Jedro

Prvi odstavek 48. člena ZBPP ne vzpostavlja avtomatične obveznosti tožnika, da bi moral povrniti celoten znesek, izplačan iz naslova BPP, temveč gre zgolj za razliko med stroški, ki so bili iz tega naslova dejansko plačani in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija od nje izterjala v skladu s 46. členom ZBPP. Po ustaljeni in enotni sodni praksi naslovnega sodišča to pomeni obveznost toženke, da najprej skuša izterjati stroške sodnega postopka od zavezanca, torej nasprotne stranke v postopku, za katero je bila BPP odobrena, in šele v primeru neuspešne ali deloma neuspešne izterjave razliko terja od upravičenca do BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 272/2008 z dne 30. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka (v nadaljevanju tudi organ za BPP) je z izpodbijano odločbo tožniku naložila vračilo sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 272/2008 z dne 11. 3. 2008, v višini 4.302,98 EUR v roku 30 dni od prejema odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, določila način plačila in tožnika opozorila, da bo v primeru, če vračila ne bo opravil prostovoljno, odločba izvršena po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek, v zvezi s katerim je bila tožniku odobrena BPP, pravnomočno končan s sodbo, na podlagi katere je bila toženka v tem postopku dolžna tožniku plačati znesek 46.204,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pravdne stroške višini 3.604,50 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 105,35 EUR. Organ za BPP je toženko najprej pozval, naj mu sporoči, ali oziroma kdaj je prisojeni znesek stroškov postopka nakazala tožniku, če ne, pa naj ga nakaže na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. Toženka je v odgovoru navedla, da je terjatve v celoti poravnala, tudi v delu odmerjenih pravdnih stroškov in sicer v okviru sklenjene sodne poravnave. V tej poravnavi je namreč določeno, da tožniku prepusti v last svoj solastniški delež na skupnem stanovanju za poplačilo vseh terjatev, navedenih v poravnavi, med katere spada tudi predmetna. Organ za BPP je zato menil, da je tožnik od nasprotne stranke v postopku, za katero je bila odobrena BPP, zahteval stroške postopka, do katerih ni bil upravičen, saj so bili izplačani iz proračuna in so po zakonu prešli na Republiko Slovenijo, zato je bil s sklenitvijo sodne poravnave za te stroške neupravičeno obogaten. Naslovno sodišče je to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek, v katerem je toženka v postopku, za katerega je bila odobrena BPP, ponovno izjavila, da je svojo obvezo plačila sodnih stroškov izpolnila s sklenitvijo sodne poravnave, o zakoniti cesiji teh stroškov na Republiko Slovenijo pa je bila obveščena šele kasneje, po sklenitvi te poravnave. Organ za BPP se s tem stališčem strinja in meni, da je tožnik v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, delno uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe prejel premoženje, zato mora v skladu z 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je plačala nasprotna stranka. Organ za BPP se sklicuje še na ugotovitev, da je vrednost premoženja, ki ga je tožnik pridobil v postopku, višja od sredstev, ki so bila dejansko izplačana iz naslova odobrene BPP.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu toženka s tokratno, drugo odločbo v tem postopku, nalaga celo višji znesek povračila kot s prejšnjo. To zahtevo nelogično opira na okoliščino, da naj bi tožnik na podlagi poravnave, sklenjene v povsem drugem sodnem postopku, pridobil premoženje, zaradi česar je dolžan povrniti izplačana sredstva. Poleg tega se opira tudi na zmotno prepričanje, da naj bi tožnik stroške, prisojene v postopku, za katerega je bila odobrena BPP, dobil plačane od toženke v tem postopku.

4. Tožnik se ne strinja, da bi v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, pridobil premoženje višje vrednosti, kot je bil znesek, izplačan za BPP, temveč je v drugem postopku sklenil sodno poravnavo, s katero je celovito uredil medsebojna razmerja z nasprotno stranko, in sicer tudi tista, ki niso bila predmet postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP. Ne drži, da je z nasprotno stranko terjatve medsebojno pobotal, in tudi ne, da bi mu na podlagi te poravnave nasprotna stranka izpolnila obveznost iz naslova pravdnih stroškov. Na podlagi te poravnave tudi ni pridobil premoženja, ki bi ga lahko bilo obravnavano v smislu 48. člena ZBPP.

5. Poudarja, da mu BPP v zadevi Bpp 272/2008 ni bila odobrena za postopek, v katerem je sklenil poravnavo, tako da premoženja, pridobljenega na podlagi te poravnave, že zato ni mogoče upoštevati kot podlage za vračilo sredstev iz naslova BPP. Poravnave tudi sicer ni mogoče povezovati s tem postopkom, saj nima nobenega vpliva na toženkine terjatve do tožnika, ki ne morejo izvirati iz drugega pravnega postopka, temveč le iz istega, za katerega je bila BPP odobrena. Iz poravnave jasno izhaja, da so bili med tožnikom ter nasprotno stranko v teku številni pravdni, izvršilni in kazenski postopki, tožnik pa se je v zameno za premoženje, ki ga je pridobil s to poravnavo, odpovedal terjatvam iz vseh teh postopkov in ne le za tistega, za katerega mu je bila dodeljena BPP. Kateremu od postopkov bi bilo mogoče pripisati pridobljeno premoženje, je nemogoče ugotoviti, tožnik pa se je v zameno za delež na stanovanju med drugim strinjal z ustavitvijo kazenskega postopka zoper nasprotno stranko. Meni, da je očitno, da so njegovi zahtevki vrednostno daleč presegali vrednost pridobljenega premoženja, zato je bil z sklenjeno poravnavo kvečjemu na izgubi. Poravnava zato ne more predstavljati novega izvršilnega naslova, ki bi nadomeščal sodbo v postopku, v zvezi s katerim je bila tožniku odobrena BPP, in s tem tudi ne okoliščine, ki bi pomenile izpolnitev pogojev po 48. členu ZBPP.

6. Posebej opozarja tudi, da se je glede na besedilo poravnave svojim terjatvam zoper nasprotno stranko odpovedal, kar pomeni, da mu te terjatve nikdar niso bile izpolnjene, kot to trdi toženka. Prav tako ni prišlo do pobota medsebojnih terjatev, ki bi ga bilo mogoče šteti za alternativno obliko izpolnitve, saj sodna poravnava sporazuma o tem ne vsebuje. Poleg tega so tožnikove terjatve do nasprotne stranke, ki so izvirale iz različnih naslovov, daleč presegale njene terjatve do njega. Poravnava se sploh ne nanaša na terjatev iz naslova pravdnih stroškov v zadevi, v kateri je bila tožniku odobrena BPP, saj se je tožnik s poravnavo odpovedal vsem terjatvam in zahtevkom, ki jih je imel do nasprotne stranke, zaradi zakonite cesije, na katero se sklicuje toženka, pa ta točke poravnave očitno ne more veljati za pravdne stroške, ki so bili v času sklenitve poravnave že predmet terjatve toženke do nasprotne stranke v omenjeni zadevi.

7. Tožnik meni tudi, da za izpodbijano odločitev niso izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP, pri čemer se sklicuje na stališče naslovnega sodišča v zadevi I U 2060/2014, da čeprav je upravičenec do BPP prejel od nasprotne stranke plačilo stroškov postopka, to še ne pomeni, da ni prišlo do prehoda terjatve in tudi ne, da je Republika Slovenija izgubila svoj položaj upnika do nasprotne stranke iz 46. člena ZBPP. Terjatev Republike Slovenije iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke je tako ostala odprta, kar hkrati pomeni, da je bila nasprotna stranka tista, ki bi lahko zahtevala vračilo neupravičeno izplačanih sredstev od tožnika. Opozarja še na stališče naslovnega sodišča, da v času sklenitve poravnave ni mogel več veljavno razpolagati s terjatvijo iz naslova pravdnih stroškov, ker je ta terjatev že pred tem prešla na toženko na podlagi zakonite cesije. Ob tem 48. člen ZBPP določa, da je upravičenec do BPP dolžan toženki povrniti zgolj razliko med dejansko izplačanimi stroški in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka oziroma ga je Republika Slovenija od nasprotne stranke izterjala. Toženka bi torej morala od nasprotne stranke vsaj poskušati izterjati znesek pravdnih stroškov, česar pa ni storila, temveč je nasprotno stranko le pozvala, naj se izjasni o okoliščinah oziroma morebitnem plačilu teh stroškov.

8. Tudi če bi bile ugotovitve toženke glede pridobitve premoženja pravilne, pa bi toženka morala upoštevati, da je tožnik to premoženje pridobil s sodno poravnavo in mu zato naložiti povračilo le polovice sodnih stroškov, v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP. Poleg tega meni, še, da je terjatev zastarala, saj glede na pravno podlago v 48. členu ZBPP pomeni povračilo izplačanega zneska, kar je po svoji naravi kondikcijski zahtevek, ta pa zastara po petih letih od pravnomočnosti sodbe v postopku, v zvezi s katerim je bila tožniku dodeljena BPP. Od izdaje izpodbijane odločbe je preteklo več kot pet let, zato je toženkina terjatev do tožnika zastarala. Ker je tožnikova obveznost višja kot je bila določena z odločbo, ki jo je naslovno sodišče pred tem odpravilo, je bilo kršeno tudi načelo prepovedi reformacije in peius. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

9. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba je utemeljena.

11. Naslovno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo s sodbo I U 212/2016 z dne 8. 3. 2016. Iz obrazložitve te sodbe (točka 8) izhaja stališče sodišča, da je na podlagi prvega odstavka 46. člena ZBPP prišlo do prehoda terjatve s tožnika na RS in ker terjatev ostaja odprta, je obveznost dolžnice A.A., da jo izpolni. Kolikor je A.A. to terjatev izpolnila dolžniku, ki ni bil upnik v dolžniško upniškem razmerju, je šlo za nepravilno izpolnitev. Ob tem 46. člen ZBPP ureja zgolj prehod terjatve na upniški strani, tako da tožnikova neupravičena obogatitev opravičuje le A.A., ne pa tudi toženke, da zahteva vračilo izplačanih sredstev. Stališče toženke, da je prišlo do ponovne vzpostavitve dolžniško upniškega razmerja med tožnikom in njo, je po tem stališču sodišča napačna oziroma je dolžnica v tem razmerju ostala A.A. 12. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. To pomeni, da je bila toženka v obravnavani zadevi vezana na stališča sodišča, navedena v prejšnjem odstavku, med drugim tudi na jasno opredelitev, da je treba zaradi zakonske cesije za zavezanca za vračilo stroškov postopka šteti A.A..

13. Tokratne izpodbijane odločbe v isti zadevi toženka ni več oprla na 46. člen ZBPP, ki ureja (oziroma je urejal) povračilo stroškov za BPP v postopku, za katerega je bila BPP odobrena, temveč na 48. člen ZBPP, ki ureja obveznost upravičenca do BPP, da pod določenimi pogoji povrne Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Vendar pa drugačna pravna podlaga ne pomeni, da toženka v ponovljenem postopku ne bi bila v smislu prej navedene določbe četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na relevantna stališča naslovnega sodišča, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. V obravnavani zadevi je to predvsem stališče, da je na podlagi zakonske cesije zavezanka za vračilo stroškov postopka še vedno A.A. 14. Kot že omenjeno, prvi odstavek 48. člena ZBPP ne vzpostavlja avtomatične obveznosti tožnika, da bi moral povrniti celoten znesek, izplačan iz naslova BPP, temveč gre zgolj za razliko med stroški, ki so bili iz tega naslova dejansko plačani in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija od nje izterjala v skladu s 46. členom ZBPP. Po ustaljeni in enotni sodni praksi naslovnega sodišča to pomeni obveznost toženke, da najprej skuša izterjati stroške sodnega postopka od zavezanca, torej nasprotne stranke v postopku, za katero je bila BPP odobrena, in šele v primeru neuspešne ali deloma neuspešne izterjave razliko terja od upravičenca do BPP.

15. Iz prej navedenih materialnopravnih stališč naslovnega sodišča v sodbi I U 212/2016 izhaja, da je zavezanka za vračilo sodnih stroškov v obravnavani zadevi A.A. Kot je bilo prav tako že navedeno, je bila toženka na to stališče sodišča vezana tudi v ponovljenem postopku, kar po povedanem pomeni, da bi morala sodne stroške v skladu s 46. členom ZBPP najprej skušati izterjati od A.A., šele v primeru (delnega) neuspeha pa bi imela v prvem odstavku 48. člena ZBPP podlago, da plačilo razlike naloži tožniku. Kot utemeljeno opozarja tožnik, toženka zaradi napačnega materialnopravnega naziranja od A.A. ni niti skušala izterjati sodnih stroškov, zato tudi nima podlage, da bi celoten znesek teh stroškov naložila v plačilo tožniku. To pa pomeni, da je toženka v obravnavani zadevi napačno uporabila materialno pravo. Zato je sodišče v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ne da bi se spuščalo v presojo ostalih tožbenih razlogov, ki glede na navedeno za odločitev niti niso več pomembni.

16. Kot izhaja iz navedenih razlogov, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče odločilo na seji, brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).