Jedro

Izvršilni naslov je bil izdan v korist treh upnic, v njem pa je zapisana obveznost dolžnika plačevati mesečno, vsakega prvega v mesecu, preživnino 1.900 CHF, vključno z otroškimi dodatki v trenutni višini 165 CHF, od tega 800 CHF za vsakega otroka in za vlagateljico prošnje 300 CHF. V predlogu za izvršbo so upnice takemu izvršilnemu naslovu sledile, saj so pojasnile oziroma specificirale, koliko od skupno dolgovanega zneska odpade na vsako upnico posebej, zato so neutemeljena dolžnikova izvajanja, da zahtevek v predlogu ni dovolj konkretno opredeljen. Zgolj dejstvo, da upnice terjajo manj, kot določa sodba, še ne pomeni neskladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom oziroma nesklepčnosti predloga, saj je terjani znesek še vedno preverljiv, dokler ostane v mejah terjatve, ki je določena v izvršilnem naslovu. V potrditev svojih navedb glede višine terjatve so upnice priložile izračune terjatev, iz katerih je za vsako od njih razvidno, koliko preživninskih obrokov, za katera obdobja in v kakšnih zneskih terja, zato ni mogoče slediti navedbam, da upnice niso obrazložile, na kakšen način so izračunale dolg. Ob tako konkretno, določno in jasno specificirani terjatvi je bilo dolžniku v celoti omogočeno konkretizirano podajanje ugovornih razlogov in ni mogoče slediti navedbam, da mu je bila kršena pravica do izjave, neutemeljeni pa so tudi očitki, da bi sodišče moralo upnice pozivati k dopolnitvi oziroma popravi predloga za izvršbo. Slednji je namreč vseboval vse obvezne sestavine, ki jih predvideva prvi odstavek 44. člena ZIZ.

Veljavna procesna zakonodaja upnic ne omejuje na način, da svojih terjatev, ki izvirajo iz istega izvršilnega naslova, ne bi smele združiti tako, da bi za njihovo izterjavo vložile en predlog za izvršbo, dokler zahtevek ostaja v mejah izvršilnega naslova. Tak način vložitve predloga za izvršbo ni nezakonit in ne preprečuje izvršbe, pač pa je vsaj v delu stroškovne posledice dolžniku celo v korist. V konkretnem primeru je za presojo ugovora zastaranja terjatve treba uporabiti določbe švicarskega prava. Materialno pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti, zato vsebine tujega prava stranke niso dolžne dokazovati, pač pa jo ugotovi sodišče tako, da obvestilo o tujem pravu zahteva od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Okvir, na podlagi katerega pri pristojnih organih opravi dovolj določne poizvedbe o relevantnih določbah tujega materialnega prava, ki ga je potrebno za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja aplicirati na konkretni dejanski stan, pa sodišče lahko pridobi le, če stranka pri ugovoru zastaranja poda dejanske navedbe, iz katerih je jasno razvidno, kateremu delu izterjevane terjatve oporeka in iz katerih razlogov. Breme jasne in opredeljene trditvene podlage, ki definira za konkretni primer relevantno tuje materialno pravo, je torej na dolžniku.

Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je zaključek o nekonkretiziranosti ugovornih navedb o zastaranju terjatve prestrog in napačen. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je terjatev po njegovem mnenju zastarala v celoti oziroma so zastarale vsaj terjatve, ki so zapadle v plačilo do 10. 10. 2016. Tak ugovor vsebuje trditev, da so zastarale terjatve vseh upnic v celoti oziroma vsaj za časovno določno opredeljeno obdobje in je dovolj konkretiziran, da je mogoče opraviti materialnopravno vsebinsko presojo njegove utemeljenosti, česar pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča ni napravilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 24. 1. 2020 zoper sklep o izvršbi z dne 23. 10. 2019 (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da dolžnik sam nosi stroške ugovora z dne 24. 1. 2020 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po začasni zastopnici pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da upnice nimajo izvršilnega naslova za izterjavo skupnega zahtevka, saj je izvršilni naslov vzpostavil terjatev za vsako upnico posebej. Predlog za izvršbo bi zato morale oblikovati tako, da bi vsaka od njih izterjevala le svojo terjatev, saj niso solidarne upnice in niso upravičene skupaj zahtevati vsote njihovih terjatev. Na tak način zahtevajo nekaj drugega oziroma nekaj več, kot jim pripada, sodišče pa jih ni pozvalo k dopolnitvi predloga. V predlogu in v sklepu o izvršbi bi moralo biti določeno, koliko izterjuje vsaka od njih. Zahtevek je torej napačno postavljen in nesklepčen. Upnice tudi niso navedle, na kakšen način so izračunale dolg, s predloženimi listinami pa pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče utemeljevati, saj dokazujejo lahko le natančneje substancirane navedbe. Ni sprejemljivo splošno sklicevanje na priloge, saj to povzroča nejasnost in negotovost o vsebini trditev, in sodišče listini brez trditvene podlage ne more samoiniciativno pripisati pomena strankinih trditev. To je nedopustno, ker s tem sodišče prevzame vlogo stranke in onemogoči nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih. Izračun dolga so upnice prvič omenile šele v odgovoru na ugovor, kar je prepozno. Dolžnik nadalje navaja, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na skladnost izvršilnega naslova s predlogom za izvršbo, ter uveljavlja, da upnici A. A. in B. B. terjata manj, kor znaša terjatev v izvršilnem naslovu, upnica C. C. pa sicer terja toliko, kot ji določa izvršilni naslov, vendar pa njen znesek ne more biti upošteven, glede na to, da terja le skupni znesek za vse tri upnice. Upnice so ravnale narobe tudi, ko so delno plačilo kar odštele od vsote terjatev vseh treh upnic, saj ni jasno, terjatev katere od njih bi morala biti za to plačilo zmanjšana. Dolžnik uveljavlja tudi, da ugovora zastaranja ni mogel postaviti bolj določno, kot ga je. Upnice namreč niso postavile dovolj določnega, jasnega in sklepčnega zahtevka in konkretiziranih trditev glede višine in zapadlosti obrokov preživnin, zato je treba dolžniku dopustiti, da zahtevku nasprotuje z minimumom ugovornih navedb. Dolžnik je v ugovoru trdil, da so zastarale najmanj vse tiste terjatve, ki so zapadle pred več kot tremi leti od dneva vložitve predloga, to je vse pred 10. 10. 2016. Ker v predlogu za izvršbo ni bilo navedeno, kolikšen del terjatve izvira iz katerega obdobja, dolžnik ugovora zastaranja ni mogel opredeliti zneskovno, zato zadošča, da jih je opredelil po obdobju. Stališče sodišča, da ugovor zastaranja ni bil dovolj določen, je tako napačno. Dolžnik vztraja, da je treba glede ugovora zastaranja uporabiti slovensko pravo, njegov ugovor pa je bil dovolj konkretiziran. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in predlog za izvršbo zavrne, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnice so 14. 10. 2019 zoper dolžnika po Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije (prim. Konvencija o uveljavljanju alimentacijskih zahtevkov v tujini in osmi odstavek 3. člena Akta o ustanovitvi Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije) vložile predlog za izvršbo za izterjavo neplačane preživnine na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe Predsedstva kantonskega sodišča Zug, Švica, št. ... z dne 18. 12. 2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. ... z dne 27. 9. 2012. 5. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnik je v ugovoru primarno uveljavljal, da je sodišče napačno izdalo sklep o izvršbi, ki se nanaša na preživnine za vse tri upnice v skupnem znesku. Upnice niso sospornice niti niso solidarne upnice, zato imajo v razmerju do dolžnika vsaka svoj samostojni pravni položaj in ni podlage, da bi svoje terjatve zoper dolžnika izterjevale kot skupno terjatev. Tak zahtevek je v nasprotju z izvršilnim naslovom. Poudaril je, da upnice tudi niso navedle, na račun katere od njih je treba zmanjšati zahtevek zaradi delnega plačila v znesku 1.982,93 EUR, ki je bil nakazan na račun upnice C. C. 7. Upnice so v odgovoru na ugovor navedle, da utemeljeno vse vlagajo predlog v istem postopku, saj izterjujejo preživnino za čas, ko bi jo moral plačevati dolžnik, pa jo je namesto tega zalagala upnica C. C. iz svojih sredstev. Nepomembno je zato, ali je s prejetim nakazilom pokrivala preživnino zase ali za ostali dve upnici.

8. V odgovoru na odgovor upnic na ugovor je dolžnik navedel, da uveljavljanje zahtevkov upnic v istem postopku sicer ni problematično iz procesnega vidika, prav tako tudi ne z vidika zastopanja, če so zanj izpolnjeni vsi pogoji, vendar pa terjatev upnic ni moč med seboj pomešati, sešteti in uveljavljati v skupnem znesku. Vztrajal je, da bi moral biti zahtevek postavljen ločeno za vsako upnico posebej in z določenim zneskom za vsako od njih, tudi delna poplačila pa bi bilo potrebno odšteti od posameznih zneskov vsake upnice in ne od skupne vsote. Navedbe upnic o zalaganju sredstev upnice C. C. so nerelevantne, saj se predmetni postopek ne nanaša na njen verzijski zahtevek, temveč na samostojno preživninsko terjatev vsake upnice do dolžnika. Dolžnik vztraja, da je zahtevek upnic nedoločen, njihova skupna aktivna legitimacija pa neutemeljena. Meni še, da bi morale vse okoliščine, pomembne za opredelitev zahtevka, izhajati iz predloga za izvršbo in ne iz njegovih prilog, katerih vsebina v predlog ni povzeta. Izračun dolga, ki ga upnice prvič omenjajo v odgovoru na ugovor, v predlogu za izvršbo pa se nanj niso sklicevale, ni del zahtevka in obrazložitve, zato ga ni mogoče upoštevati.

9. Sodišče prve stopnje je take dolžnikove ugovorne navedbe zavrnilo, višje sodišče pa pritrjuje zaključku, da je postavljeni zahtevek jasno opredeljen in sklepčen in da iz izvršilnega naslova izhaja tudi aktivna legitimacija upnic za izterjavo terjanega zneska.

10. Izvršilni naslov je bil izdan v korist treh upnic (C. C., A. A. in B. B.), v njem pa je zapisana obveznost dolžnika plačevati mesečno, vsakega prvega v mesecu, preživnino 1.900 CHF, vključno z otroškimi dodatki v trenutni višini 165 CHF, od tega 800 CHF za vsakega otroka in za vlagateljico prošnje 300 CHF. V predlogu za izvršbo so upnice takemu izvršilnemu naslovu sledile, saj so pojasnile oziroma specificirale, koliko od skupno dolgovanega zneska 249.355,86 CHF odpade na vsako upnico posebej. Navedle so, da dolžnik dolguje za upnico A. A. v obdobju od 15. 5. 2002 do 27. 11. 2016 skupno 91.175,00 CHF, za upnico B. B. v obdobju od 15. 5. 2002 do 16. 3. 2018 skupno 98.992,00 CHF, za upnico C. C. pa 15. 5. 2002 do 31. 5. 2019 skupno 61.350,00 CHF, zato so neutemeljena dolžnikova izvajanja, da zahtevek v predlogu ni dovolj konkretno opredeljen. Zgolj dejstvo, da upnice terjajo manj, kot določa sodba, še ne pomeni neskladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom oziroma nesklepčnosti predloga, saj je terjani znesek še vedno preverljiv, dokler ostane v mejah terjatve, ki je določena v izvršilnem naslovu. V potrditev svojih navedb glede višine terjatve so upnice priložile izračune terjatev, iz katerih je za vsako od njih razvidno, koliko preživninskih obrokov, za katera obdobja in v kakšnih zneskih terja, zato ni mogoče slediti navedbam, da upnice niso obrazložile, na kakšen način so izračunale dolg. Predloženi izračun predstavlja dokaz, ki le potrjuje navedbe, podane že v predlogu za izvršbo, zato so neutemeljeni tudi vsi očitki, da dokazi ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot je bilo že pojasnjeno, so te navedbe in izračune upnice predložile že v predlogu za izvršbo, zato so neosnovani tudi očitki, da so podani prepozno šele k odgovoru na ugovor. Ob tako konkretno, določno in jasno specificirani terjatvi je bilo dolžniku v celoti omogočeno konkretizirano podajanje ugovornih razlogov in ni mogoče slediti navedbam, da mu je bila kršena pravica do izjave, neutemeljeni pa so tudi očitki, da bi sodišče moralo upnice pozivati k dopolnitvi oziroma popravi predloga za izvršbo. Slednji je namreč vseboval vse obvezne sestavine, ki jih predvideva prvi odstavek 44. člena ZIZ.

11. V zvezi z ugovornimi in pritožbenimi očitki, da upnice niso imele podlage za postavitev zahtevka na način, da so le seštele vse terjatve in odštele že plačan znesek, je že sodišče prve stopnje pravilno in zelo obširno pojasnilo, da ob dejstvu, da upnice ne terjajo obresti, temveč le zneske glavnic preživnine, tak način postopanja ne onemogoča preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s predlogom za izvršbo. Obrazložilo je, da veljavna procesna zakonodaja upnic ne omejuje na način, da svojih terjatev, ki izvirajo iz istega izvršilnega naslova, ne bi smele združiti tako, da bi za njihovo izterjavo vložile en predlog za izvršbo, dokler zahtevek ostaja v mejah izvršilnega naslova. Tak način vložitve predloga za izvršbo ni nezakonit in ne preprečuje izvršbe, pač pa je vsaj v delu stroškovne posledice dolžniku celo v korist. Sodišče prve stopnje je dolžniku tudi pravilno očitalo, da niti ni pojasnil, kako naj bi bil dolžnik zaradi sočasne vložitve istega predloga za izvršbo s strani vseh treh upnic prikrajšan oziroma kako na bi to preprečevalo izvršbo. Višje sodišče pa še dodaja, da je bil po izvršilnem naslovu dolžnik dolžan preživnine plačati na račun upnice C. C., ki je bila zakonita zastopnica takrat še mladoletnih preostalih dveh upnic, zato ni ovire za postavitev zahtevka, da se neplačane preživnine izterjajo v skupnem znesku, poleg tega pa je zastopnik vseh treh upnic Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije, na čigar transakcijski račun se bodo nakazale preživnine, ki bodo izterjane od dolžnika, kar pomeni, da bo Sklad tisti, ki bo izterjane zneske nakazal oziroma razdelil naprej upnicam skladno z njihovimi zahtevki. Ob pojasnjenem se pravno nepomembna izkažejo ugovorna in pritožbena izvajanja glede morebitne solidarnosti in sosporništva upnic. Kot je zaključilo že sodišče prve stopnje, je bistveno, da ima terjatev v obsegu, za katerega je vložen predlog za izvršbo, za vsako od upnic svojo podlago v izvršilnem naslovu, čemur je v predmetni zadevi v celoti zadoščeno.

12. Nadalje je dolžnik v ugovoru uveljavljal, da je njegova preživninska obveznost ugasnila, ker sta upnici A. A. in B. B. že polnoletni in ne trdita, da bi se tudi po polnoletnosti še naprej redno šolali, upnica C. C. pa ni podala nobenih navedb o tem, ali je morebiti v novi partnerski skupnosti, kar bi pomenilo prenehanje upravičenosti do preživnine. Upnice so v odgovoru na ugovor glede tega pojasnile, da dokazil o šolanju niso bile dolžne predlagati, saj terjajo preživnino le do trenutka polnoletnosti. Dolžnik je v odgovoru navedel, da to dejstvo iz predloga za izvršbo ni razvidno.

13. Sodišče prve stopnje je tudi te ugovorne navedbe pravilno zavrnilo. Ni mogoče pritrditi navedbam dolžnika, da iz predloga za izvršbo ni razvidno, da so predmet izterjave za upnici A. A. in B. B. le preživnine do nastopa polnoletnosti. V predlogu je namreč jasno navedeno, da se za upnico A. A. preživnina terja do 27. 11. 2016, to je do osemnajstega rojstnega dne, saj je bila rojena 28. 11. 1998. Enako velja za B. B., ki preživnino terja do 16. 3. 2018, rojena pa je bila 17. 3. 2000. Glede upnice C. C. pa je sodišče pravilno pojasnilo, da sicer ni zatrjevala, da ni v novi partnerski zvezi, vendar pa je trditveno in dokazno breme glede tega na dolžniku, ki skuša z ugovorom izkazati prenehanje svoje preživninske obveznosti (prim. drugi odstavek 53. člena ZIZ). Če bi želel dolžnik s takšnimi navedbami uspeti, bi moral podati nedvoumno in konkretno trditveno podlago o tem, da je upnica C. C. v novi partnerski zvezi, ne more pa česa takšnega zgolj domnevati na način, da poizkuša tovrstno trditveno in dokazno breme prevaliti na upnico. Višje sodišče takim razlogom v celoti pritrjuje, dolžnik pa v pritožbi pojasnjenih zaključkov konkretizirano niti ne napada.

14. V ugovoru je dolžnik tudi uveljavljal, da so terjatve upnic zastarale. Navedel je, da se izterjuje preživnina, ki je občasna dajatev in po prvem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara v 3 letih. Zastarale so torej najmanj vse tiste terjatve, ki zapadle v plačilo pred več kot tremi leti pred vložitvijo predloga za izvršbo, to so vse terjatve pred 10. 10. 2016. Ker dokazi niso del trditvene podlage, ni navedb upnic v predlogu pa ni razvidno, kateri del vtoževane terjatve izvira iz posameznega obdobja, ni mogoče ugotoviti, kateri del je zastaral, zato bi bilo treba zahtevek v celoti zavrniti.

15. Upnice so v odgovoru na ugovor takim navedbam nasprotovale. Menijo, da so navedbe prepavšalne, saj dolžnik ni izrecno zatrjeval, kateri konkretni obroki so zastarali in v kakšni višini. Poleg tega je treba uporabiti švicarsko pravo, dolžnik pa vsebine švicarske zakonodaje ni zatrjeval. Tudi če se upošteva slovenska zakonodaja, pa zastaranje po 358. členu OZ ne teče, dokler traja roditeljska pravica, kar pomeni, da je pričelo zastaranje teči šele s polnoletnostjo upnic in zato še ni zastaral noben preživninski obrok.

16. Dolžnik je v odgovoru na navedbe upnic vztrajal, da je njegov ugovor zastaranja dovolj konkretiziran, uporabiti pa je treba slovensko pravo. Ker so upnice tiste, ki trdijo, da je treba uporabiti švicarsko pravo, bi morale navesti tudi njegovo vsebino.

17. Dolžnikov ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo, pritožba pa utemeljeno opozarja, da je odločitev v tem delu napačna.

18. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je treba v konkretnem primeru na podlagi 6. člena Konvencije o izterjavi alimentacijskih zahtevkov v tujini z dne 20. 6. 1956 v zvezi z 8. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku za presojo ugovora zastaranja terjatve uporabiti določbe švicarskega prava. Nadalje je obrazložilo, da materialno pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti, zato vsebine tujega prava stranke niso dolžne dokazovati, pač pa jo ugotovi sodišče tako, da obvestilo o tujem pravu zahteva od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Okvir, na podlagi katerega pri pristojnih organih opravi dovolj določne poizvedbe o relevantnih določbah tujega materialnega prava, ki ga je potrebno za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja aplicirati na konkretni dejanski stan, pa sodišče lahko pridobi le, če stranka pri ugovoru zastaranja poda dejanske navedbe, iz katerih je jasno razvidno, kateremu delu izterjevane terjatve oporeka in iz katerih razlogov. Breme jasne in opredeljene trditvene podlage, ki definira za konkretni primer relevantno tuje materialno pravo, je torej na dolžniku, slednji pa je v ugovoru podal le splošne in nespecificirane navedbe o tem, da so terjatve upnic že zastarale, ne da bi konkretiziral, katere od terjatev, v razmerju katere od upnic in v kolikšnem obsegu naj bi po njegovo zastarale. Sodišče je zaključilo, da zaradi take nespecificiranosti ugovora ni dana zadostna podlaga za to, da bi vedelo, za katere zakonske določbe tujega prava naj pri pristojnih organih zaprosi, zato je dolžnikov ugovor zastaranja zavrnilo.

19. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je zaključek o nekonkretiziranosti ugovornih navedb o zastaranju terjatve prestrog in napačen. Kot je bilo že pojasnjeno, je dolžnik v ugovoru navedel, da je terjatev po njegovem mnenju zastarala v celoti oziroma so zastarale vsaj terjatve, ki so zapadle v plačilo do 10. 10. 2016. Tak ugovor vsebuje trditev, da so zastarale terjatve vseh upnic v celoti oziroma vsaj za časovno določno opredeljeno obdobje in je dovolj konkretiziran, da je mogoče opraviti materialnopravno vsebinsko presojo njegove utemeljenosti, česar pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča ni napravilo.

20. Po pojasnjenem je višje sodišče dolžnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo materialnopravno vsebinsko presoditi utemeljenost dolžnikovega ugovora zastaranja izterjevane terjatve.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.