Jedro

Pri tožniku je zaradi motenj, zmanjšanja ali izgube funkcije hrbtenice s popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije podana 30% telesna okvara, povečana za 10 % pri popolni izgubi funkcije vsakega naslednjega dinamičnega vertebralnega segmenta lumbalnega dela hrbtenice, skupaj torej 40 % telesna okvara. Ker je vzrok takšne telesne okvare bolezen, tožnik nima pravice do invalidnine, saj bi morala biti za priznanje pravice podana vsaj 50 % telesna okvara.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 4. 6. 2009 ter se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro od 24. 2. 2009 dalje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, še posebej ne z obrazložitvijo v točki 8 in 9. V zvezi s točko 8 navaja, da je bila ugotovitev sodnega izvedenca ortopeda oprta na predpis, ki ne velja več, ampak bi morala biti oprta na seznam telesnih okvar, ki je v veljavi in na podano strokovno mnenje. Pod točko 9 pa toženec navaja, da ni razpolagal s celotno medicinsko dokumentacijo, ki bi jasno opredeljevala dejansko stanje invalidnosti, kar je zanj nezaslišano, da se vodi postopek premeščanja brez ustrezne medicinske dokumentacije. Meni, da bi toženec glede na premeščanje in prerazporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, ki bi ga bil še sposoben opravljati, moral medicinsko dokumentacijo o dela zmožnosti in zdravstvenem stanju, pridobiti na zakonit način pred premeščanjem na drugo ustrezno delovno mesto in šele takrat bi morala invalidska komisija podati svoje mnenje. Toženec je vedel za njegovo invalidnost in bi to dejstvo moral spoštovati. Zavestno je kršil njegove pravice in dovolil, da se ga premesti na nezakonit način na drugo fizično neustrezno delovno mesto. Zaradi tega pa se mu je njegova invalidnost močno povečala. Invalidska komisija je brez ustrezne medicinske dokumentacije podala svoje mnenje o ustreznosti dela skladiščnika, toženec pa se izgovarja, da ni razpolagal z vso medicinsko dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 6. 2009 in prvostopne odločbe št. ... z dne 16. 4. 2009, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Glede na takšni odločbi, s katerima je določen obseg in predmet odločanja, je jasno, da je v sedaj obravnavanem postopku sporna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

Po definiciji, določeni v 143. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Invalidnina je prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare, invalidnost pa pomeni zmanjšanje ali izgubo delovne zmožnosti in je opredeljena v 60. členu ZPIZ-1. Gre za dva različna inštituta, na podlagi katerih zavarovanci pridobivajo različne pravice. Kot že rečeno, na podlagi telesne okvare pravico do invalidnine, medtem ko na podlagi ugotovljene invalidnosti, pravice iz invalidskega zavarovanja, pod pogojem, da za to izpolnjujejo z zakonom določene pogoje.

Pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, pridobi zavarovanec, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne (144. člen ZPIZ-1). Bistveno za priznanje pravice do invalidnine pa je, da je telesna okvara določena v aktu, ki ga po tretjem odstavku 143. člena ZPIZ-1 določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. S prehodno določbo 454. člena ZPIZ-1 je tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 še v uporabi sporazum o Seznamu telesnih okvar, ki so ga sklenile nekdanje skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SFRJ (objavljen v Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam telesnih okvar).

Veljavni Seznam telesnih okvar v poglavju VIII Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice v točki 1 opredeljuje izgubo funkcije posameznega dinamičnega vertebralnega segmenta, pri čemer v točki 1 c, opredeljuje telesno okvaro za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije v višini 30 %. Pri popolni izgubi funkcije vsakega naslednjega dinamičnega vertebralnega segmetna lumbalnega dela hrbtenice se odstotek telesne okvare poveča za 10 %.

Glede na veljavni seznam, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo pripombam toženca, da je izvedenec odstotek za ugotovljeno telesno okvaro napačno določil v višini 40 %, saj zaradi afunkcionalnosti segmenta L5 – S1 zaradi bolezni, ta odstotek lahko znaša le 30 %.

Sodišče prve stopnje v zvezi s pripombami toženca na podano mnenje, nadalje utemeljeno ni sledilo dejanskemu zaključku izvedenca, da obstoja pri tožniku zaradi nestabilnosti segmenta L2 – L3 po poglavju VIII, točka 3 a Seznama telesnih okvar, še telesna okvara v višini 30 %, kar bi imelo za posledico povišanje telesne okvare za 10 %, skladno z 11. poglavjem Seznama telesnih okvar, ki določa način določanja skupnega odstotka večih telesnih okvar.

Izvedenec je namreč v mnenju izrecno pojasnil, da na nivoju L2 – L3 ne moremo govoriti o popolni afunkcionalnosti, ampak o degenerativni nestabilnosti. Za takšno stanje pa v Seznamu telesnih okvar ni določene telesne okvare.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana 40 % telesna okvara in sicer skladno s točko 1 c, poglavja VIII, Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice s popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije v višini 30 % in povečan za 10 % pri popolni izgubi funkcije vsakega naslednjega dinamičnega vertebralnega segmetna lumbalnega dela hrbtenice. Na podlagi ugotovljene telesne okvare v višini 40 % zaradi posledic bolezni, pa tožnik ne izpolnjuje pogojev 144. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pripombe toženca na podano mnenje sodnega izvedenca ortopeda v celoti povzelo, vključno o tem, da v postopku pri ocenjevanju telesne okvare ni imel na razpolago celotne medicinske dokumentacije. Konkretno je toženec navedel, da ni razpolagal z radiološko dokumentacijo, ki bi jasno dokazovala izgubo dinamičnega vertebralnega segmenta L5 – S1, za kar bi bilo mogoče priznati 30 % telesno okvaro po poglavju VIII, točka 3 b veljavnega seznama. Tožnik zato v pritožbi zmotno in brez podlage navaja, da toženec ni imel celotne dokumentacije pri ocenjevanju invalidnosti. Toženec je jasno navedel, da ni imel celotne dokumentacije v zvezi z oceno telesne okvare, katere dokumentacije ni imel, pa je tudi določno navedel. V tem postopku se invalidnost sploh ni ocenjevala in se tudi niso ugotavljali razlogi za premestitev, ampak le obstoj in višina telesne okvare zaradi stanja in zdravstvenih težav s hrbtenico.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.