Jedro

Razžalitev je pravni standard, ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Ker ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna, je treba med drugim ugotoviti, ali je izjava objektivno žaljiva v očeh povprečnega bralca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo s stroškovno posledico zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: "1. Toženi stranki A. A. se prepoveduje poseganje v osebnostne pravice tožnika B. B. s podajanjem izjave o tožniku kot je: "Županove izmišljotine ali že kar blodnje so nevredne komentarja in s takimi neumnostmi se ne mislim ukvarjati." ali kakšnih drugih negativnih vrednostnih sodb o njem, sicer je za vsako kršitev dolžna plačati tožniku B. B. denarni znesek v višini 10.000,00 EUR.

2. Tožena stranka A. A. je dolžna tožniku B. B. plačati znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 do plačila.“

2. Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka (tožnik oziroma pritožnik) po treh pooblaščencih1 iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi zaradi kršitve enakega varstva pravic, pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic in pravice do poštenega sojenja (22., 23. in 35. člen Ustave in 6. člen EKČP). Poudarja, da je bila tožba v predmetnem pravdnem postopku vložena kot nasprotna tožba v postopku IV P 3171/2013, ki je potekal pred istim sodiščem. Sodišče bi moralo zadevi obravnavati skupaj, kar bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Zadevi sta bili tudi vsebinsko prepleteni, saj se je v postopku po tožbi obravnavala izjava pritožnika, s katero naj bi posegel v osebnostne pravice toženke, v postopku po nasprotni tožbi pa izjava toženke, ki naj bi bila njena reakcija na izjavo pritožnika iz postopka po tožbi. Sodišče prve stopnje ni imelo tehtnega razloga za to, da tožb ni obravnavalo skupaj, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno sta bili uporabljeni določbi 183. in 300. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kršeno je bilo tudi enako varstvo pravic pritožnika, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave RS. Z enotnim obravnavanjem obeh tožb, ki sta vsebinsko medsebojno povezani, bi sodišče lahko celovito ocenilo dejansko stanje ter celoviteje presodilo, ali je pri izjavah toženke prišlo do posega v osebnostne pravice pritožnika. Ker sodišče ni sprejelo ustreznega procesnega sklepa, da zadev ne bo obravnavalo skupaj, je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila s tem pritožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ob vložitvi nasprotne tožbe ni bil seznanjen z razlogi za to, da bo sodišče nasprotno tožbo obravnavalo ločeno. S tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Pritožnik je večkrat predlagal prekinitev postopka, ker glede istega dejanskega stanja poteka kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v ..., do česar se sodišče tudi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da gre pri izjavah toženke za njen komentar izjave pritožnika, ki naj bi ga podala po povpraševanju novinarja in da že zato ni izkazan njen namen tožnika razžaliti ter je očitno, da je komentirala zgolj njegovo izjavo. Ne gre le za komentar izjave ampak za podajanje dejstev in negativne vrednostne sodbe o tožniku samem in sicer, da si izmišljuje, da blodi ter da je neumen. Če bi toženka res želela podati samo mnenje o izjavi tožnika z dne 6. 11. 2013, bi na novinarsko vprašanje v zvezi s to izjavo lahko odgovorila, da je poštena, da ni koruptivna, da ne poročajo lažno, da ji umetnih jošk ni plačalo neko podjetje v državni lasti, da ne skoči, če kdo kaj napiše proti njej, da ni nikoli hvalila družbe C. d. d. in tako naprej. Pritožnik se zaradi besed tožnice počuti razžaljenega. Tako v zasebni kot poklicni sferi se trudi zadostiti vsem pričakovanjem domačih in širše javnosti. Besede neumnost, blodnost in izmišljotine niso le rahlo negativno vrednostno obarvane, temveč gre za negativne vrednostne sodbe, ki posegajo v osebnostne pravice tistega, proti komur so izrečene. Povprečen človek izjave toženke ni razumel kot kritike ravnanja ali stališča pritožnika, temveč kot kritiko samega pritožnika in vrednostno sodbo o njem. Sodišče ni navedlo nobenega razloga, zakaj je pravici do svobode izražanja mnenja tožnice dalo prednost pred pravico do zasebnosti toženca. Gre za odločilno dejstvo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti. Toženka je novinarka ... televizije in kot taka ustvarja javno mnenje. Kot dopisnica v regionalnem ... je zadolžena za poročanje o dogajanju v Občini A, kjer je pritožnik župan. Pritožničine besede v izjavi so skrbno izbrane in povedane z očitnim namenom diskreditacije in razžalitve pritožnika. Zmotno in nepopolno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da pritožnik ni izkazal obstoja duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Na naroku dne 14. 11. 2017 je predlagal, da se v zvezi s posledicami izjave zasliši več prič. Ni res, da ni zatrjeval takšne intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, ki bi upravičevale prisojo denarne odškodnine. Tožnik je že v tožbi navedel, da se je počutil osramočenega in ponižanega in da so se duševne bolečine kazale v obliki napetosti in jeze, poleg tega pa se nikakor ni mogel pomiriti. Treba je upoštevati, da je ... župan ene izmed občin v Sloveniji ter ima zato svoj ugled in ponos, kar je pomembno zaradi njegove verodostojnosti pri opravljanju županske funkcije. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP, na kar kaže ravnanje sodnice, ki nasprotne tožbe ni obravnavala skupaj s tožbo, poleg tega pa se je le v predmetnem postopku ukvarjalo z vprašanjem, ali je izjava toženke objektivno žaljiva ali ne, v postopku po tožbi pa se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. S tem je kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

3. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le ali je prišlo do razžalitve, ne pa tudi ali je prišlo do žaljive obdolžitve. Sodišče je presojalo objektivno žaljivost izjave, ni pa presodilo ali je toženec tožnici očital neko dejstvo, katerega resničnost se lahko dokazuje in ali je toženec izkazal resničnost svoje izjave, kar se zahteva za presojo žaljive obdolžitve. Napačno je prepričanje sodišča, da že zato, ker gre za toženkin komentar tožnikove izjave, ni izkazan namen tožnika razžaliti. Tudi komentar izjave nekoga drugega lahko pomeni poseg v osebnostne pravice te osebe. Eno je podati mnenje o določenem sporu, izjavah, ravnanju nekoga, npr. z besedami „županove izjave so neresnične“, drugo pa je poniževanje tožnikove osebnosti z besedami blodnje, izmišljotine in neumnosti. Glede na to, da je toženka novinarka, jo še toliko bolj zavezujejo norme lepega vedenja, kulture in bontona. Poleg tega se od novinarjev pričakuje objektivnost, javnost ne dvomi v izjave novinarjev, zato je toliko bolj pomembno, da so novinarji pri svojih izjavah previdni. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati tudi čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Sodišče bi moralo upoštevati, da je šlo za izjavo, podano direktno za spletni medij, kar pomeni, da je bil njen namen, da doseže veliko število gledalcev oziroma širšo javnost. Napadi toženke niso bili profesionalni, torej takšni, ki zadevajo tožnikovo delo kot delo župana, pač pa je šlo za napade na njegovo osebnost, na njegov um. Zmotno je stališče sodišča, da so vsi dokazi, ki se nanašajo na tožnikovo doživljanje sporne izjave v smislu duševne prizadetosti zaradi razžalitve, nepomembni. Predlagane priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, bi namreč utemeljile obstoj tako protipravnega ravnanja kot tudi njegovih posledic. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je prekršilo 212. člen ZPP in prvi odstavek 213. člena ZPP. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, tudi ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev. S tem je podana kršitev 340. člena ZPP.

4. V skladu s sodno prakso je pomembno razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Sodišče je pri presoji protipravnosti toženkine izjave materialnopravno zmotno izhajalo iz predpostavke, da sporna toženkina trditev predstavlja vrednostno sodbo o tožnikovi izjavi, ne pa trditev o žaljivih dejstvih. Trditev, da je neka izjava izmišljotina in blodnja ter da je kot takšna nevredna komentarja in neumna, predstavlja žaljivo trditev o tem, da je tožnik govoril laži oziroma, da si je dejstva izmišljal ter govoril nekaj, kar ne ustreza resnici. Zmotno je zato sodišče zaključilo, da v konkretnem primeru ni pomembno, ali so bile tožnikove izjave z dne 6. 11. 2013 resnične ali ne. Posledično je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče presoje, ali je toženka dokazala resničnost tistega kar je trdila, oziroma ali je imela utemeljen razlog verjeti v tisto, kar je trdila, ni opravilo. Poleg tega sodišča neutemeljeno ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani zaradi dokazovanja teh pravno pomembnih dejstev. Ker je toženka o tožniku zatrjevala žaljiva dejstva, pri čemer pa izmišljenosti tožnikovih navedb ni dokazala oziroma ni navedla razlogov, na podlagi katerih je verjela v to, da so tožnikove izjave izmišljene, je protipravnost njene izjave in s tem protipravnost posega v osebnostne pravice (do časti in dobrega imena) tožnika prav gotovo podana. Protipravnost toženkine izjave je podana tudi v primeru, če se jo presoja kot vrednostno oceno v zvezi s tožnikovo izjavo z dne 6. 11. 2013. Že besedna zveza „županove izmišljotine, blodnje, neumnosti in nevredne komentarja“ so v obravnavanem kontekstu uporabljene v slabšalnem smislu. Očitek nekomu, da si v svojih izjavah izmišljuje dejstva, torej da govori neresnice, celo neumnosti, je v objektivnem smislu prav gotovo žaljiv. Po splošnih družbenih pravilih nekdo, ki govori nekaj, kar ni res, oziroma tisti, ki si stvari izmišljuje, ni zaupanja vredna oseba, takšni osebi se odreka spoštovanje, njene izjave se ne jemljejo resno, odreka se jim vsakršna verodostojnost. Tožnik z izjavo z dne 6. 11. 2013 ni posegel v toženkine osebnostne pravice, kar je bilo ugotovljeno tudi v okviru sodnega postopka, ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani vodilo pod opr. št. IV P 3171/2013. Najmanj preuranjen je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal obstoja duševnih bolečin zaradi zatrjevane kršitve osebnostnih pravic. Tožnik je v dokaz obstoja zatrjevane škode poleg lastnega zaslišanja predlagal še druge dokaze (zaslišanje prič), ki jih je sodišče zavrnilo povsem neutemeljeno, s čemer je tožniku onemogočilo dokazovanje pravno pomembnih dejstev in s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Zaključek sodišča, da tožnik svojega doživljanja sporne izjave ne more dokazovati s predlaganimi pričami, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je tudi v vsebinskem smislu napačna.

5. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

O očitanih procesnih kršitvah

7. Predmetna tožba je bila res vložena kot nasprotna tožba v postopku IV P 3171/2013, ki je tekel pred istim sodiščem med istima strankama. Ker sta zadevi tudi vsebinsko povezani2, bi sodišče prve stopnje zadevi lahko obravnavalo skupaj, vendar s tem, ko postopkov ni združilo (300. člen ZPP), ni storilo nobene od očitanih kršitev določb postopka. Če sodišče prve stopnje o tem, da zadev ne bo obravnavalo skupaj, ni izdalo posebnega sklepa3, s tem ni zagrešilo niti relativno bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP4 in toliko manj v pritožbi očitane absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so zaradi ločenega obravnavanja obeh zadev kršene ustavne in konvencijske pravice pritožnika (22. in 23. člen Ustave ter 6. člen EKČP).

8. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih predlogov za prekinitev postopka do zaključka kazenskega postopka, ki je potekal glede istega dejanskega stanja5. Že iz pritožbenih navedb je razvidno, da je tožnik prekinitev postopka predlagal v zadevi IV P 3171/2013 (po tožbi tožnice zoper tožnika), zato je logično, da se sodišče do tega v predmetni zadevi, kjer takega predloga ni bilo, ni opredeljevalo.

Pravna podlaga zahtevka

9. Tožnik trdi, da se počuti razžaljenega zaradi naslednje toženkine izjave: “Županove izmišljotine ali že kar blodnje so nevredne komentarja in s takšnimi neumnostmi se ne mislim ukvarjati.“ Zatrjuje torej poseg v svoje osebnostne pravice, konkretno v pravico do časti in dobrega imena.

10. Pravno podlago zahtevka predstavljajo določbe 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo njegove osebnostne pravice, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice6, ter 179. člena OZ, po katerem pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečine in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisna od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

O protipravnosti oziroma objektivni žaljivosti sporne izjave

11. Razžalitev je pravni standard, ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin7. Ker ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna, je treba med drugim ugotoviti, ali je prej navedena toženkina izjava objektivno žaljiva v očeh povprečnega bralca8. 12. Besede, na katere opozarja pritožnik, sklicujoč se (tudi) na opredelitve iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, in sicer „neumnost“, „blodnje“ in „izmišljotine“ res niso vrednostno nevtralne, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da kljub „rahli negativni vrednostni obarvanosti“ ne dosegajo standarda objektivne žaljivosti. Že v izpodbijani sodbi je upravičeno izpostavljeno, da gre za toženkin komentar tožnikove izjave z dne 6. 11. 2013, ki ji je bila predočena s strani novinarja, ko jo je zaprosil za komentar, torej za reakcijo na tožnikovo izjavo, ki je bila po oceni toženke namenjena njeni osebni in poklicni diskreditaciji, ne pa za napad na tožnika osebno.

13. Zaradi večje preglednosti, zlasti pa zaradi odločilne povezanosti tožnikove izjave z dne 6. 11. 2013 in spornega toženkinega komentarja te izjave, mora pritožbeno sodišče tožnikovo izjavo vsaj delno povzeti. Tožnik je za spletni medij D. med drugim izjavil:„ Niti slučajno jaz ne govorim okrog in ne primerjam A. s P. ... mi vemo, da pač je A., kakšne barve lase ima, medtem pa, ko je P. je bjonda in meni niti slučajno na pamet pride, da bi jaz kaj takega primerjal in potem tudi, če naredite kakšen poseg npr. kot te umetne prsi ali kaj podobnega, v redu, ampak je treba odgovorit, kako ste naredila, zakaj ste naredila, kdo je plačal in tako naprej... če pač je nekdo investiral, ne vem, koliko to stane, pač izdelava novih, povečanih novih jošk, ne, da ne govorimo pač o prsih in podobno, pač, ker tudi joške je slovenska beseda, če to stane 5.000,00 EUR, 4.000,00 EUR, 8.000,00 EUR, ne vem kaj, je treba pač to povedat, od kje ste dobili... ker plača je jasna, takšno plačo imajo javni uslužbenci, kakšno plačo imate novinarji, je jasna, drugih dohodkov pa ne bi smeli imeti...in zdaj če ena A. ali kdorkoli od novinarjev, če pač ne odgovorite, je pač tukaj nekaj narobe, je to tukaj sum korupcije in je treba temu priti do dna... zakaj ste pa novinarji tako zaščiteni, povejte zakaj ščitite drug drugega, zakaj, a mogoče se bojite, da bo kakšen drugi novinar na vas, če boste vi napisali nekaj proti A., bo A. mogoče na vas skočila in če to, zdaj to o temu kar se govori, če je temu to res, da recimo te umetne joške A. pač plačalo neko podjetje v državni lasti, eh, to je pa katastrofa. Je treba to razčistiti. Pač tak sum je. Ona mora to jasno povedat od kje denar, kdo je naredil, koliko je plačala, od kje je plačala, je vzela kredit...to je dejstvo in če potem ta isti, ta ista firma, ki naj bi bila v povezavi s to A., tako ali drugače, to je treba razčistit, ali je res ali ni res, kupi še zraven, kar ni dovolj, kupi še D., zdaj mi pa vi povejte, kaj imajo veze D. s C., kaj, mi lahko poveste in kdaj ste videli, da so D., odkar so bile kupljene s strani C., pisale proti C., njenemu direktorju ali pa nemškemu tajkunu. Ravno tako povejte mi za A., da je A. govorila proti C. ali proti njenemu, kot vsi vemo, to je pač jasno znano, njenemu bivšemu ali sedanjemu ljubimcu, ta, ki pač naj bi bil povezan z njo, zdaj pa vi povejte ali je to v redu. Ne samo to, ni bilo dovolj, da na osnovi tega, tega suma pač, da je nekdo nekoga koruptivno tako ali drugače podkupil ali plačal ali pa mu nekaj nudil, neke usluge ali je nekaj investiral v njo ali v njega. Ne samo, da ne govori slabo o njemu, ampak da hvali njegovo firmo, zraven še govori slabo o vseh konkurentih. In kar je še hujše, še o konkurentkah, se pravi, če slučajno ta isti človek bi si zamislil še kakšno drugo ljubico, ta ista novinarka napade še njo.“

14. Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na vsebino tožnikove izjave ni nobene dejanske podlage za pritožnikove očitke, da je bila toženkina izjava podana z namenom diskreditacije, podcenjevanja in zaničevanja tožnika. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je toženka s skrbno izbranimi izrazi komentirala tožnika samega, ne pa njegove izjave. Izjavo je treba presojati v luči konkretnih okoliščin in ni dvoma, da je šlo za komentiranje točno določene tožnikove izjave in ne njega samega. Če se tožnik subjektivno počuti razžaljenega, ponižanega in manjvrednega, to še ne pomeni, da je bila toženkina izjava glede na okoliščine konkretnega primera objektivno žaljiva oziroma protipravna.

15. Če pa izjava ni objektivno žaljiva, ni pravno pomembno, ali je šlo za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenja oziroma vrednostne sodbe, zato so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz predpostavke, da sporna toženkina trditev predstavlja vrednostno sodbo o tožnikovi izjavi ne pa trditve o dejstvih, neutemeljeni. Iz istega razloga tudi tehtanje pomena osebnostnih pravic obeh pravdnih strank9 ni bilo potrebno, kot tudi ni pomembno, da je tožnik župan, toženka pa novinarka, torej da gre za (vsaj relativno) javni osebnosti. Zaradi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da izjava ni bila objektivno žaljiva, so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki s sklicevanjem na kazenskopravni definiciji razžalitve10 in žaljive obdolžitve11, sodišču očitajo, da ni ugotavljalo, ali oziroma v kakšnem obsegu je tožnikova izjava z dne 6. 11. 2013 vsebovala (ne)resnične trditve (o tožnici).

16. Nazadnje pritožbeno sodišče pritrjuje še stališču sodišča prve stopnje, da iz trditev tožnika niti ne izhaja, da bi utrpel tako intenzivne duševne bolečine, ki bi upravičevale prisojo denarne odškodnine. Navedel je le, da je zaradi tožničine izjave „doživljal duševne bolečine, katere so se kazale v obliki napetosti in jeze, poleg tega se nikakor ni mogel pomiriti.“ Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi se lahko sodišče o intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin prepričalo z zaslišanjem predlaganih prič. Njihove izpovedbe pomanjkljive trditvene podlage ne bi mogle nadomestiti, zato ne gre za v pritožbi očitano nedopustno vnaprejšnjo oceno dokazov.

17. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Višje sodišče vse tri pritožbe obravnava kot enotno pritožbo. 2 Zahtevka v obeh tožbah izhajata iz povezanega ravnanja obeh strank (izjava tožnika in toženkin komentar te izjave) oziroma istega historičnega dogodka. 3 Pritožnika je že med postopkom obvestilo, da pravdni zadevi zaenkrat ne bosta združeni (dopis na list. št. 24), razlog za ločeno obravnavanje zadev pa je naveden v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ekonomičnost postopka, ker je bila nasprotna tožba vložena na prvem naroku za glavno obravnavo v zadevi IV P 3171/2013 in še ni bila sposobna za obravnavanje. 4 A. Galič, Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 177. 5 Toženka je zoper tožnika vložila zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve, tožnik pa zoper toženko nasprotno zasebno tožbo, tudi zaradi razžalitve. 6 Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, in sicer, da prepovednemu delu zahtevka ni mogoče ugoditi že zato, ker vsebuje vsebinsko neomejeno prepoved podajanja kakršnih koli negativnih vrednostnih sodb o tožniku, vsakršno negativno vrednotenje tožnikovih ravnanj v povezavi z njegovim delovanjem, pa ne more biti nedopustno. 7 Kot na primer čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojni odnosi povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. 8 Toženka naj bi tožnika razžalila preko spletne strani, ko je za spletni medij R. podala sporno izjavo. 9 Zaradi izostanka „testa sorazmernosti“ med tožnikovo pravico do zasebnosti in toženkino pravico do svobode izražanja pritožnik povsem neutemeljeno očita celo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 10 158. člen KZ-1. 11 160. člen KZ-1.