Jedro

Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni po prejemu te odločbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 159,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrnilo ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške obnove postopka v višini 234,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi opozarja, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da naj bi bila odločba DURS z dne 3. 10. 2012 kot taka novo dejstvo, temveč da so iz njene vsebine razvidna nova dejstva, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Dodatno premoženje toženca v vrednosti 740.000,00 EUR in 30.000,00 USD pa je novo dejstvo, o katerem tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni ničesar navajala, je pa to dejstvo že obstajalo, ko je tekel postopek na prvi stopnji. Toženec je namreč v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dne 14. 5. 2012 izjavil in pisno navedel v predloženem pregledu vrednosti sredstev na dan 31. 12. 2010, da je imel na dan 31. 12. 2010 gotovino v znesku 740.000,00 EUR in 30.000,00 USD. Toženec je torej z gotovino 740.000,00 EUR in 30.000,00 USD nesporno razpolagal ves čas med 31. 12. 2010 in 14. 5. 2012, torej v času pred izdajo sodbe na prvi stopnji, kar je novo dejstvo, ki ga tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, ker se je z njim seznanila šele dne 21. 1. 2014. To dejstvo pa je že obstajalo v času odločanja na prvi stopnji. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da odločba DURS z dne 3. 10. 2012 ne predstavlja novega dokaza, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka utemeljen, ker naj ta v času prejšnjega sojenja ne bi obstajala in tudi ne predstavlja novega dejstva. Tožeča stranka se je v predlogu za obnovo postopka sklicevala na zapisnik DURS z dne 14. 5. 2012, ki vsebuje ugotovitve, ki predstavljajo nova dejstva. Zapisnik DURS z dne 14. 5. 2012 pa je posledično nedvomno listina in s tem dokaz, na podlagi katerega bi bila za tožečo stranko lahko izdana ugodnejša odločba.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predlogu za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP je tožeča stranka navajala, da novi dokaz oziroma novo dejstvo predstavlja odločba DURS z dne 3. 10. 2012, ki jo je anonimno prejela po pošti dne 24. 10. 2014. Na podlagi določb 394. člena ZPP se lahko s pravnomočno sodno odločbo končan postopek na predlog stranke med drugim obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku.

6. V konkretnem primeru se je postopek, ki se je vodil pri Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. P 1682/2010-III pravnomočno zaključil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2327/2012 z dne 12. 9. 2012. Pritožbeno sodišče zato sledi stališču sodišča prve stopnje, da odločba DURS z dne 3. 10. 2012, ki je bila torej izdana po pravnomočno končanem postopku, ne more biti vsebina obnovitvenega razloga oziroma ne predstavlja novega dokaza v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bila navedena listina, če bi obstajala v času prvega sojenja nov dokaz, ne more pa biti novo dejstvo.

7. Vsak posamezni obnovitveni razlog in dokaz je potrebno v obnovitvenem predlogu obrazložiti glede dovoljenosti, pravočasnosti in utemeljenosti. Tožeča stranka v predlogu za obnovo ni zatrjevala, da naj bi bil zapisnik z dne 14. 5. 2012 tista listina, ki naj bi predstavljala nov dokaz v smislu določila 10. točke 394. člena ZPP, temveč je kot novi dokaz v predlogu za obnovo postopka navajala le odločbo DURS z dne 3. 10. 2012, ki jo je tudi predložila. Tožeča stranka tako šele v pritožbi zatrjuje, da je zapisnik DURS z dne 14. 5. 2012 tisti dokaz, na podlagi katerega bi bil utemeljen njen obnovitveni predlog, vendar pa v pritožbenem postopku ni več mogoče predloga razširiti z novimi navedbami in predlogi.

8. Zatrjevano dejstvo, ki naj bi predstavljalo domnevno dodatno premoženje tožene stranke v višini 740.000,00 EUR in 30.000,00 USD pa tudi ne predstavlja novega dejstva, saj je tožeča stranka že v postopku, katerega obnovo predlaga, zatrjevala, da tožena stranka razpolaga z velikim premoženjem, oziroma da obrača v nepremičninskih poslih najmanj 1.200.000,00 EUR (torej lahko tudi več), od česar ima letni dohodek najmanj 70.000,00 EUR, torej da ima več premoženja, kot ga lahko tožeča stranka dokaže. 9. Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo ( 1. odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP), ki znašajo 159,09 EUR.