Jedro

Tudi kolikor se je organ na delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017 oziroma njeno obrazložitev oprl iz razloga ugotovitve dejstva, da je toženka tožniku že v celoti povrnila plačan komunalni prispevek, pa takšnega dejanskega zaključka iz nje ni mogel razbrati. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije namreč tožnikovega zahtevka za vračilo (dela) komunalnega prispevka ni zavrnila iz razloga, ker bi mu bil že dejansko povrnjen, ampak, ker – po pravilih o neupravičeni obogatitvi, na podlagi katerih je presojala spor iz pogodbenega javno-zasebnega partnerstva – ta strošek za toženko ni bil (več) koristen; kot to izhaja iz 107. točke obrazložitve delne arbitražne odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Oddelka za ravnanje z nepremičninami, št. 3541-430/2018-8 z dne 28. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika kot investitorja za vračilo komunalnega prispevka v višini 33.423,59 EUR (1. točka izreka). Hkrati je ugotovil: da je bila na zahtevo investitorjev, tj. toženke, tožnika in Z., d. o. o., izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka št. 354-667/2010-2 z dne 18. 6. 2010, zaradi gradnje parkirno – garažne hiše A. -2.faza, v znesku 28.430,90 EUR (2. točka izreka); da je tožnik 6. 8. 2010 plačal komunalni prispevek v znesku 28.430,90 EUR (3. točka izreka); da je bil med tožnikom in toženko sklenjen Sporazum o ureditvi medsebojnih vprašanj v zvezi z javno-zasebnim partnerstvom za izvedbo projekta parkirno garažne hiše A. II. št. 09/324039/1-0 dne 5. 2. 2016 (v nadaljevanju Sporazum), ki je bil notarsko overjen 10. 2. 2016 (4. točka izreka); da so bile na podlagi Sporazuma ter odločitev v postopku arbitraže, obveznosti med strankama iz naslova komunalnega prispevka, ki ga je tožnik plačal v višini 28.430,29 EUR po odločbi št. 354-667/2010-4 z dne 18. 1. 2017, v celoti povrnjene tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka) ter da je toženka na podlagi odločbe št. 354-667/2010-2 z dne 18. 6. 2010, Sporazuma in odločitev v postopku arbitraže, že izpolnila obveznost vračila komunalnega prispevka tožniku (6. točka izreka). Odločil je še, da se zavrne tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov po priloženem stroškovniku k pritožbi na sklep št. 3541-430/2018-2 z dne 17. 10. 2018 (7. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 19. 9. 2018 vložil zahtevek za vračilo plačanega komunalnega prispevka po odločbi o odmeri komunalnega prispevka št. 354-667/2010-2 z dne 18. 6. 2010, in sicer v višini 33.423,59 EUR. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik 6. 8. 2010 plačal komunalni prispevek v znesku 28.430,90 EUR, ki mu je bil v tej višini odmerjen z odločbo št. 354-667/2010-2 z dne 18. 6. 2010, in sicer v zvezi z gradnjo parkirno-garažne hiše A. II. Kljub temu do vračila zahtevanega komunalnega prispevka ni upravičen, saj mu je toženka na podlagi Sporazuma in arbitražne odločbe komunalni prispevek v višini 28.439,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi že v celoti povrnila.

3. Drugostopenjski organ je z odločbo zavrnil tako tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) kot njegov predlog za povrnitev stroškov postopka, pri čemer je odločil, da sam nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Odločil je še, da v pritožbenem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi se sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločitvi navedel že prvostopenjski organ. Dodaja, da bi ugotovitve iz izreka izpodbijane odločbe v točkah od 2 do 6 sicer bolj sodile v obrazložitev odločbe kot v sam izrek, vendar pa pri tem ne gre za takšno kršitev, ki bi zahtevala odpravo odločbe; navedena napaka prvostopenjskega organa ne vpliva na sam postopek niti na odločitev. Nazadnje še navaja, da je prvostopenjski organ vezan na pravnomočno odločitev arbitražnega senata, ki je že odločal o strošku komunalnega prispevka.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil na podlagi izpeljanega postopka javnega naročila s strani toženke izbran kot zasebni partner projekta izgradnje II. faze parkirno-garažne hiše A. Podrobneje navaja ozadje razmerja s toženko, vezano na plačilo spornega komunalnega prispevka. V zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odločbe navaja, da toženka zamenjuje civilni arbitražni postopek in predmetni upravni postopek na podlagi določb Zakona urejanju prostora (ZUreP-2), v katerem nastopa kot oblastveni organ. V slednjem se namreč ne presoja več, ali je bil plačani komunalni prispevek za toženko koristen, temveč ali so za vračilo komunalnega prispevka izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 225. člena ZUreP-2. Z arbitražno odločbo pa o njegovem zahtevku niti še ni bilo odločeno, saj je arbitraža le ugotovila, da je za toženko sporen del komunalnega prispevka nekoristen, česar pa ni moč tolmačiti na način, da je bilo s tem odločeno tudi o predmetnem zahtevku za vračilo komunalnega prispevka na podlagi 225. člena ZUreP-2. Ker je bilo od plačanega komunalnega prispevka v višini 28.430,90 EUR tožniku vrnjenih le 20.637,33 EUR, znaša znesek preveč plačanega komunalnega prispevka (vsaj) 7.793,57 EUR. Nazadnje še navaja, da toženka ni imela pristojnosti, da je v točkah od 2 do 6 izreka izpodbijane odločbe podala (svoje) ugotovitve o civilnopravnih razmerjih med njima. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevku za vračilo plačanega komunalnega prispevka oziroma da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Dodatno pojasnjuje, da je naziranje tožnika, po katerem upoštevanje delne arbitražne odločbe v primeru odločanja o predmetnem zahtevku ne bi smelo priti v poštev, zmotno. Slednja ima med strankama učinek pravnomočne sodbe. Kakršnakoli drugačna odločitev prvostopenjskega organa bi pomenila kršitev pravila res iudicata, saj je bilo o istovrstnem zahtevku že odločeno. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 3. 6. 2021 sprejelo sklep I U 673/2019-8, da v zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2021. **Dokazni sklep**

7. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2021 vpogledalo v listine v sodnem spisu, ki jih je vložil tožnik, tj. izpodbijano odločbo (A3), drugostopenjsko odločbo z dne 21. 3. 2019 (A2), odločbi Upravne enote Ljubljana št. 351-2292/2016-3 z dne 28. 12. 2016 in št. 351-725/2017-15 z dne 15. 6. 2017 (A4), odločbo toženke št. 354-667/2010-2 z dne 18. 6. 2010 (A5), izsek obrazložitve iz delne arbitražne odločbe z dne 24. 2. 2017 (A6), plačilni nalog z dne 6. 8. 2010 (A7) in Sporazum (A8) ter v vse listine v upravnem spisu. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je odločitev organa, s katero je zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo komunalnega prispevka v višini 33.423,59 EUR.

10. Upoštevaje navedbe strank v postopku, izpodbijano odločbo ter ugotovitve na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2021 je med strankama nesporno naslednje: - dne 16. 12. 2009 sta stranki sklenili Pogodbo o vzpostavitvi javno-zasebnega partnerstva za izvedbo projekta parkirno garažne hiše A. II št. 09/324039/1-0 (v nadaljevanju Pogodba o JZP), pri čemer je tožnik, v zvezi z gradnjo omenjene parkirno garažne hiše, v skladu s svojo obveznostjo 6. 8. 2010 plačal komunalni prispevek v znesku 28.430,90 EUR, ki je bil investitorjem parkirno garažne hiše A. II v tej višini odmerjen z odločbo št. 354-667/2010-2 z dne 18. 6. 2010; - po že pridobljenem gradbenem dovoljenju in začetku izvedbe del je Pogodba o JZP med strankama prenehala veljati, slednji pa sta z namenom ureditve razmerij glede projekta A. II 5. 2. 2016 sklenili Sporazum o ureditvi medsebojnih vprašanj v zvezi z javno-zasebnim partnerstvom za izvedbo projekta parkirno garažne hiše A. II, št. 09/324039/1-0 (v nadaljevanju Sporazum); - toženka je na projektu prevzela položaj edinega investitorja, po spremembi gradbenega dovoljenja pa tudi ni bila več predvidena gradnja poslovnega paviljona kot nadzemnega dela parkirno garažne hiše, temveč le postavitev pohodne ploščadi, ki bi predstavlja streho podzemnega dela in izhod iz garažnega dela objekta (navedeno spremembo je toženka udejanila tudi v naravi); - sporna vprašanja, glede katerih nista dosegli soglasja in zato niso bila predmet Sporazuma, sta stranki predložili v odločanje Stalni arbitraži pri Gospodarski zbornici Slovenije; med drugim tudi vprašanje upravičenosti tožnikovega zahtevka do povračila plačanega komunalnega prispevka (kot enega izmed stroškov iz Preglednice A v prilogi št. 2 Sporazuma). O navedenem je v arbitražnem postopku št. SA 5.6-6/2016 Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije izdala delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017, po kateri tožnik ni upravičen do povračila stroška komunalnega prispevka v višini 7.793,57 EUR, tj. v delu, ki se nanaša na nezgrajeni nadzemni paviljon parkirno garažne hiše, saj ta strošek za toženko po spremembi projekta ni bil več koristen.

11. Med strankama sporno vprašanje pa je, ali je organ pravilno zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo komunalnega prispevka, in sicer s sklicevanjem na sklenjeni Sporazum in izdano delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017, v skladu s katerima naj bi toženka (po njenem prepričanju) že izpolnila obveznost vračila komunalnega prispevka investitorju, tj. tožniku.

12. Uvodoma sodišče izpostavlja, da je bilo med strankama tega postopka pred prenehanjem Pogodbe o JZP vzpostavljeno pogodbeno razmerje javno-zasebnega partnerstva, pri čemer sta lahko stranki, v skladu z načelom procesne avtonomije, pogodbeno razmerje, skladno z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, prosto urejali, če ni bilo s predpisi določeno drugače (17. člen Zakona o javno-zasebnem partnerstvu; v nadaljevanju ZJZP). Odraz tega je bila tudi odločitev Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije1, da je o vprašanju upravičenosti tožnikovega zahtevka do povrnitve celote vseh stroškov in vložkov tožnika iz Preglednice A v Prilogi št. 2 k Sporazumu, med drugim tudi stroška že plačanega komunalnega prispevka, odločala v skladu s pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni pridobitvi po 190. členu OZ oziroma učinkih razvezane pogodbe iz 111. člena OZ (slednje izhaja iz 79. do 91. točke delne arbitražne odločbe z dne 24. 2. 2017)2. 13. Na podlagi navedenega je Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije v svoji delni odločbi z dne 24. 2. 2017 tudi presodila, da tožnik do vračila stroška komunalnega prispevka v višini 7.793,57 EUR, tj. v delu, ki se nanaša na nezgrajeni nadzemni paviljon parkirno garažne hiše, ni upravičen, saj ta strošek za toženko po spremembi projekta gradnje parkirno garažne hiše A. II ni bil več koristen; slednje je bilo namreč relevantno za upravičenost tožnikovega zahtevka po določilih neupravičene pridobitve.

14. Ne glede na to je tožnik predmetni zahtevek za vračilo plačanega komunalnega prispevka vložil pri toženki na podlagi prvega odstavka 225. člena ZUreP-23, ki določa, da je investitor upravičen do vračila komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, če plača komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi gradnje, pa mu gradbeno dovoljenje preneha veljati, objekta, za katerega je plačal komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, pa dejansko ni začel graditi.

15. In kot pravilno navaja tožnik v tožbi, organ navedenih pogojev iz prvega odstavka 225. člena ZUreP-2 niti ni presojal; ne dejstva, ali je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, ne dejstva, ali je tožnik dejansko sploh začel graditi sporni objekt. Dejstva, da je sporni komunalni prispevek tožniku toženka že v celoti povrnila, pa organ niti ni ugotavljal v smislu izvedene transakcije, ampak se je zgolj oprl na delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017, v skladu s katero je smatral, da je bil tožniku plačan komunalni prispevek že v celoti vrnjen.

16. Kot pravilno opozarja tožnik v tožbi z navedeno delno arbitražno odločbo o njegovem predmetnem zahtevku še ni bilo odločeno. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije z delno arbitražno odločbo namreč ni odločila v upravni zadevi, kar predstavlja odločanje o povrnitvi plačanega komunalnega prispevka na podlagi prvega odstavka 225. člena ZUreP-2, ampak je z njo odločila zgolj o (civilnih) zahtevkih tožnika nasproti toženki, ki so nastali po prenehanju njunega pogodbenega razmerja javno-zasebnega partnerstva. Sklicevanje toženke na pravnomočnost delne arbitražne odločbe z dne 24. 2. 2017, s katero naj bi bilo o istovrstnem zahtevku tožnika že odločeno, tako ni utemeljeno.

17. Tudi kolikor se je organ na delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017 oziroma njeno obrazložitev oprl iz razloga ugotovitve dejstva, da je toženka tožniku že v celoti povrnila plačan komunalni prispevek, pa takšnega dejanskega zaključka iz nje ni mogel razbrati. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije namreč tožnikovega zahtevka za vračilo (dela) komunalnega prispevka ni zavrnila iz razloga, ker bi mu bil že dejansko povrnjen, ampak, ker – po pravilih o neupravičeni obogatitvi, na podlagi katerih je presojala spor iz pogodbenega javno-zasebnega partnerstva – ta strošek za toženko ni bil (več) koristen; kot to izhaja iz 107. točke obrazložitve delne arbitražne odločbe. Tako se je organ pri odločanju o predmetnem tožnikovem zahtevku tudi iz vidika ugotovitve dejanskega vračila celotnega plačanega komunalnega prispevka nepravilno skliceval na delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017. 18. Nazadnje je utemeljen tudi tožbeni ugovor, da je organ – s tem ko je v točkah od 2 do 6 izreka izpodbijane odločbe podal (svoje) ugotovitve o dejstvih, ki se nanašajo na plačilo spornega komunalnega prispevka – zagrešil bistveno kršitev pravil postopka.

19. ZUP namreč v prvem odstavku 213. člena določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, pri čemer mora biti izrek v skladu s šestim odstavkom tega člena kratek in določen. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja, da organ v izreku izpodbijane odločbe ni odločil zgolj o njegovem zahtevku o vračilu komunalnega prispevka, ki ga je podal na podlagi 225. člena ZUreP-2, ampak je v izreku izpodbijane odločbe (v točkah 2 do 6) podal tudi druge konkretne ugotovitve o komunalnem prispevku, s katerimi je smiselno utemeljeval zavrnitev tožnikovega zahtevka. Slednje pa tudi po oceni sodišča presega vsebino izreka po 213. členu ZUP in na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP sodi v samo obrazložitev izpodbijane odločbe.

20. Tožnik je sodišču sicer predlagal, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa po mnenju sodišča za to niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 7. in 65. člena ZUS-1. Tožnik namreč v tožbi niti ni navedel ustreznega tožbenega zahtevka, saj ni določno opredelil zneska komunalnega prispevka, katerega vrnitev zahteva (v tožbenih navedbah pa sicer omenja drug (nedoločen) znesek, kot je bil zahtevan v primeru izpodbijane odločbe), dolžnost odločanja na tak način pa ni nikjer opredeljena niti z zakonom niti z naravo pravice, katere varstvo tožnik uveljavlja v tem upravnem sporu; posebnih navedb, ki bi navedeno utemeljevale, tožnik v tožbi namreč ni podal. Sodišče zato takšnemu tožnikovemu predlogu ni sledilo.

21. Glede na vse prej navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo tako moral organ ugotoviti, ali so ob podani tožnikovi zahtevi iz prvega odstavka 225. člena ZUreP-2 izpolnjeni tam navedeni pogoji; ob njihovem izpolnjevanju pa se v zvezi s presojo, ali je tožniku toženka plačani komunalni prispevek že vrnila v celoti, iz že pojasnjenih razlogov ne bo smel opreti na samo delno arbitražno odločbo z dne 24. 2. 2017. Pri formiranju izreka nove upravne odločbe bo moral organ vanj vključiti le sestavine, ki v izrek – skladno z 213. členom ZUP – sodijo. Sodišče ob tem še dodaja, da je organ na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**K II. točki izreka**

22. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

23. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR.

24. Stroške mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Slednje vprašanje sta stranki tega postopka omenjeni arbitraži poverili v skladu s Sporazumom. 2 Spor iz razmerja javno-zasebnega partnerstva je bil sicer arbitraži poverjen v reševanje v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZJZP. 3 Upoštevaje že navedeno dejstvo, da po spremembi gradbenega dovoljenja za gradnjo parkirno garažne hiše A. II, gradnja poslovnega (nadzemnega) paviljona ni bila več predvidena (temveč le postavitev pohodne ploščadi, ki bi predstavlja streho podzemnega dela in izhod iz garažnega dela objekta), kar je toženka udejanila tudi v naravi.