 1992 ne more vplivati niti okoliščina, da se je kasneje določba 25. člena ZDen z ZDen-B spremenila tudi v opredelitvi povečane vrednosti, ki jo je bilo mogoče zahtevati. Drugače kot prej, ko je bilo mogoče uveljavljati le bistveno povečano vrednost, za kar se šteje povečanje vrednosti nad 30 % vrednosti nepremičnine, je bilo po uveljavitvi Zden-B mogoče zahtevati razliko v vrednosti, ki presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Tako spremenjena opredelitev povečane vrednosti, ki jo je na podlagi 25. člena ZDen mogoče uveljavljati, namreč vpliva le na možnost uspeha stranke, ne pa na presojo, ali je bila zahteva sploh postavljena.

26. Če pa je bila zahteva v vlogi z dne 1. 4. 1992 kakorkoli pomanjkljiva, je bil organ v skladu z določbami 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86, ki ga je na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen treba uporabiti v tej zadevi), dolžan storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo. Sodišče zato tudi drugače kot toženka sodi, da postopanje prvostopenjskega organa po izdaji odločbe o denacionalizaciji potrjuje sklep o postavljenem zahtevku z vlogo z dne 1. 4. 1992, saj je organ na podlagi te zahteve začel z ugotovitvenim postopkom oziroma je v skladu z določbami 68. člena ZUP/86 tožnico pozval k odpravi pomanjkljivosti v njeni vlogi.

27. Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za vračilo povečane vrednosti obravnavanega objekta oziroma da v tem pogledu ni pravna naslednica nekdanjega družbenega podjetja. Pravno odločilno je namreč, da je imela tožnica (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) v postopku denacionalizacije položaj zavezanca za vračilo obravnavanega objekta v naravi. Torej v postopku ni sodelovala kot subjekt iz drugega odstavka 60. člena ZDen, temveč kot subjekt iz prvega odstavka tega člena.1 Njen položaj ZDen definira v prvem odstavku 51. člena, ki pravi, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem.

28. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil obravnavani objekt B. sicer vključen v lastninjenje nekdanjega družbenega podjetja, zaradi česar je tožnica v denacionalizacijskem postopku uveljavljala oviro za vrnitev v naravi, vendar pa je bila odločba Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo kasneje v postopku s pravnimi sredstvi glede obravnavanega objekta odpravljena, kar je omogočilo vračilo objekta v naravi, tožnica pa je bila zavezanka za vrnitev. Da bi bil z navedeno odpravo odločbe o lastninjenju objekt tudi izločen iz lastninjenja družbenega podjetja v smislu predpisov o lastninjenju in s tem iz tožničinega premoženja, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Stranka z interesom, ki sicer trdi, da tožnica ni lastninila niti objekta niti obravnavane terjatve, pa hkrati tudi navaja, da je imela tožnica položaj zavezanca na podlagi 89. člena ZDen, torej kot lastnica objekta.2

29. Če pa je tožnica obravnavani objekt olastninila, čeprav nezakonito, pa je zmotno tudi toženkino stališče, da tožnica kot pravna naslednica družbenega podjetja ni aktivno legitimirana zgolj zato, ker naj ne bi investirala svojih sredstev, temveč so se investicije izvajale iz namenskih sredstev (za izvajanje kulturne dejavnosti), ki jih je zagotavljala država. Po 25. členu ZDen zavezanec za vrnitev v naravi namreč ni upravičen do povračila vloženih sredstev, temveč do razlike v vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo na podlagi vlaganj. Ker gre za vlaganja v družbeno lastnino, je vprašanje relevantnosti virov sredstev, ki so bila do uveljavitve ZDen porabljena za vlaganja, ki so povečala vrednost nepremičnine, tesno povezano z naravo družbene lastnine in procesom njenega lastninjenja. Iz upravnih odločb izhaja, da se je tožničina pravna prednica lastninila na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (v nadaljevanju ZUJIPK). Ta v določbah 65. do 67. člena ureja razmejevanje javne lastnine države oziroma lokalne skupnosti od ostalega družbenega kapitala v podjetjih in drugih pravnih osebah, ki so na dan uveljavitve ZUJIPK opravljale dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju kulture. Po drugem odstavku 65. člena ZUJIPK se je v teh podjetjih le ta preostali družbenih kapital lastninil po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), pred pričetkom lastninjenja pa je moral biti ugotovljen delež družbenega kapitala, ki postal javna lastnina po prvem odstavku tega člena. Da bi obravnavani objekt na navedeni način v celoti ali deloma postal javna lastnina, pa organ doslej ni ugotovil. 30. Na drugačno presojo v zadevi ne vplivajo navedbe stranke z interesom, da je tožnica zoper ..., d. o. o. in državo vložila neuspešno odškodninsko tožbo, saj iz navedb stranke z interesom ne izhaja, da se v navedenem postopku uveljavljana škoda vsebinsko pokriva z obravnavanim zahtevkom iz 25. člena ZDen.

31. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti navedba stranke z interesom, da ji je bila priznana odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti po 26. členu ZDen, kar ugotavlja tudi toženka, saj nobena od njiju ne trdi, da je imela tožnica možnost sodelovati v navedenem postopku in tam varovati svoje pravne koristi.

32. Tožnica je sicer sodišču predlagala, naj samo odloči o stvari tako, da odpravi 1., 2., 5. in 6. točko izreka drugostopenjske odločbe, zavrne pritožbo stranke z interesom in potrdi prvostopenjsko odločbo z dne 21. 5. 2013. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi glede na dejansko in pravno stanje ni razlogov za prevzem upravnega odločanja po prvem odstavku 65. člena ZUS-1. 33. Čeprav v podrejenem tožbenem predlogu, s katerim tožnica predlaga odpravo izpodbijane drugostopenjske odločbe, ne opredeli izrecno izpodbijanega dela, sodišče sodi, da izpodbijani obseg (1., 2., 5. in 6. točka drugostopenjske odločbe) izhaja iz njenega izrecno postavljenega primarnega tožbenega predloga in tožbenih razlogov. Če pa bi tožnica drugostopenjsko odločbo izpodbijala v preostalem delu, tj. v njeni 3. in 4. točki, bi sodišče moralo tožbo v tem delu zavreči, ker tožnica zanjo nima pravnega interesa, saj je bila s tem delom drugostopenjske odločbe potrjena odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožnica s pritožbo ni izpodbijala.

34. Glede na navedeno je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena v tem obsegu vrnilo organu druge stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka v obsegu odpravljenega dela drugostopenjske odločbe ponovno odločiti o pritožbi stranke z interesom.

35. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj stranki ne navajata novih dejstev in dokazov, ki bi bili glede na pojasnjena materialnopravna stališča sodišča pravno relevantni.

K II. točki izreka:

36. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičena do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K III. točki izreka:

37. Ker stranka z interesom v tem upravnem sporu ni uspela, je ob smiselni uporabi določb 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen stroškovni zahtevek neutemeljen.

1 Po prvem odstavku 60. člena ZDen so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Drugi odstavek istega člena ZDen določa, da je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. 2 Po prvem odstavku 89. člena ZDen je v primeru, če premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov, je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja.