Jedro

Obramba s trditvami v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so bile v postopku že presojene, in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokazov ni potrebna, ne more uspeti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojeni S. R. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev kazenskega postopka in predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navaja, da kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se spušča v presojo utemeljenosti izrečene kazenske sankcije, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se je zagovornica pisno izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornica v zahtevi nakazuje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov prekršilo določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), v kateri so našteta pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku in hkrati tudi določbo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Navaja teoretična izhodišča, kdaj sme sodišče zavrniti dokazni predlog in merila, ki so odločilna za presojo, ali je dokazni predlog utemeljen. Ponavlja dokazne predloge iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ter zatrjuje, ker dokazi niso bili izvedeni, postopek zoper obsojenca ni bil pošten.

8. V ustavnosodni praksi so oblikovana merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu stranke. Obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, nadalje dokazno sredstvo, in da z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločitev utemeljilo na straneh 8 in 9 sodbe. Razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 8, točka 20 sodbe sodišča druge stopnje). Obe sodišči sta presodili, da dokazi niso materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Sodišči sta izhajali iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga za izvedbo dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko izvedba dokazov prispevala k ugotavljanju pomembnih, pravno relevantnih dejstev. Presodili sta tako, da ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi lahko izvedba dokazov potrdila navedbe obrambe. Zagovornica s trditvami, ki so bile v postopku že presojene, in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokazov ni potrebna, ne more uspeti, saj z navedbami v zahtevi ni izkazala obstoja in uspešnosti dokazov, ki bi jih morala izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale, izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter o obsojenčevi krivdi. Zagovornica v izrednem pravnem sredstvu tudi konkretno ne izpodbija utemeljitve sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in tudi ni z verjetnostjo izkazala pravne relevantnosti dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Po navedenem se tudi pokaže, da sodišči v pravnomočni sodbi nista kršili pravnih jamstev, ki jih zagotavlja URS v 29. členu in v šestem členu EKČP. 9. Zagovornica nadalje zatrjuje, da je sodišče zavrnilo predlog, da se obsojenca ponovno zasliši v zvezi z spremembo obtožbe, pojasnjuje, da je bila obtožba spremenjena tudi na podlagi obsojenčevega zagovora na obravnavi dne 15. 3. 2010, ter poudarja, da sodišče obsojenca po spremenjeni obtožbi v zvezi z dogodkom v juliju 2008 in po predložitvi izpisa iz notesa o tem dogodku ni želelo več zaslišati. Vložnica zahteve z navedbami nakazuje na kršitev pravice do obrambe, ker obsojenec v zvezi s spremembo obtožbe ni bil zaslišan. Sodišče druge stopnje je v sodbi ugotovilo, ko je presojalo enake navedbe v pritožbi, da ponovno zaslišanje ni bilo potrebno, ker se je obdolženec o dogodku v juliju 2008 že izjasnil (stran 8, točka 20 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnica zahteve tudi zatrjevane kršitve procesnega zakona, razen s posplošeno trditvijo, da obsojencu ni bilo omogočeno ponovno zaslišanje po spremembi obtožbe, ni utemeljila. Tako tudi ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP. Vložnica pa tudi z navedbami, ki so bile že presojene, ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo presojo, da ni prišlo do kršitve zakona.

10. Z ostalimi navedbami v zahtevi pa vložnica uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sem sodi tudi navedba, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do novega dokaza, ki ga sodišče prve stopnje ni hotelo izvesti, to je, da obdolženi na center za socialno delo ni bil vabljen (do dejstva, da okoliščina, ali je bil obdolženec vabljen na center za socialno delo, ni relevantna, za obravnavano zadevo se je sodišče druge stopnje opredelilo v točki 14 na strani 6 sodbe). Navedbo vložnica povezuje s presojo verodostojnosti izpovedbe priče N. M. Takšna presoja pa sodi na področje ocene dejanskega stanja in izraža vložničino nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. Tudi z navedbami, v katerih vložnica polemizira s presojo izpovedb prič E. S., N. R., M. Š., D. H., S. R., M. O., M. V., in navaja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb prič M. P., Š. Š. in N. J., zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji pravnomočna sodba, niso pravilno in popolno ugotovljena. Tako uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Enako velja za zatrjevanje vložnice, da sodišče ni presodilo določenih listinskih dokazov oziroma da se do njih ni opredelilo (zapis v rokovniku, sklenjena poravnava v postopku, v katerem je priča N. R. tožila obdolženega na ugotovitev neobstoja dedne pravice, vendar mu je dedno pravico na poravnavi priznala), ne uveljavlja in ne obrazlaga kršitev zakona, ampak ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dokazov in dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi.

11. Vložnica zatrjuje, da je sodišče kršilo materialno pravo. Tudi v tem delu zahteve pa ostaja le na ravni nestrinjanja z dokazno oceno, saj ponovno presoja in drugače vrednoti, kot sodišče v pravnomočni sodbi, izvedene dokaze.

12. Neutemeljene in za presojo, ali je bila storjena kršitev določb kazenskega postopka, tudi neupoštevne, so navedbe vložnice o kazenski sankciji. Vložnica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, to je, ali je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ampak se ukvarja s primernostjo izrečene kazenske sankcije. Razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP pa je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega S. R. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.