Jedro

Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v 2. odstavku 11. člena KZ. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo takšna dejstva in v nasprotju z njimi zaključilo, da silobran ni podan, bi bilo mogoče sklepati na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Ker bi se s predlaganimi dokazi ugotovile okoliščine posredne narave, ki pa ob izvedenih neposrednih dokazih, na katere je sodišče oprlo sodbo, ne bi mogle odločilno vplivati na njihovo presojo, z njihovo zavrnitvijo ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.2.2001 obs. J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo 30.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.2.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, ki jih določa 420. člen ZKP. Predlaga, da vrhovno sodišče v skladu z določili 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodi in v celoti razveljavi odločbi sodišč prve in druge stopnje s tem, da se prvostopenjskemu sodišču naloži izvedba potrebnih in sicer že predlaganih dokazov s pritegnitvijo ustreznih izvedencev in možnostjo zagotovitve pravic obrambe v zvezi z izvedenstvom, upošteva pa se naj tudi priložena medicinska dokumentacija, ki izkazuje njegovo skrajno slabo zdravstveno stanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 425. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da z zahtevo uveljavljane bistvene kršitev določb kazenskega postopka niso podane, prav tako ne kršitev kazenskega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njenem stališču je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju, ker je v opisu dejanja navedeno, da je obsojenec udaril oškodovanca v levo stran obraza in mu s tem prizadejal vsekanino na levi strani čela. Obraz in čelo imata skupno le to, da predstavljata dele človeške glave in udarec v obraz ne more imeti za posledico udarnine čela.

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da je obsojenec M.L.-ja poškodoval na ta način, da ga je s kovinskim ostrim delom motike udaril po levi strani obraza in mu s tem med drugim prizadejal vsekanino na levi strani čela, ki se nadaljuje na spodnji veki, levi strani lica in nosu, nalom čelnice, zlom zgornje leve čeljusti in leve očnice ter zlom levega lica. Gre za obrazne poškodbe, ki so locirane na njegovi levi strani. Z obrazom pa je opredeljen sprednji del glave, ki poleg vseh ostalih delov obsega tudi čelo. Glede na opis udarca, ki ga je oškodovancu zadal obsojenec in opis povzročenih telesnih poškodb, ni mogoče sprejeti trditve, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve v odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in njihovi popolni nejasnosti. Navaja, da v obrazložitvi sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v ponovljenjem sojenju, ni ničesar o napotkih pritožbenega sodišča ter da je v ključnih delih preprosto prepis prve razveljavljene sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo napotkom inštančnega sodišča ter odločilo brez izvajanja kakršnihkoli potrebnih dokazov enako kot v prvem sojenju. Sodišču druge stopnje očita, da je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno iz razlogov, ki so neprepričljivi in nesprejemljivi in trdi, da ima tudi drugostopenjske sodba iste pomanjkljivosti kot sodba sodišča prve stopnje.

S sklepom, s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje z dne 6.4.1998, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje obsojenčevega zagovora, v katerem se je skliceval na ravnanje v silobranu, ni dovolj prepričljivo ocenilo in da so zato razlogi sodbe v tej smeri "vsaj zaenkrat" pomanjkljivi. Navedlo je tudi, da se bo v ponovljenem postopku moralo sodišče prve stopnje ukvarjati ne samo z zagovorom obsojenca, pač pa tudi s potekom obravnavanega dogodka, po potrebi pa v dokaznem postopku zaslišati tudi priče, na katere se sklicuje zagovornikova pritožba. Iz takih razlogov razveljavitvenega sklepa sledi opozorilo sodišča druge stopnje, da mora sodišče prve stopnje pretresti predvsem vprašanje silobrana, medtem ko je izvedbo predlaganih dokazov prepustilo presoji sodišča. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja silobrana opredelilo in v svoji sodbi navedlo razloge o tem, zakaj ocenjuje, da obsojenec ni ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu. Prav tako je utemeljilo, iz katerih razlogov je zavrnilo izvedbo s strani obrambe predlaganih dokazov. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe presodilo vse tiste pritožbene navedbe, ki zadevajo odločilna dejstva. Zato sodišče prve stopnje ni postopalo v nasprotju z določbo 3. odstavka 397. člena ZKP, prav tako ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP na način, ki ga uveljavlja zahteva. Enako velja tudi za sodišče druge stopnje, ki je postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Sicer pa iz obrazložitve zahteve ni razvidno, glede katerih odločilnih dejstev sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in v čem naj bi bila njihova popolna nejasnost. Prav tako ne navaja, na katere navedbe pritožbe sodišče druge stopnje sploh ni odgovorilo.

Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Meni, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker je bilo storjeno v silobranu. Bistvo obrazložitve zahteve je v trditvi, da sodišče presojo, povezano s silobranom, gradi le na izpovedbah oškodovanca in njegove tašče ter mnenju izvedenca medicinske stroke. S povzemanjem vsebine tega mnenja nakazuje na njegovo zmotno oceno, z navedbo, da je silobran izkazan, ker je oškodovanec nevarna oseba in da je opis, ki ga ponuja, življenjsko ter izkustveno popolnoma nesprejemljiv, pa tudi na nepravilno presojo oškodovančeve izpovedbe. S tem, ko vložnik zahteve izvedene dokaze presoja drugače kakor sodišče, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Vprašanje obstoja silobrana namreč predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v 2. odstavku 11. člena KZ. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo takšna dejstva in v nasprotju z njimi zaključilo, da silobran ni podan, bi bilo mogoče sklepati na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Presoja obsojenčevega zagovora, izpovedbe oškodovanca in ostalih izvedenih dokazov, ki jo ponuja zahteva, povezana s trditvijo, da bi izvedba predlaganih dokazov omogočila drugačno oceno doslej izvedenih, pomeni že nakazano izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Po naziranju zahteve je sodišče kršilo obsojenčeve pravice iz 3. alinee 29. člena Ustave, ker mu je odvzelo možnost izvedbe dokazov, ki so nujni in ki bi bili v njegovo korist. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 21.2.2001 (l. št. 131) predlagal zaslišanje prič F.S., M.B., A.J., M.C. in M.K. Predlagal je tudi, da sodišče opravi ogled na kraju samem, opravi uradne poizvedbe pri sodniku za prekrške M. glede morebitne kaznovanosti oškodovanca in A.M., Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog zavrnilo in odločitev v sodbi tudi obrazložilo. Bistvo presoje sodišča prve stopnje je v zaključku, da izvedeni dokazi dajejo podlago za razsojo te zadeve in da predlagane priče niso bile prisotne na kraju storitve kaznivega dejanja ter zato iz lastnih zaznavanj ne bi mogle ničesar povedati. Sodišče je zaključilo, da izvedba predlaganih dokazov zaradi ugotavljanja odnosov med obsojencem, oškodovancem in A.M. ni potrebna, ker ni nobenega dvoma (očitno glede na že izvedene dokaze), da so v sporu. Sodišče druge stopnje je soglašalo z odločitvijo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pri tem je poudarilo, da sam ogled kraja kaznivega dejanja ne bi pokazal, da sta oškodovanec in njegova tašča prišla od daleč napadat obsojenca ter nakazalo kot odločilni okoliščini, da so bili na kraju dejanja le obsojenec, oškodovanec in A.M. ter da ti niso v dobrih odnosih.

Zahteva utemeljuje, da bi predlagane poizvedbe in predlagane priče potrdile, da je oškodovanec nevaren, ogled na kraju samem bi dokazal upravičenost in celo nujnost del, ki jih je opravil obsojenec in tudi dejstvo, da oškodovanec ni imel nikakršnega razloga spustiti se v obsojenca, ga najprej udarjati, nato daviti ter mu pri tem s kolom groziti še s smrtjo.

Glede na ustavno in sodno prakso sodišče po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni in obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče je dejansko presodilo, da s predlaganimi dokazi obramba ni izkazala potrebno stopnjo njihove pravne relevantnosti. To presojo izpodbija zahteva s ponovnim navajanjem dokazov, ki bi po stališču njenega vložnika potrdili okoliščine, povezane z oškodovančevo nevarnostjo, nujnostjo del, ki jih je opravil obsojenec in z odsotnostjo razlogov za oškodovančev napad na obsojenca. Gre za dokaze, s katerimi bi se ugotovile okoliščine posredne narave. Te pa, kot sledi iz razlogov pravnomočne sodbe, ob izvedenih neposrednih dokazih, na katere je sodišče oprlo sodbo, ne bi mogle odločilno vplivati na njihovo presojo. Zato sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zahteva tudi navaja, da obramba ni imela možnosti sodelovanja s postavljenim izvedencem medicinske stroke, ki je opravil svoje delo le v obliki izdelave pisnega mnenja. Zato mu ni mogla postavljati vprašanj in zahtevati razčiščevanja za obsojenca ključnih okoliščin. S tem nakazuje, da je sodišče postopalo v nasprotju z načelom neposrednosti.

Sodišče praviloma izvede dokaze, na katere opre sodbo, neposredno na glavni obravnavi. Izjeme od tega pravila so določene v 340. členu ZKP. Drugi odstavek tega člena določa, da sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta, če priča oziroma izvedenec nista navzoča, ne glede na to, ali sta bila povabljena na glavno obravnavo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 132), je senat odločil v soglasju s strankami, torej tudi v soglasju z obsojencem in zagovornikom, da se prebere izvedensko mnenje dr. M.P. Obsojenec in zagovornik nista dala pripomb na prebrano mnenje in v zvezi z njim nista imela nobenih predlogov. Ker tudi zahteva ne navaja konkretno, katere odločilne okoliščine bi bilo treba razjasniti z neposrednim izvajanjem tega dokaza na glavni obravnavi, ni mogoče zaključiti, da je sodišče kršilo določbe 2. odstavka 340. člena ZKP, ki so imele za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).