Jedro

Obsojenec ni navajal, da so zapisane trditve resnične, ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev, temveč je trdil, da pisma ni napisal z namenom, da bi oškodovanko razžalil kot predsednico sodišča. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je obsojenec uveljavil dokaz resnice, prav tako ne, da je izkazal opravičeno in nezakrivljeno zmoto.

Izrek

Zahteva obs. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.11.2003 obs. M.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 15.12.2004 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 80.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Ocenjuje, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi trdi, da je v izvedenem postopku bilo ugotovljeno, da kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, ni storil z namenom zaničevanja in da njegovo dejanje po 3. odstavku 169. člena KZ sploh ni kaznivo dejanje. Po drugi strani meni, da gre za dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ in da sodišče tega ni upoštevalo ter da je zato kršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, prav tako pa ni upoštevalo določb 2. in 3. točke istega člena. Sodišče druge stopnje po navedbi vložnika zahteve ni obravnavalo pritožbenih navedb glede zmotne uporabe določb 171. člena KZ.

Glede na opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe in ki je v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem, je sodišče utemeljeno presodilo, da vsebuje obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Obsojenec v zahtevi nakazuje, da bi sodišče moralo njegovo dejanje presojati z vidika pogojev določb 4. odstavka 171. člena KZ, torej kot kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, ki pa ga po njegovem stališču sploh ni storil, ker ni ravnal z namenom zaničevanja.

V 4. odstavku 171. člena KZ je predpisano, da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje med drugim tudi za razžalitev (169. člen KZ), če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Sodišče je presodilo, da so obsojenčeve trditve, ki jih je zapisal v inkriminiranem pismu in ki se nanašajo na delo predsednice sodišča v Š/J, v celoti neresnične ter da predstavljajo grob napad na njeno čast in dobro ime. Obsojenec v obrambnih stališčih pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da so zapisane trditve resnične, ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev, temveč je trdil, da pisma ni napisal z namenom, da bi ošk. Z.S. razžalil kot predsednico sodišča. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je obsojenec uveljavil dokaz resnice, prav tako ne, da je izkazal opravičeno in nezakrivljeno zmoto. Zato za uporabo določbe 4. odstavka 171. člena KZ ni bilo dejanske podlage in zaradi tega tudi ne za presojo vprašanja, ali je obsojenec storil le kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ. Po obrazloženem zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane.

Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je obsojenec izpodbijal dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede njegovega v pritožbi vsebovanega zatrjevanja, da ni storil ničesar, kar ne bi bilo res in da so njegove trditve resnične. Utemeljilo je, da obsojenec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni uspel dokazati resničnost svojih trditev ali dokazati opravičljivost zmote ter da je glede na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, tudi pravilna pravna opredelitev obsojenčevega dejanja. Ker je sodišče druge stopnje v zvezi s tem odločilnim dejstvom zavzelo stališče do pritožbenih navedb, ni sprejemljiv očitek vložnika zahteve, da jih "ni obravnavalo" in da ni postopalo v skladu z določbami 1. odstavka 395. člena ZKP.

Za dejanje majhnega pomena (14. člen KZ) je potrebna ugotovitev sodišča, da je nevarnost dejanja neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je oškodovanka zaradi obsojenčevih v pismu zapisanih trditev čutila osebno prizadeta in razžaljena kot sodnica in kot predsednica sodišča. Presodilo je, da je obsojenec s svojim dejanjem presegel meje običajnega komuniciranja in da ima njegovo ravnanje dodatno težo, ker je v manjšem kraju, kot je R.S., obsojenec znan podjetnik in aktiven v lokalnem političnem prostoru. Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenih navedb, povezanih z grajo odločbe o kazenski sankciji, utemeljilo, da se v njej morata odraziti teža obsojenčevega dejanja in stopnja njegove krivde, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Če obsojenec, ki med postopkom na prvi in drugi stopnji ni predlagal, da sodišče ugotovi, da gre v tem primeru za dejanje majhnega pomena, v zahtevi meri na to, da sodišče okoliščin, ki so pomembne za takšno odločitev, ni ugotovilo, ali pa jih je zmotno ocenilo, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. M.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).