Jedro

Zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je škoda, ki je nastala oškodovancu, in ne dejanska pridobitev protipravne premoženjske koristi, saj zadošča že storilčev namen pridobiti si takšno korist. Navedeno kaznivo dejanje je tako dokončano tedaj, ko se premoženje drugega zmanjša in ni potrebno, da je protipravno pridobljena premoženjska korist identična z višino povzročene škode.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 95/IV ZKP se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenega A.K. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo kazen tri mesece zapora ter mu zatem po določilih o steku izreklo enotno kazen osem mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 06.03.1998 dalje. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan povrniti oškodovancu D.P. znesek 564.000,00 SIT s pripadki, oškodovancu B.B. znesek 658.000,00 SIT s pripadki, oškodovancu M.B. pa znesek 303.750,00 SIT, s presežkom pa je tega oškodovanca napotilo na pot pravde. Višje sodišče pa je zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obsojenca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 13.10.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ter uveljavlja druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi ugodi ter obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišči namreč nista zagrešili kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vsi predpisani znaki so obrazloženi, pravilna je tudi uporaba materialnega prava, sicer pa se zahteva v glavnem nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zagovornikovih zatrjevanj v zahtevi so naslednji očitki oziroma kršitve materialnega in procesnega zakona:

1.) bistvena kršitev določb ZKP: a) izrek sodbe sodišča prve stopnje je nerazumljiv, razlogi o odločilnih dejstvih so popolnoma nejasni in sicer v delu, ki se nanaša na višino povzročene škode in zasledovane oziroma pridobljene protipravne premoženjske koristi, b) sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek,

2.) kršitev določbe 2. odstavka 371. člena ZKP: a) prepoznava in zaslišanje prič je bilo opravljeno izven kazenskega postopka, oziroma je v obeh primerih šlo za posamezna preiskovalna dejanja, za katera ni bilo ustreznega predloga državnega tožilca, podanega v smislu 1. odstavka 431. člena ZKP, b) prepoznava ni bila opravljena v skladu z določilom člena 242 ZKP, c) sodišče prve stopnje je pri odločanju o priporu ravnalo v nasprotju z določili ZKP in posledično v nasprotju z 19. in 20. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave),

3.) napačna uporaba kazenskega zakona (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP; razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP).

Zagovornik meni, da bi bilo potrebno kaznivo dejanje, opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodne odločbe, pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po členu 217/1 KZ, sestavljeno iz dveh ločenih dejanj in ne štirih, kot je to napačno zaključilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

K točki 1/a) Kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena je podana med drugim tedaj, če je izrek nerazumljiv in če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni. Kaj so odločilna dejstva, je odvisno od vsakega primera posebej, oziroma so to tista dejstva, ki se nanašajo na dejanje, za katerega je obdolženec spoznan za krivega, to so dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe KZ (4. odstavek 364. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po členu 217/1 KZ škoda, nastala oškodovancu.

Dejanska pridobitev protipravne premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, zadošča že storilčev namen pridobiti si takšno korist. Oškodovancem nastala škoda pa je jasno razvidna tako iz izreka, kakor izhaja tudi iz obrazložitve prvostopne pravnomočne odločbe in predstavlja bodisi protivrednost avtomobilov (1. in 3. alineja kaznivega dejanja, opisanega v točki I) bodisi višina dobljenega kredita (2. in 4. alineja kaznivega dejanja, opisanega v točki I). Da so oškodovanci podjetje I. d.o.o., P.D., podjetje R. N.L. in M.B. oškodovani za protivrednost osebnih avtomobilov in gotovino v vrednosti in višini zneskov, navedenih v izreku sodbe (kar vse predstavlja tudi višino protipravno pridobljene premoženjske koristi), pa ugotavlja sodišče v izpodbijani prvostopni sodbi v obrazložitvi (stran 8 sodbe), pri čemer se pri oceni vrednosti avtomobila sklicuje na oceno stalnega sodnega izvedenca in cenilca avtomobilske stroke (stran 8 sodbe). Vložnikova trditev, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zasledovano korist oziroma povzročeno škodo oškodovancev, torej ne drži. K točki 1/b) Neutemeljeno nadalje vložnik očita pritožbenemu sodišču kršitev določil ZKP iz 11. točke 371. člena, ki naj bi ga to sodišče zagrešilo s tem, ko ni odgovorilo navedbam zagovornika v pritožbi v delu, kjer izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. Iz obrazložitve inštančne odločbe izhaja, da prisojeni znesek oškodovanemu M.B. v znesku 303.750,00 SIT predstavlja protivrednost najema osebnega avtomobila za 45 dni, kolikor je bil avtomobil oškodovancu tudi odtujen. Podlaga za izračun tega zneska pa je faktura, ki se nahaja v spisu (priloga A7), zaradi česar po mnenju pritožbenega sodišča tudi pribava cenika ni potrebna. Ali je obsojenec od tega zneska nekaj že poravnal ob najemu avtomobila ali ne in ali je najem za več dni cenejši kot najem za štiri dni, pa so okoliščine, ki se nanašajo na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno stanje, kar pa ni predmet presoje v tem postopku (2. odstavek 420. člena ZKP).

K točki 2/a) Zagovornik v zahtevi očita sodišču prve stopnje kršitev določb iz 1. odstavka 431. člena ZKP, kar je po njegovem mnenju vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP). Sodišče je namreč zaslišalo priče M.R.T., Z.K. in A.R., ne da bi opravo teh preiskovalnih dejanj predlagal državni tožilec, prav tako pa je brez njegovega predloga izven glavne obravnave opravilo prepoznavo po fotografijah.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je dne 13.03.1998 izdal preiskovalni sodnik na zahtevo pristojnega državnega tožilca sklep o uvedbi preiskave zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Po izdaji sklepa (in ne po njegovi pravnomočnosti) je zoper obdolženca stekel redni kazenski postopek - preiskava, v kateri je preiskovalni sodnik upravičen opraviti vsa preiskovalna dejanja in to tudi brez predloga strank, za katera meni, da so potrebna za uspešno izvedbo postopka (člen 176 ZKP), oziroma v tej fazi postopka ni v celoti vezan na dispozitivnost strank, saj je ta še vedno po veljavnem ZKP korigirana z načelom iskanja materialne resnice. Po določilu 1. odstavka 172. člena ZKP sme preiskovalni sodnik med preiskavo prepustiti posamezna preiskovalna dejanja preiskovalnemu sodniku, na območju katerih jih je potrebno opraviti. V obravnavanem primeru je dne 16.03.1998 poslal zaprosilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani in Okrožnemu sodišču v Celju za zaslišanje že omenjenih prič. Izvenobravnavni senat pa je zatem s sklepom z dne 25.03.1998 pritožbi zagovornika obsojenega K. ugodil in zahtevo za preiskavo zavrnil (ker se je izkazalo, da obsojencu - tedanjemu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni moč pravno opredeliti po 2. odstavku 217. člena KZ, temveč le po 1. odstavku tega člena, torej se mu je očitalo zgolj kaznivo dejanje, ki sodi v pristojnost okrajnega sodišča). Glede na navedeno je torej povsem jasno, da so bila preiskovalna dejanja opravljena v skladu z določili ZKP oziroma da s strani zagovornika očitana kršitev ni podana.

K točki 2/b) Zagovornik v zahtevi nadalje očita sodišču prve stopnje kršitev 1. odstavka 431. člena ZKP tudi glede opravljene prepoznave po slikah, pri čemer tako kot v prejšnjem primeru navaja, da državni tožilec ni dal predloga za opravo takšnih preiskovalnih dejanj. Ta kršitev pa ni podana. Določilo člena 431 ZKP, na katerega se sklicuje zagovornik v zahtevi, se namreč nanaša na fazo pred izdajo obtožnega predloga, torej v čas, ko se kazenski postopek še ni začel, medtem ko se je v obravnavanem primeru sodnik posameznik odločil za opravo tega preiskovalnega dejanja na predlog zagovornika po vložitvi obtožnega predloga in potem ko je že razpisal glavno obravnavo, torej v času, ko za opravo tega procesnega dejanja na način, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ni bilo nobenih procesnih ovir.

Utemeljeno pa zagovornik opozarja, da sodišče ni opravilo prepoznave v skladu z določbo 242. člena ZKP, saj sodnik posameznik od prič ni zahteval, da obsojenca najprej opišejo, kot to zahteva navedeno določilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ta kršitev ni takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe oziroma ni podana vzročna zveza med kršitvijo določbe in izrečeno sodbo. Enako ugotavlja glede te zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče. Sicer pa zagovornik v zahtevi ne navaja, kakšen naj bi bil vpliv te kršitve na izdajo pravnomočne sodne odločbe.

K točki 2/c) Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora se sme vložiti le med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan (4. odstavek 420. člena ZKP). Res je sicer, da je bil obsojenec v priporu pred vložitvijo obtožnega akta dlje kot 8 dni, kar poudarja zagovornik v zahtevi, kar pa je posledica dejstva, da je zoper njega stekel že reden kazenski postopek, zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti pa tudi ne more biti uspešna ob očitanju okoliščine, da je bil obsojenec v priporu od 25.03. do 27.03.1989 brez zakonite podlage, saj vpliva te kršitve na zakonitost sodbe, enako kot v prejšnjem primeru, ni obrazložil. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena, v primeru ko ne gre za absolutne bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena, pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in pravilnostjo oziroma zakonitostjo sodbe.

K točki 3/ Kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ se lahko stori le z direktnim naklepom, kjer je storilec posebej motiviran pridobiti si protipravno premoženjsko korist, pri čemer je dejanje dokončano tedaj, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Torej je dejanje dokončano tedaj, ko se premoženje drugega zmanjša (ni pa potrebno, da je s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist identična z višino povzročene škode oziroma za storitev kaznivega dejanja zadošča že ob izkazanem namenu pridobiti protipravno premoženjsko korist povzročena škoda). Tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kakor tudi iz obrazložitve inštančne odločbe nedvoumno izhaja, da je obsojenec obema podjetjema, ki se ukvarjata z oddajo avtomobilov v najem, povzročil škodo v vrednosti obeh avtomobilov, s tem da avtomobila ni nameraval vrniti, na kar nenazadnje kaže okoliščina, da je oba avtomobila s ponarejeno dokumentacijo zastavil za najem kredita. Torej je šlo v obeh primerih za namen trajne odtujitve, pri čemer okoliščina, da sta bila kasneje avtomobila najdena s strani policistov in vrnjena oškodovancem, na samo kaznivo dejanje nima vpliva, ker gre za okoliščine po storjenem kaznivem dejanju. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je obsojenec s svojim nadaljnjim ravnanjem, opisanim v 2. in 4. alineji 1. točke izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izpolnil zakonske znake nadaljnjih dveh tovrstnih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, saj je lažno navajal, da bo kredita v obeh primerih povrnil, čeprav tega namena že od vsega začetka ni imel, hkrati pa je tudi vedel, da se oškodovanca z zastavljenima avtomobiloma ne bosta mogla poplačati, ker sam ni bil lastnik teh avtomobilov. Lastnina na avtomobilih se namreč pridobi le z v zakonu taksativno naštetimi načini pridobitve lastninske pravice (načelo zaprtega kroga stvarnih pravic implicira tudi zaprti krog pridobitnih načinov), med katere pa vsekakor ne spadajo kazniva dejanja. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve in druge stopnje, da je obsojenec s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake štirih kaznivih dejanj goljufije, zaobsežene sicer v nadaljevano tovrstno kaznivo dejanje, popolnoma pravilen in kršitev materialnega zakona na škodo obsojenca, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi, ni podana.

Vrhovno sodišče je, kot izhaja iz vsega navedenega, ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zaradi česar je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).

Odločitev o stroških kazenskega postopka, nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.