Jedro

Ker v izvršilnem predlogu zahtevane zakonske zamudne obresti v času sklenitve izvršilnega naslova še niso bile gotove (ugotovljene), zanje ne velja atribut judikatne terjatve.

Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku. Vendar pa določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot merila za odločanje o povrnitvi stroškov. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšnem obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se dolžnikoma naloži, da v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrneta upniku 99,82 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik in dolžnika sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugovoru dolžnikov delno ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 226/2020 z dne 6. 10. 2020 razveljavilo za dne 5. 3. 2013 plačan znesek 135,00 EUR, dne 11. 3. 2013 plačan znesek 100,00 EUR, dne 13. 3. 2013 plačan znesek 100,00 EUR, dne 18. 3. 2013 plačan znesek 80,00 EUR, dne 23. 4. 2013 plačan znesek 120,00 EUR, dne 14. 5. 2013 plačan znesek 135,00 EUR, dne 28. 6. 2013 plačan znesek 100,00 EUR, dne 31. 7. 2013 plačan znesek 100,00 EUR in za tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice 14.000,00 EUR od 1. 12. 2012 do 29. 9. 2017 in je predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo, v preostanku pa je dolžnikov ugovor zavrnilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da stranke postopka same nosijo svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se upnik pravočasno pritožuje ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe ZIZ po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poudarja, da so bila plačila v znesku 870,00 EUR nesporna ter da je v tem delu umaknil predlog za izvršbo, zato ugoditev ugovoru v tem obsegu sploh ni bila potrebna. Zatrjuje, da delna plačila, ki jih je glede na 288. člen Obligacijskega zakonika (OZ) treba šteti kot plačila nateklih obresti, predstavljajo le 6,2 % glavnice, v odnosu do skupne upnikove terjatve pa znašajo še manj (2 %). Izpostavlja, da je upnikova terjatev na dan 5. 5. 2021, ko je bil opravljen narok, znašala 22.337,77 EUR, izvršilni predlog pa je bil umaknjen za 870,00 EUR. Ob pravilni uporabi 154. člena ZPP bi sodišče moralo upniku priznati vse stroške odgovora na ugovor, saj se njegov uspeh v izvršbi giblje med 96 % in 98 %. Sodišču očita, da je neutemeljeno ugodilo ugovoru glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice 14.000,00 EUR za obdobje od 1. 12. 2012 do 29. 9. 2017. V zvezi s tem poudarja, da je notarski zapis izvršilni naslov tako za glavnico kot obresti zato obresti ni mogoče šteti kot občasne terjatve, saj člen 356 OZ izrecno določa, da 10 letni zastaralni rok velja tudi za tiste terjatve, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Ker se terjatev upnika glasi na glavnico in obresti k0t celoto, obresti ni mogoče šteti kot občasne terjatve. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter zavrnitev ugovora kot neutemeljenega, dolžnikoma pa se naj naložijo v povrnitev upnikovi stroški odgovora na ugovor skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnika nasprotujeta pritožbenim trditvam in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil sklep o izvršbi v konkretni zadevi izdan zaradi uveljavitve upnikove denarne terjatve na podlagi izvršilnega naslova. Pritožbeno izpodbijana je odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi.

6. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni vezi s pravno pomembnimi dejstvi. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo, pri čemer so ugovorni razlogi v prvem odstavku 55. člena ZIZ tudi primeroma navedeni.

7. Skladno s prvim odstavkom 356. člena OZ zastarajo vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 356. člena OZ).

8. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da so zastarane vse zakonske zamudne obresti do dne 29. 9. 2017, to je tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, kar je bilo dne 29. 9. 2020. 9. Potrditi je zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor delnega zastaranja zakonskih zamudnih obresti utemeljen. V predmetni zadevi je upnik dne 29. 9. 2020 predlagal izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, in sicer zneska 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2012 dalje ter nadaljnjih izvršilnih stroškov na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke F. P. C. opr. št. SV-157/2012 z dne 30. 5. 2012. Ker v izvršilnem predlogu zahtevane zakonske zamudne obresti v času sklenitve izvršilnega naslova še niso bile gotove (ugotovljene), zanje ne velja atribut judikatne terjatve1. Glede na navedeno je zavrniti pritožbene trditve, da so zahtevane zakonske zamudne obresti prava judikatna terjatev ter da za njih velja 10 letni zastaralni rok po prvem odstavku 356. člena OZ. Ker gre za obresti, ki so pričele teči po sklenitvi navedenega neposredno izvršljivega notarskega zapisa, gre za občasne terjatve, ki iz tega notarskega zapisa sicer izvirajo, vendar zapadejo v bodoče, zato skladno z določbo drugega odstavka 356. člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ za njih velja tri letni zastaralni rok, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Vsled vsemu navedenemu je sodišče prve stopnje v tem delu ugovoru pravilno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 1. 12. 2012 do 29. 9. 2017. 10. Ker je dolžnik ugovor, v katerem je zatrjeval delna plačila na račun predmetne terjatve, vložil pred upnikovim delnim umikom izvršilnega predloga za ta ista delna plačila, pritožba sicer neutemeljeno zatrjuje, da navedeno ne pomeni dolžnikovega uspeha v ugovornem postopku. Prav tako ob potrditvi zaključka o utemeljenosti dolžnikovega ugovora glede delnega zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ni mogoče slediti pritožniku, da je dolžnikov ugovorni uspeh zgolj okrog 2 %. Kljub vsemu pa pritožba utemeljeno očita, da dolžnikov ugovorni uspeh ne daje podlage za uporabo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pri odločanju o stroških ugovornega postopka.

11. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva dolžnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Dolžnik mora upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), upnik pa dolžniku tiste, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pri priznanju stroškov dolžniku je določbo 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrebno upoštevati zgolj kot pomožni kriterij. Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku. Vendar pa določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot merila za odločanje o povrnitvi stroškov. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšnem obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno2. 12. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik neutemeljeno predlagal izvršbo za znesek 6.413,69 EUR (870,00 EUR + 5.543,69 EUR). Na dan 5. 5. 2021 je v izterjavo predlagana denarna terjatev upnika znašala 23.576,06 EUR (obračun je sestavni del tega sklepa), zato je dolžnikov uspeh v ugovornem postopku 27 %. Sodišče druge stopnje je strankama stroške ugovornega postopka odmerilo po stroškovniku skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT). Pri tem je dolžnikoma odmerilo stroške za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 500 točk (6. točka tar. št. 27 v zvezi s 1. točko tar.št. 18 OT), povišano za 10 % (tretji odstavek 7. člena OT), 22 % DDV ter sodno takso v višini 55,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 457,60 EUR stroškov ugovornega postopka. Glede na ugovorni uspeh dolžnikov (27 %), jima je priznalo v višini 123,56 EUR. Nagrade za pregled dokumentacije in posvet s stranko ter za končno poročilo stranki pritožbeno sodišče dolžnikoma ni priznalo, saj ne gre za samostojni storitvi po tar. št. 39 OT, temveč sta le ti zajeti že v nagradi za pravno sredstvo. Upniku je odmerilo stroške za sestavo odgovora na ugovor v višini 500 točk (tar. št. 27/6 v zvezi s tar. št. 18/1 OT) ter 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 306,00 EUR stroškov ugovornega postopka. Glede na upnikov uspeh v ugovornem postopku (73 %), jih je upniku priznalo v višini 223,38 EUR. Po medsebojnem pobotu sta tako dolžnika dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti upniku 99,82 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ob navedenem je zato pritožbeno sodišče pritožbi upnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je dolžnikoma naložilo, da v paricijskem roku 8 dni povrneta upniku 99,82 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Ker je upnik s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ ter tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker je odgovor na pritožbo vsebinsko zavajajoč in ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, krije stroške nastale z njegovo vložitvijo dolžnik sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ, prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj: VSK sklep II Ip 145/2018. 2 O tem Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 454/2007.