Jedro

Tudi če se določbo prvega odstavka 51. člena ZNKD razlaga v pomenu izvzetosti iz pravnega prometa, ki preprečuje vračanje v denacionalizaciji, se ta omejitev ni mogla nanašati na vsa zemljišča na območju TNP, pač pa lahko le na dele naravne in kulturne dediščine, ki so bili zaradi naravne, kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti s posebnim aktom zavarovani kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik v skladu s 6. členom ZTNP. Nepremičnine, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo, pa s posebnim aktom v smislu 6. člena ZTNP niso bile zavarovane kot naravna znamenitost, kar pomeni, da za vračanje teh ob uveljavitvi ZDen ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni bila podana.

Kmetijska zemljišča z območja TNP so prešla v državno (in občinsko) last po ZSKZ, ZZad in ZLPP in ne na podlagi določb ZON. Omejitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v povezavi z ZNKD in ZON, tako ni ovira za vračanje zemljišč z območja TNP, ki niso bila posebej zavarovana kot naravna znamenitost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da so tam navedeni nekdanji člani Agrarne skupnosti A. upravičeni do vrnitve pripadajočega deleža pri skupni lastnini (a) na zemljiščih s parc. št. 1842/39, 1842/36, 1842/38, 1842/42, vse k.o. ..., (b) na zemljišču s parc. št. 1842/35 k.o. ..., (c) na zemljiščih s parc. št. 1233/48, 1233/49, 1233/50, 1233/55, 1233/57, 1233/58, 1233/59, 1233/31, vse k.o. ..., in (d) na zemljišču s parc. št. 1233/23 k.o. ... ter da sta zavezanca za njihovo vrnitev v naravi tožnik in Gozdarsko kmetijska zadruga C. (v 1. točki izreka), da se zahtevek za vrnitev premoženja v delu, kjer so vrnitev premoženja zahtevali Osnovna šola D., Gozdarsko kmetijska zadruga C. in E.E., zavrne (v 2. točki izreka), da so deleži nekdanjih tam navedenih članov, ki sami oziroma njihovi dediči oziroma pravni nasledniki niso pristopili k ponovno vzpostavljeni Agrarni skupnosti A. in niso zahtevali vrnitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te odločbe, 1. 7. 2001 postali premoženje Občine Bohinj (v 3. točki izreka), ugotovila, da vrednost nepremičnin, ki so predmet vračila v naravi, po stanju v času podržavljanja znaša 131.724,93 DEM (v 4. točki izreka) ter da je izdana odločba podlaga za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa (v 5. točki izreka), zavrnila zahtevek za vrnitev v naravi parcel št. 1841/15, 1841/16, 1841/18, 1841/19, 1841/20, 1842/34, 1842/47, 1842/37, 1842/40, 1842/41, 1842/43, 1842/44 in 1842/45, vse k.o. ... in parcel št. 1233/25, 1233/51, 1233/52, 1233/53, 1233/54, 1233/56, vse k.o. ... (v 6. točki izreka), odločila, da vsaka stranka v postopku nosi svoje stroške postopka (v 7. točki izreka) ter ugotovila, da bo o preostalem delu zahteve za vrnitev premoženja nekdanjih članov Agrarne skupnosti A. upravni organ odločil v nadaljevanju postopka (v 8. točki izreka). Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je odločba izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, s katero je bila odpravljena delna odločba tega organa z dne 14. 1. 2008 v 1. b točki izreka, s katero je bila zavrnjena zahteva za vrnitev v naravi parcel, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP), iz razloga po 3. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). To sodišče je v navedeni sodbi podalo pravno mnenje, da se za opredelitev nepremičnine na območju TNP kot naravne znamenitosti zahteva še izdaja posamičnega akta po določbah Zakona o TNP (v nadaljevanju ZTNP), s katerim bi bila določena nepremičnina razglašena kot taka, torej kot naravna znamenitost. Samo za nepremičnine z območja TNP, s posamičnim aktom razglašene kot naravna znamenitost, pa po določbi 85. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) velja, da niso v pravnem prometu. V ponovnem postopku je upravni organ postopal v skladu z navedenim pravnim mnenjem ter ugotovil, da za nepremičnine, ki so predmet ponovnega odločanja, ni bil izdan posamičen akt po določbah ZTNP, s katerim bi bile te nepremičnine razglašene kot naravna znamenitost. Glede na to za te nepremičnine ne obstajajo ovire za vračilo v naravi po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Postopek je bil nato dopolnjen tudi zaradi ugotavljanja drugih ovir za vračilo v naravi po določbah 16. do 33. člena ZDen. Po končanem ugotovitvenem postopku je komisija za denacionalizacijo na seji 19. 11. 2008 sprejela poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2008, na podlagi katerega je bilo z delno odločbo z dne 27. 1. 2009 o delu zahteve odločeno. Zemljišča, ki so predmet izpodbijane odločbe, pa so bila predmet Spremembe in dopolnitve poročila z dne 18. 11. 2008, ki ga je komisija za denacionalizacijo obravnavala 26. 3. 2010. Tožnik je podal pripombe na poročilo ter v teh menil, da so podane ovire za vračilo zemljišč na podlagi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Navajal je, da gre za nepremičnine, ki ležijo v TNP in po prvem odstavku 85. člena ZON niso v pravnem prometu. Po njegovem mnenju ni potrebno, da bi bile nepremičnine zavarovane še s posebnim aktom. Navedel je, da se je 51. člen Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD) nanašal na vse nepremičnine, ki so bile zavarovane po tem zakonu, zato ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, zavarovane kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi; glede na to kasneje uveljavljeni zakoni, kot ZLKSDL, ZVKD in ZON niso mogli poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev. Po prvem odstavku 17. člena ZNKD so naravne znamenitosti po svoji namembnosti ter pomenu lahko narodni parki. Zato je po mnenju tožnika celotno območje TNP, določeno z ZTNP, naravna znamenitost. Skliceval se je tudi na določbe Ustave, namenjene varovanju naravnega bogastva in kulturne dediščine. Ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča v sodbi U 729/2008 z dne 23. 6. 2008 glede uporabe materialnega prava, na katero je po določbi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan, je upravni organ pripombe tožnika presodil kot neutemeljene.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 23. 2. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo (in zavrnilo tudi pritožbi F. d.d. in GKZ C. V obrazložitvi odločbe je drugostopenjski organ med drugim navedel, da iz dopisa Agencije RS za okolje z dne 5. 11. 2008, izhaja, da nobena izmed nepremičnin, ki se nahajajo na območju TNP in so predmet denacionalizacije v izpodbijani odločbi, ni zavarovana s posebnim aktom kot naravni spomenik oziroma naravni rezervat. Enako izhaja iz dopisa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 28. 10. 2008. Glede na to je izpodbijana odločba skladna s pravnim mnenjem sodišča glede vračanja nepremičnin v TNP.

Tožnik vlaga tožbo zoper 1.a in b točko izreka delne odločbe prvostopenjskega organa z dne 11. 5. 2010, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da so podane zakonske ovire za vračilo nepremičnin, ki ležijo na območju TNP. Po prvem odstavku 17. člena ZNKD so naravne znamenitosti po svoji namembnosti ter pomenu lahko narodni parki. Zato je po mnenju tožnika celotno območje TNP, določeno z ZTNP, naravna znamenitost. Po 171. členu ZON deli naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga tega zakona, in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last države; v seznamu pa je naveden tudi TNP. Glede na to, da se je 51. člen ZNKD nanašal na vse nepremičnine, zavarovane po tem zakonu, ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, zavarovane kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi. Kasneje uveljavljeni ZLKSDL, ZVKD in ZON niso mogli poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev, saj so z določitvijo prepovedi odtujitve kulturnega spomenika državnega pomena ali nepremičnine na zavarovanih območjih in naravnih vrednot v lasti države omogočili vračanje v naravi vseh drugih kulturnih spomenikov in naravnih vrednot, razen tistih, za katere obstajajo ovire po drugih določbah ZDen. Izvzetost iz pravnega prometa po 51. členu ZNKD je obstajala ob uveljavitvi ZDen in ni bila (ponovno) uveljavljena z uveljavitvijo ZON ali ZVKD. V odločbi Up-395/06, U I-64/07 je Ustavno sodišče pritrdilo stališču, da je vprašanje obstoja ovir iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen treba presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji, in na podlagi stališča, da gre za nepremičnine, ki so v lasti države in so po pravni ureditvi ZON ter ZVKD obdržale pravni režim naravne vrednote in kulturnega spomenika in so izvzete iz pravnega prometa. Takšno prepoved v splošnem za nepremičnine na zavarovanih območjih in naravne vrednote, ki so v lasti države, vsebuje določba prvega odstavka 85. člena ZON v povezavi s prvim odstavkom 171. člena ZON, ki se nanaša na nepremičnine v TNP; za navedeni določbi pa je Ustavno sodišče presodilo, da nista v neskladju z Ustavo. Poseben akt zavarovanja za nepremičnine ni potreben, saj je zavarovanje predvidel ter določil že sam zakon. Tožnik navaja, da je zaradi odločitve o tem pomembnem vprašanju že vložil revizijo. V tožbi še navaja, da omejitev vračanja kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti zaradi pomena teh dobrin ni brez razumnega razloga ter se pri tem sklicuje na določbe 33., 67., 70. in 73. člena Ustave. Sklepno meni, da ni pravne podlage, da se upravičencu v postopku denacionalizacije vrnejo v last nepremičnine, ki ležijo v TNP in so v lasti države – Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da odločbo prvostopenjskega organa z dne 11. 5. 2010 v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Agrarna skupnost A. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prav tako prereka tožbene navedbe, pritrjuje stališčem upravnega organa ter se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 338/2010 z dne 25. 5. 2011, ki je revizijo zoper sodbo tega sodišča I U 1088/2009 z dne 8. 6. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno. Ob sklicevanju na 1., 2. in 6. člen ZTNP kot pomembno še izpostavlja, da ta zakon ne učinkuje sam po sebi, ampak je za njegovo učinkovanje potreben posamičen akt, s katerim je nepremičnina opredeljena kot naravna znamenitost. Tudi ZON v tretjem odstavku 171. člena zahteva izdajo posamičnega akta. Prvostopenjski organ pa je ugotovil, da tak akt ni bil izdan, kar pomeni, da ovir za vračilo v naravi ni. Poleg tega tožnik v vseh primerih tudi ni nasprotoval vrnitvi nepremičnin, ki ležijo na območju TNP ter je denacionalizacijske upravičence različno obravnaval. V predmetnem postopku pa tožnik tudi nikoli ni podal pripomb na poročilo, v katerih bi vrnitvi nepremičnin nasprotoval. Primerjava z denacionalizacijo Blejskega otoka pa je neprimerna. Prizadeta stranka sodišču predlaga, naj glede na to tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstaja ovira za vrnitev predmetnih podržavljenih nepremičnin, ki se nahajajo na območju TNP. Tožnik zatrjuje, da so nepremičnine, ker se nahajajo na navedenem območju, ki je z ZTNP (Uradni list SRS, št. 17/1981 in nasl.) določeno za narodni park, naravna znamenitost, za vrnitev katere je podana ovira po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen; po njegovem mnenju nepremičnin z območja TNP glede na 1. odstavek 17. člena ter 1. odstavek 51. člena ZNKD ni bilo mogoče vračati v naravi ob uveljavitvi ZDen, niti jih glede na 85. v povezavi s 171. členom ZON ni bilo mogoče vračati v času izdaje izpodbijane odločbe Nepremičnine se vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom (prvi odstavek 18. člena ZDen). Nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, se vračajo pod pogoji iz tega zakona (tretji odstavek 18. člena ZDen). To pa pomeni, da se ne vračajo (med drugim), če obstaja glede teh nepremičnin ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Tudi če se določbo prvega odstavka 51. člena ZNKD (Uradni list SRS, št. 1/1981 do Uradni list RS, št. 56/99-ZON), po kateri spomenika ali znamenitosti, ki je v javni ali družbeni lastnini, ni (bilo) dopustno odtujiti, razlaga v pomenu izvzetosti iz pravnega prometa, ki preprečuje vračanje v denacionalizaciji (kot npr. v odločbi Ustavnega sodišča Up-395/06, U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007, drugače v odločbi Ustavnega sodišča U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995), se ta omejitev (ne glede na prvi odstavek 17. člena ZNKD, po katerem so naravne znamenitosti po svoji namembnosti ali pomenu – tudi - narodni parki) ni mogla nanašati na vsa zemljišča na območju TNP, pač pa lahko le na dele naravne in kulturne dediščine, ki so bili zaradi naravne, kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti s posebnim aktom zavarovani kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik v skladu s 6. členom ZTNP. Nepremičnine, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo, pa s posebnim aktom v smislu 6. člena ZTNP niso bile zavarovane kot naravna znamenitost, in ta okoliščina niti ni sporna, kar pomeni, da za vračanje teh ob uveljavitvi ZDen ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni bila podana. ZON (uveljavljen 28. 7. 1999, ki je nasledil ZNKD, kolikor gre za varstvo naravne dediščine) pa je v 171. členu (sicer) določil, da deli naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga tega zakona in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last države - v seznamu pa je naveden tudi TNP - in nato v 85. členu še, da nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljišča, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih določenih s tem zakonom. Vendar pa so kmetijska zemljišča z območja TNP prešla v državno (in občinsko) last po drugih zakonih (po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - v nadaljevanju ZSKZ, Zakonu o zadrugah, Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij). Omejitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v povezavi z ZNKD in ZON, tako ni ovira za vračanje zemljišč z območja TNP, ki niso bila posebej zavarovana kot naravna znamenitost. Nepremičnine, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo (in ki so kot kmetijska zemljišča, upoštevajoč 14. člen ZSKZ, postala last države, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, in kar ni sporno, zavezanec za njihovo vračilo pa je po 27. členu ZDen tožnik), tako ne glede na to, da se nahajajo na območju TNP, niso bile izvzete iz pravnega prometa in tako na podlagi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ne morejo biti izvzete iz denacionalizacije po tem zakonu, niti po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic. Tudi noben drug zakon omejitve glede vračanja zemljišč z območja TNP, ki niso bila posebej zavarovana kot naravna znamenitost, ne določa, česar pa tožnik niti ne zatrjuje.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (tožnik), ki po ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije (4. člen), je v tem zakonu tudi izrecno določen za zavezanca za vračilo kmetijskih zemljišč prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (20. člen). Ob tem se tako brez podlage sklicuje na izgubo velikega premoženja v lasti Republike Slovenije. Tožnik pa tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na pozitivne obveznosti države, ki izhajajo iz Ustave v pogledu ohranjanja naravnega bogastva in kulturne dediščine, kajti po določbah ZSKZ je ustanovljen zaradi gospodarjenja, tj. razpolaganja in upravljanja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije, in ni njegova poglavitna funkcija skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine. K spoštovanju varstvenih režimov, določenih v ZTNP oziroma ZTNP-1, so zavezani vsi lastniki zemljišč na območju narodnega parka, in ti tudi vključeni v njegovo upravljanje v skladu z zakonom.

Kolikor pa tožnik še navaja, da je zaradi rešitve pomembnega vprašanja vračanja nepremičnin, ki se nahajajo na območju TNP, vložil revizijo, sodišče še dodaja, da je o njej Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo X Ips 338/2010 z dne 25. 5. 2011. Od stališč navedene revizijske sodbe pa tudi ne odstopa to sodišče s predmetno sodbo.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, in tudi v celoti sledi pravnemu mnenju sodbe, v izvrševanju katere je bila izdana. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.