Jedro

Zaradi zagotovitve javne varnosti in zavarovanja življenja in zdravja ljudi je v javnem interesu, da imajo posamezniki čim manj orožja v posesti. Dovoljenje za nabavo orožja pa se izda zaradi zasledovanja tega interesa in glede na določbo 20. člena ZO le osebi, ki v upravnem postopku dokaže, da ima opravičen razlog za nabavo in posest orožja. Pri tem mora upravni organ upoštevati objektivne okoliščine konkretnega primera, ne pa prosilčevo osebno presojo, da je toliko ogrožen, da na vsak način potrebuje varnostno orožje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Oddelka za notranje, splošne in družbene zadeve občine z dne 24.9.1993, s katero mu je organ prve stopnje odrekel dovoljenje za nabavo samokresa. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ na podlagi 1. odstavka 20. člena zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in RS, št. 44/90) zahtevo utemeljeno zavrnil. V prvostopni odločbi sicer ni izrecno navedeno, katerega razloga iz navedene določbe se je prvostopni organ poslužil pri svoji odločitvi, vendar je iz upravnega spisa in prvostopne odločbe po mnenju tožene stranke povsem očitno, da se je prvostopni organ poslužil razloga, da tožnik nima opravičenega razloga, da bi imel navedeno orožje. Prvostopna odločba je izdana po prostem preudarku. Iz tega sledi, da mora tisti, ki prosi za dovoljenje, v postopku dokazati, da ima opravičen razlog za posest orožja. Organ, ki odloča o tovrstnih zadevah, pa je dolžan, poleg tega da da stranki možnost, da to dokaže, zasledovati tudi javni interes. V tem interesu je, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, ki v postopku dokaže, da je zaradi spleta okoliščin ogrožena v takšni meri, da bi za to potrebovala orožje. Tega dejstva pa se z okoliščinami, ki jih navaja tožnik, po mnenju tožene stranke, ne da dokazati. To še posebej velja, ker iz danih tožnikovih izjav na zaslišanju izhaja, da je njegova ogroženost posledica slabih medsosedskih odnosov s sosedom zaradi posesti. To se lahko razbere tudi iz tožnikove pritožbe proti prvostopni odločbi. Po mnenju tožene stranke pa orožje ni namenjeno za reševanje sporov, saj le-teh z orožjem ni mogoče rešiti na zakonit način, ampak se lahko to stori le prek za to namenjenih institucij. Slednje je tožnik že storil. Kot je razvidno iz njegove izjave na zaslišanju, mu sosed več javno ne grozi. Zaradi tega se tožena stranka strinja z navedbami prvostopnega organa, da tožnikova osebna varnost in premoženje nista toliko ogrožena, da bi se tem nevarnostim dalo na edini in hkrati najbolj pravi način upreti oziroma se zavarovati z orožjem. Tožena stranka glede na tožnikove navedbe posebej poudarja, da tožniku ni bilo zavrnjeno dovoljenje za nabavo orožja zato, ker bi bil tožnik nevreden, ampak zato, ker ni navedel razloga, s katerim bi lahko opravičil posest orožja. Tožena stranka pa se strinja s tožnikovimi navedbami, da je prvostopni organ v svoji odločbi nepravilno povzel njegovo izjavo, dano na prvem zaslišanju. Iz zapisnika o tem zaslišanju je namreč razvidno, da se dana izjava na zaslišanju povsem ujema z navedbami v pritožbi proti prvostopni odločbi. Prvostopni organ je po mnenju tožene stranke tudi nepravilno postopal, ker v obrazložitvi ni navedel, iz katerega razloga po 20. členu navedenega zakona je zavrnil zaprošeno dovoljenje. Vendar po mnenju tožene stranke to nista takšni nepravilnosti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev te zadeve. Zato je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da jo je izdala na podlagi prostega preudarka in njeno mnenje, da tožnik ni navedel razloga, s katerim bi opravičil posest orožja, po njegovem mnenju nimata nobene podlage v obstoječi zakonodaji, saj mora v vsakem primeru upravni organ temeljito ugotoviti dejansko stanje. To dolžnost pa je tožena stranka opustila in ni po uradni dolžnosti dopolnila ugotovitvenega postopka. V tem postopku bi morala tožena stranka ugotoviti, ali je njegov sosed sodelavec policije in če poseduje orožje, s katerim mu je grozil. Če bi se ugotovilo, da je vsaj ena njegova trditev pravilna, je potem zagotovo podan opravičeni razlog za izdajo dovoljenja za nabavo orožja. V letu 1993, ko je počival v spalnici, je neznanec pričel vlamljati v njegovo hišo. Na srečo sta prišla mimo njegov brat in svakinja ter nagnala vlomilca. Vse to je prijavil policiji. Ta dogodek in okoliščine, da kot slep sam živi v stanovanjski hiši, pa mu dajeta pravico do nabave orožja za samoobrambo. Tudi ni pravilno stališče tožene stranke, da je v tej zadevi zasledovala javni interes. Zakon o orožju ne pozna nobenega razloga, ko se zaradi javnega interesa dovoljenje za nabavo orožja ne bi moglo izdati. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača navedbe v tožbi. Glede na to, da po mnenju tožene stranke tožnik v tožbi ni navedel nobenega novega razloga za izdajo zaprošenega dovoljenja, vztraja pri navedbah, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka pa še dodaja: da mora po določbah ZUP upravni organ, ki v postopku odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih posameznika, po uradni dolžnosti zasledovati javno korist. Zaradi zagotovitve javne varnosti in zavarovanja življenja in zdravja ljudi je po mnenju tožene stranke v javnem interesu, da imajo posamezniki čim manj orožja v posesti. Dovoljenje za nabavo orožja pa se izda zaradi zasledovanja tega interesa in glede na določbo 20. člena navedenega zakona le osebi, ki v postopku dokaže, da ima opravičeni razlog za nabavo in posest orožja. Tega dejstva pa po mnenju tožene stranke tožnik v postopku pred prvostopnim organom in toženo stranko ni dokazal. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče ne more pritrditi tožniku, da so podani izpodbojni razlogi v smislu 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Po 1. odstavku 20. člena zakona o orožju lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje ali strelivo, če tako narekujejo koristi javnega reda in miru, ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja ali orožnega lista.

V konkretnem primeru je bilo dovoljenje zavrnjeno, ker ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel orožje. Sodišče soglaša z razlogom, ki ga je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, namreč, da mora tisti, ki prosi za dovoljenje, v postopku dokazati, da ima opravičeni razlog za posest orožja in da tožnikova osebna varnost in premoženje nista toliko ogrožena, da bi se tem nevarnostim dalo na edini in hkrati najbolj pravi način upreti oziroma se zavarovati z orožjem. Po presoji sodišča je tudi pravilno stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je organ, ki odloča o tovrstnih zadevah, dolžan, poleg tega da da stranki možnost, da to dokaže, zasledovati tudi javni interes. Po 1. odstavku 5. člena ZUP morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo gledati na to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom.

Tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhajajo okoliščine, ki bi pri tožniku kazale na takšno stopnjo ogroženosti, ki bi se ji dalo zoperstaviti edino oziroma na najprimernejši način z orožjem. Sodišče tudi meni, da sta prvostopni organ in tožena stranka pri odločanju o tožnikovem zahtevku upoštevala objektivne okoliščine konkretnega primera, ne pa tožnikovo osebno presojo, da je toliko ogrožen, da na vsak način potrebuje varnostno orožje.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).