Jedro

Tožnik je že z začetkom študijskega leta (na dan 1. 10. 2012) bival na začasnem naslovu, zato je že na ta dan izpolnjeval pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Res je šele 8. 10. 2013 prijavil začasno prebivališče, vendar ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz Javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Zato za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 tožena stranka ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču, in sicer na prvi dan začetka šolskega oz. študijskega leta 2012/2013 oz. najkasneje tri dni po začetku šolskega oz. študijskega leta, zaradi česar tožniku neutemeljeno ni priznala dodatka za bivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2013 in 2. točko izreka odločbe št. ... z dne 9. 1. 2013 (prvi odstavek I. točke izreka). Ugotovilo je, da višina Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 667,51 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je ugotovilo, da je tožnik upravičen do dodatka za bivanje. Zakon o štipendiranju res ne vsebuje datuma, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za dodelitev štipendije, vendar pa je ta datum mogoče izpeljati iz vsebine in samega namena zakona. Določba 44. člena Zakona o štipendiranju določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi 1. odstavka 45. člena navedenega zakona lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij vsako leto do konca junija objavi javni poziv za dodelitev sredstev za Zoisove štipendije novim kandidatom ter štipendistom, ki štipendijo že prejemajo, da sporočijo potrebne podatke oziroma predložijo dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oziroma študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oziroma študijsko leto ne more pridobiti. Zoisova štipendija se za dijake dodeli od 1. septembra dalje, za študente pa od 1. oktobra dalje. Pogoji za pridobitev štipendije morajo biti izpolnjeni na prvi dan šolskega leta oziroma študijskega leta, saj se o štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta. Dodatek je po 3. členu Zakona o štipendiranju del štipendije in velja zanj glede izpolnjevanja pogojev enako kot glede osnovne štipendije, kar pomeni, da mora štipendist izpolnjevati pogoje za dodelitev posameznega dodatka z dnem dodelitve štipendije, torej za študente s 1. 10.. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega/študijskega leta in je najkasneje v 3 dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu. Poudarja, da je datum, od katerega dalje morajo biti izpolnjeni pogoji za dodelitev Zoisove štipendije, enak datumu dodelitve pravice, saj bi nasprotno pomenilo, da bi lahko pridobil štipendijo tudi vlagatelj, ki na dan pridobitve pravice ne bi izpolnjeval vseh pogojev. Tožena stranka se je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja glede bivanja v kraju izobraževanja oprla na uradne evidence na podlagi 139. člena ZUP. Določba 47. člena Zakona o štipendiranju, ki opredeljuje medletne spremembe, ne velja za sporočanje sprememb, povezanih z upravičenostjo do posameznega dodatka k štipendiji. Prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja ni takšna sprememba oziroma okoliščina, ki bi vplivala na status posameznika in ki bi kakorkoli vplivala na obstoj štipendijskega razmerja. Dodatek za bivanje je le dodatek k Zoisovi štipendiji in vpliva na njeno višino, ne gre pa za dejstvo, ki bi lahko vplivalo na to, ali štipendist sploh prejema štipendijo ali ne. Zato ni mogoče tolmačiti 47. člena Zakona o štipendiranju na način, da je medletna sprememba tudi prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, saj za to ni pravne podlage v zakonodaji, ki je veljala v času odločanja o višini Zoisove štipendije.

Tožnik v pisnem odgovoru nasprotuje pritožbi tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da ni vedel in tudi ni bil dolžan vedeti, da mora za upravičenost dodatka za bivanje prijaviti začasno prebivališče najkasneje do 4. 10. 2012. Navedeni pogoj nima podlage v 30. členu Zakona o štipendiranju, niti ni bil določen v izvedbenih predpisih ministra. Poudarja, da tožena stranka ni prerekala zatrjevanega dejanskega bivanja tožnika v kraju izobraževanja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP,) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 1. 2013. S slednjo je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije ugodil vlogi tožnika za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 in tožniku odmeril štipendijo v višini 169,99 EUR mesečno. Poleg zneska osnovne štipendije v višini 101,78 EUR, mu je priznal še dodatek na vrsto in področje izobraževanja v višini 30,31 EUR ter dodatek za uspeh v višini 37,90 EUR, ni pa mu priznal dodatka za bivanje. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do navedenega dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 57/2012; v nadaljevanju ZŠtip), ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. ZŠtip v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče v A.. Tožnik je 2. 10. 2012 vložil vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedel, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževal izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanoval na naslovu B. ulica 47, C.. Vlogi je priložil potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega izhaja, da ima od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu B. ulica 47, C.. Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije je z odločbo z dne 9. 1. 2013 vlogi tožnika za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ugodil, ni pa mu priznal dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker je štel, da bi moral tožnik imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja od začetka študijskega leta. Tožnik je v pritožbi pojasnil, da v času študija biva izven kraja stalnega prebivališča na navedenem naslovu.

Sodišče prve stopnje je sledilo navedbi tožnika, da je do zaključka prvostopnega študijskega programa na Fakulteti D., ves čas živel v C., v stanovanju na naslovu B. ulica 47, ki je v lasti njegovih staršev. Ugotovilo je, da bi morala tožena stranka tožniku glede na dejansko bivanje v C., že od oktobra naprej priznati poleg pravice do Zoisove štipendije tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Ravno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko bival v C. od oktobra naprej pomeni, da je že 1. 10. 2012 izpolnjeval tudi pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnik je resda šele 8. 10. 2012 prijavil začasno prebivališče, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz Javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 tožena stranka torej ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču, in sicer na prvi dan začetka šolskega oz. študijskega leta 2012/2013 oz. najkasneje tri dni po začetku šolskega oz. študijskega leta, zaradi česar tožniku neutemeljeno ni priznala dodatka za bivanje.

V danem primeru torej ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije, temveč za to, da je tožena stranka v okviru predsodnega upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožniku ni priznala spornega dodatka, čeprav je tožnik že od samega začetka študijskega leta bival v kraju študija. Tožena stranka je tako napačno materialnopravno odločila, ko tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča ni upoštevala pri višini štipendije.

Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, da je mogoče datum do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za dodelitev štipendije, izpeljati iz vsebine in samega namena ZŠtip. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je edina pomembna okoliščina, ki vpliva na to, ali je tožnik upravičen do spornega dodatka k štipendiji, ugotovitev, da je tožnik v kraju začasnega bivanja na naslovu B. ulica 47, C. bival že na začetku študijskega leta, torej 1. 10. 2012, nadalje da je tožena stranka v okviru upravnega postopka o tem s strani tožnika bila seznanjena, kar pomeni, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici tega tudi materialnopravno napačno odločila.

Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnik je tekom pritožbenega postopka in tekom sodnega postopka ta pogoj dokazal in sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, temveč tudi, da je v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta tudi dejansko bival, čeprav s tem dnem še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča na ljubljanskem naslovu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.