Jedro

Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV.

Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek več v izreku navedenih in opisanih kompenzacij ter prodaja in učinek prenosa lastninske pravice na toženo stranko z izročitvijo premičnih stvari po v izreku naštetih računih ter da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi prodaja in učinek prenosa lastninske pravice na toženo stranko po več v izreku naštetih računih in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo P. 12+047. Iz razlogov sodbe izhaja, da terjatve po računih, ki jih je izdala tožena stranka niso bile fiktivne, šlo je običajen način poslovanja in tudi običajen način plačevanja računov. Prav tako v primeru kompenzacije P. 12+047 ni šlo za nadomestno izpolnitev.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Na prvih petih straneh pritožbe povzema bistvene dele sodbe, trditve pravdnih strank in izpovedi zaslišanih prič. Meni, da izpovedi prič niso skladne in zato ne dokazujejo, da računi ne bi bili fiktivni. Sodišče bi moralo ugotoviti in obrazložiti, katere storitve proizvodnje, komerciale in administracije naj bi tožena stranka opravila za tožečo stranko (tudi v zvezi z določbo 82. člena ZDDV-1). V konkretnem primeru so zapisi na računih pavšalni ter kot taki ne omogočajo identifikacije opravljene storitve. Tožena stranka ni predložila nobene pogodbe, izpovedi prič pa so si med seboj v nasprotju. Zaključki sodišča o „nefiktivnosti“ se glede na povedano izkažejo za najmanj nenavadne, v vsakem primeru pa neprepričljive in neobrazložene. Do razhajanj v izpovedih se sodišče ni opredelilo, zato je sodba neobrazložena. Po mnenju tožeče stranke že trditvena podlaga tožene stranke ni bila dovolj substancirana in ni omogočala ugotavljanja in preverjanja konkretnih storitev. Ne zadošča, da so na računu navedene le „marketinške storitve“, potrebno je, da so navedene konkretne storitve, ki omogočajo preverjanje pravilnosti davka in tudi, da se preveri, ali ni mogoče prišlo do oškodovanja drugih upnikov. V posledici tudi sodišče ni moglo ugotavljati, ali so bile storitve opravljene in je sodba ostala neobrazložena. Glede kompenzacije P. 12+047 tožeča stranka posebej opozarja, da tožena stranka ni prerekala, da naj bi šlo za t.i. nadomestno izpolnitev, zato je sodišče z ugotovitvijo, da za tako storitev ni šlo, kršilo določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je namreč trdila, da storitve niso bile opravljene. Ker negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, je dokazno breme, da so bile opravljene, prešlo na toženo stranko. Zaključek sodišča, da dokazni postopek ni potrdil, da je šlo za fiktivne račune, je zato napačen. Nasprotno pa tožena stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena. V nadaljevanju pritožba napada dokazno oceno prič in meni, da sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, izpodbijana sodba nima nikakršne dokazne ocene v zvezi z izpovedmi, temveč jim naslovno sodišče kljub njihovi neskladnosti v celoti in nekritično sledi. Tožeča stranka meni, da dokazni predlogi za zaslišanje prič, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo, niso bili prepozni, saj jih je podala takoj, ko je za priče izvedela iz izpovedi prič S. in B.. S podatkom o tem, da bi te osebe vedele izpovedati o sporni zadevi, tožeča stranka pred tem ni razpolagala. Še manj pa zdrži očitek, da naj bi bili dokazni predlogi nezadostno substancirani in nepotrebni. Če je sodišče menilo, da predlogi niso dovolj substancirani, bi moralo tožečo stranko na to opozoriti. Glede nepotrebnosti dokazov pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je tožeča stranka izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolžnika po določbi 271. člena ZFPPIPP. V zvezi s pogojem iz prve točke 271. člena ZFPPIPP je tožeča stranka trdila, da so bili računi tožene stranke, na podlagi katerih so bile izvedene v izreku navedene kompenzacije, fiktivni, oziroma je v enem primeru šlo za tako imenovano nadomestno izpolnitev. Obojemu je tožena stranka ugovarjala, tudi trditvam v zvezi z računom št. P 12+047 in sicer najmanj v zadnjem odstavku na str. 3 odgovora na tožbo. Zato ne drži, da bi moralo sodišče navedbe tožeče stranke v zvezi s tem računom šteti za priznane. Tožena stranka je namreč trdila, da je šlo za stalno in običajno poslovno prakso med strankama - v času sporne kompenzacije, pred tem in tudi po tem. Zato ni mogoče govoriti o vzpostavitvi obveznosti zgolj z namenom, da se doseže popolno poplačilo tožene stranke. Prav to je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo in temu zaključku tožeča stranka konkretizirano ne nasprotuje.

Za pritožbo je najprej sporno, ali so bile trditve tožene stranke o tem, da računi niso bili fiktivni, dovolj konkretne. Kako konkretne morajo biti navedbe tožene stranke, je najprej odvisno od navedb v tožbi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zgolj zatrdila, da je šlo za fiktivne račune, ne da bi podala kakršnokoli navedbo o okoliščinah, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na fiktivnost in na podlagi katerih bi se sodišču sploh lahko zbudil dvom v dejanski obstoj zaračunanih storitev. Na pavšalnost trditev je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. V taki situaciji od tožene stranke ni mogoče zahtevati bolj konkretnih trditev od teh, da računi temeljijo na opravljenih administrativnih, poslovnih in marketinških storitvah in da je zvezi z njimi plačala DDV. Sodišče prve stopnje niti ni moglo globlje raziskovati, ker za kaj takega ni imelo podlage v konkretnih trditvah tožeče stranke. Ob procesnem gradivu, s katerim je razpolagalo, se je zato na podlagi dokazne ocene izpovedi prič in listinskih dokazov prepričalo, da računi niso bili fiktivni, saj noben izveden dokaz ni dajal podlage za drugačno sklepanje (priče so izpovedale, da je tožena stranka za tožečo izvajala določene poslovne, administrativne in marketinške storitve, izstavljenih računov tožeča stranka ni zavrnila).

Drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (in da je zato dokazno breme na nasprotni stranki, da dokaže, da je dejstvo obstajalo), vendar to ne pomeni, da stranki, ki neko dejstvo zanika, ni potrebno navesti ničesar. Navesti mora okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da to dejstvo ni obstajalo. Šele takrat lahko govorimo, da mora nasprotna stranka dokazati, da je to dejstvo obstajalo. V predmetni zadevi tega tožeča stranka ni navedla ničesar, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o dokaznem bremenu.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila narejena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Vse priče so tako izpovedale, da je tožena stranka od tožeče stranke kupovala določeno blago široke potrošnje, nobena ni trdila drugače, zato sodišču tudi ni bilo treba posebej razlagati, zakaj pričam (ki jih je predlagala tudi tožeča stranka) verjame. Že iz povzetka izpovedi prič v pritožbi izhaja, da med izpovedmi ni takih nasprotij, kot to želi prikazati tožeča stranka. Vse priče so izpovedale, da je tožena stranka za tožečo stranko opravljala določene storitve (S., B., K. izrecno, da je šlo za trženje). Nobena od prič pa ni trdila, da bi tožena stranka ni ničesar izvajala za tožečo. Če se izpovedi prič ne ujemajo v vseh (manj pomembnih) podrobnostih, to še ne pomeni, da si izpovedi niso skladne. Ob upoštevanju procesnega gradiva, s katerim je razpolagalo, sodišče prve stopnje zato ni moglo sprejeti drugačnega zaključka, od tega, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bili računi fiktivni. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le dodaja, da sodišče za tak zaključek očitno ni uporabilo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, temveč je iz izvedenih dokazov ugotovilo, da računi niso bili fiktivni.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki ga je tožeča stranka podala po naroku za glavno obravnavo. Da nek dokaz ni prepozen, je trditveno in dokazno breme stranke, ki prepozen dokaz predlaga. Tožeča stranka je zgolj navedla, da je za priče izvedela šele iz izpovedi zaslišanih prič, ničesar pa ni navedla o tem, zakaj zanje ni mogla izvedeti že prej. Ni namreč sporno, da sta stranki precej poslovno sodelovali. Pritožba pa je neutemeljena tudi zato, ker tožeča stranka (kljub obsežnem povzemanju teorije in sodne prakse) ne pove, kako bi v konkretni zadevi izvedba teh dokazov sploh vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).