Jedro

Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.

Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.

Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku tožečih strank in ugotovilo, da so tožeče stranke pridobile lastninsko pravico in so zato solastnice nepremičnin s parc. št. 109/1, 109/2 in 110, vpisanih v vl. št. 93, k.o. G., in sicer: A. P. do 5/8, M. G. do 1/8, M. R. do 1/8 in D.P. do 1/8. Tožencu je naložilo, da mora tožnikom povrniti pravdne stroške v višini 2.503,93 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka in predlaga, naj se izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv, saj se glasi le na ugotovitev, da so tožniki lastniki spornih nepremičnin, nima pa zahtevka za izstavitev listine. Tožniki za tak ugotovitveni zahtevek nimajo pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno dovolilo delni umik in spremembo tožbenega zahtevka. Za umik tožbe je potrebno soglasje tožene stranke, takega soglasja pa ni bilo. Sodišče bi moralo odločiti o celotnem prvotnem zahtevku, in sicer bi ga moralo zavrniti zaradi ugovora zastaranja. Zahtevek je neutemeljen na podlagi 141. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj tožniki v 20 letih po smrti Š. P. niso uveljavljali, da sporne parcele sodijo v zapuščino. Zahtevek je neutemeljen tudi na podlagi 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še predem je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Toženec je v dobri veri pridobil lastninsko pravico na spornih parcelah. Njegova dobra vera se domneva, zaključki sodišča, da ni bil dobroveren, pa so napačni, saj tožeče stranke niso podale trditev glede tega. Sodišče je torej preseglo trditveno podlago tožnikov. Sodišče prve stopnje tudi ni naredilo dokazne ocene. Izpoved priče A. G. je napačno ocenjena, saj je priča bila sovražna do toženca, govorila je naučeno. Ukvarjalo se je le s tem, ali je Š. P. bil dobroverni posestnik. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre v naravi za tri parcele, od katerih le približno polovica predstavlja vinograd. Tožeče stranke so obdelovale samo vinograd, torej ostalega dela v nobenem primeru nebi mogle priposestvovati. Sodišče je torej tožnikom prisodilo nekaj, česar niso uporabljali.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze, pravilno in popolno ugotovilo relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovitev, da so tožniki lastniki obravnavanih parcel, je pravilna.

Pritožbene navedbe, da je izrek sodbe neizvršljiv in da tožniki za izdajo take sodbe nimajo pravnega interesa, ne držijo. Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice, ki se jo pridobi neodvisno od pravnega prednika in brez zavezovalnega pravnega posla. Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine. Tožniki bodo po pravnomočnosti sodbe lahko samo z njeno predložitvijo dosegli vpis v zemljiško knjigo.

Tožena stranka umiku 2. točke tožbenega zahtevka nikoli ni izrecno nasprotovala. Po 188. členu ZPP lahko tožnik umakne tožbo vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli, pri čemer se šteje, da je tožena stranka privolila v umik, če se o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe. Ker se tožena stranka o umiku 2. točke tožbenega zahtevka ni nikoli izjavila, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da z umikom soglaša. Tožena stranka je nasprotovala samo spremembi tožbe. Po 1. odstavku 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo sodbe kljub nasprotovanju toženca, če je to potrebno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Ocena sodišča prve stopnje, da je dovolitev spremembe tožbe za dokončno ureditev medsebojnega razmerja potrebna, je pravilna, zato je pravilna tudi odločitev, da se spremembo tožbe dovoli.

141. člen Zakona o dedovanju (ZD) določa, da pravica dedičev zahtevati zapuščino zastara nasproti poštenemu posestniku v 10 letih, nasproti nepoštenemu posestniku pa v 20 letih od zapustnikove smrti oziroma od razglasitve oporoke. Ta določba ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba 141. člena ZD ne pride v poštev.

Navedbe toženca, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnikov, ne držijo. Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal ugovor iz 2. odstavka 44. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je torej že zaradi njegovega ugovora moralo ugotavljati, ali je ob pridobitvi nepremičnin bil v dobri veri ali ne. 2. odstavek 44. člena SPZ določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še predem je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Toženec je vedel, da imajo obravnavane nepremičnine v posesti tožniki. Njihova posest je bila razvidna navzven, saj so nepremičnine obdelovali, vzdrževali in pobirali pridelke. Toženec bi se torej moral, da bi izpolnil svojo raziskovalno dolžnost, pozanimati, zakaj imajo tožniki obravnavane nepremičnine v posesti. Tega ni storil. S tem je opustil svojo raziskovalno dolžnost, zato ob njihovi pridobitvi ni mogel biti v dobri veri. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen. Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugotavljalo toženčevo dobrovernost, ravnalo pravilno. Pravilen je tudi zaključek, da toženec ob pridobitvi obravnavanih nepremičnin ni bil dobroveren in da se zato ne more sklicevati na 2. odstavek 44. člena SPZ.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene, ne držijo. Na straneh 4 do 8 sodbe je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, izpovedbe katerih prič ocenjuje kot verodostojne in navedlo razloge za svojo oceno.

Tožena stranka navaja, da je A. G. v prijateljskih odnosih s tožečimi strankami in da njeno pričanje ni verodostojno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedi vseh tožnikov in na izpovedi več prič, poleg A. G. še na izpovedi A. K., S. F., J. S. in J. G.. Glede na to, da se izpoved priče ujema z njihovimi izpovedbami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpoved A. G. verodostojna.

Navedbe tožene stranke, da so tožeče stranke obdelovale samo vinograd, ne pa ostalega dela spornih parcel, in bi zato lahko priposestvovale samo vinograd, ne držijo. V celotnem postopku pred sodiščem prve stopnje so se obravnavale celotne parcele št. 109/1, 109/2 in 110, vl. št. 93, k.o. G., in ne samo njihov del. Tudi v tožbi so navedene celotne parcele. Več prič (npr. S. F.) je izpovedalo, da so tožniki imeli v posesti tudi del parcel, kjer je košenica, in da so tam sekali grmovje ter kosili travo. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v celoti pravilna.

Odločba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 608/2005, na katero se sklicuje pritožba, v tej zadevi ni uporabna, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje. Odločba obravnava primer, v katerem se priposestvovanje ob smrti zapustnika še ni zaključilo. Ukvarjali so se z vštevanjem priposestvovalne dobe in dobrovernostjo dedičev. Nasprotno pa v tem primeru ne gre za vštevanje priposestvovalne dobe, saj je priposestvovanje ob smrti Š.P. že bilo zaključeno in je bil ob smrti že lastnik spornih zemljišč.

Po načelnem pravnem mnenju razširjene seje ZVS št. 30/86 z dne 04.04.1960, ki določa pogoje za priposestvovanje od 06.04.1941 dalje, traja priposestvovalna doba za nepremičnine 20 let, zahteva pa se tudi dobra vera posestnika. Priposestvovanje s strani Š. P. se je začelo najkasneje leta 1949. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Š. P. bil dobroverni posestnik obravnavanih parcel. Njegove posesti mu ni nihče branil, prepričan je bil, da je s pravnim poslom pridobil lastninsko pravico na nepremičninah. Bil je torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik obravnavanih parcel. Zaradi dvajsetletne dobroverne posesti je Š. P. najkasneje leta 1969 pridobil lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. 132. člen ZD določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Tožniki so torej z dedovanjem pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah v trenutku smrti Š. P.. Odločitev sodišča prve stopnje, da so tožniki solastniki nepremičnin s parc. št. 109/1, 109/2 in 110, vpisanih v vl. št. 93, k.o. G., je torej pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka, ki jih mora po 1. odstavku 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti stranka, ki v pravdni ne uspe.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni podan noben od pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP, iz katerih je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je v celoti neutemeljena, zato mora po 1. odstavku 154. člena sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.