Jedro

Tožnica je izkazala za verjetno, da njena terjatev do tožene stranke obstaja. Terjatev je izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, prevladajo nad tistimi, ki govori proti obstoju tega dejstva. V pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena s tožnico za določen čas, ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe. ZDR-1 v 31. členu izrecno določa, da mora pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi razlog za takšno časovno omejeno trajanje. Ker v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnico, razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil naveden, je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Skladno s 56. členom ZDR-1 pa se za tako nezakonito pogodbo o zaposlitvi za določen čas šteje, da jo je delavec sklenil za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 13. 11. 2018 tako, da se začasna odredba v 1. in 2. točki popravi in glasi: "1. Začasno, do pravnomočnosti sodne odločbe, se zadržijo vse aktivnosti tožene stranke, povezane z razpisom za prosto delovno mesto Tajnika članice VII/2 na Fakulteti A. Univerze B. V primeru kršitve te prepovedi se za vsak dan, ko tožena stranka ne zadrži izvršitvi zgoraj navedenega sklepa, izreče denarna kazen v višini 2.000,00 EUR.

2. Začasno, do pravnomočne sodne odločbe, se zadržijo kakršnekoli aktivnosti tožene stranke za sklenitev delovnega razmerja za delovno mesto Tajnik članice VII/2 na Fakulteti A. Univerze B. in se izvajanje takšnih aktivnosti toženi stranki prepoveduje. V primeru kršitve te prepovedi je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 2.000,00 EUR.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti pravdnega postopka, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. 1219/2018." Ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 13. 11. 2018 se v ostalem delu - kolikor se nanaša na ostala delovna mesta Tajnik članice VII/2 pri toženi stranki - zavrne.

2. Zoper citirani sklep se pritožuje tožena stranka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper sklep z dne 13. 11. 2018 ugodi ter sklep z dne 13. 11. 2018 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne ter postopek zavarovanja ustavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče, dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka uspela izkazati verjetnost obstoja terjatve, in sicer naj bi ta obstajal, ker v pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 10. 2017 ni bil izrecno naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Tožena stranka opozarja, da v kolikor bi sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice iz naslova transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, pa je tožnici dne 11. 10. 2018 prenehalo delovno razmerje in tožnica zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi sploh ni postavila, kar pomeni, da ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zakonito. Zamudila je namreč 30-dnevni prekluzivni rok, ki je potekel 10. 11. 2018. V zvezi s postavitvijo tožbenega zahtevka se sodišče nepravilno opira na odločbo VS opr. št. VIII Ips 258/2015 glede postavitve tožbenega zahtevka, saj se citirana sodba nanaša na zadeve, v katerih delavci vtožujejo obstoj delovnega razmerja. Sodišče pa v zvezi drugo predpostavko, ki mora biti izkazati za izdajo začasne odredbe pojasnjuje, da v primeru zaposlitve novega delavca na delovnem mestu Tajnik članice VII/2 in ob morebitnem uspehu tožnice v sodnem postopku, te ne bo mogoče vrniti na to delovno mesto. V zvezi z ugovorom tožene stranke, ki navaja možnost sodne razveze po 118. členu ZDR-1, sodišče navaja, da bo šele po izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotovilo, ali so pogoji za razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeni. V predmetni zadevi pa je obstoj začasne odredbe oziroma sploh smiselnost začasne odredbe odvisna od vprašanja, ali so podani razlogi za sodno razvezo po 118. členu ZDR, in bi moralo sodišče možnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu praviloma ugotavljati z zaslišanjem delavca in delodajalca in bi v ta namen moralo izvesti narok, na katerem bi sodišče zaslišalo pravdni stranki. Navedeno pomeni, da je sodišče neutemeljeno (neobrazloženo) zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, hkrati pa zaključilo, da tožena stranka pravno pomembnega dejstva ni dokazala. Tožena stranka je v ugovoru predlagala zaslišanje dekana C.C. in je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo naroka, bistveno kršilo določbe postopka, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je tožnica vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da tožnica ni podala zahtevka glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka spregledala, da tožbeni zahtevek tožnice vsebuje tudi zahtevek na ugotovitev, da je tožnici pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje in tožena stranka povsem napačno tolmači, da se zahteva za reintegracijo in zatrjevanje glede trpinčenja delavca na delovnem mestu izključujeta in da zato delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Zaslišanje dekana C.C. v tej fazi postopka ni bi prineslo zadostne podlage za drugačno odločitev sodišča prve stopnje glede razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb tožnice, ki jih je ta podala v zvezi s predlagano začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu ni nasprotij, tako da ga je mogoče preizkusiti.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sta 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek 43. člena ZDSS-1) in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno, in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi ji brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. Po določbah 273. člena ZIZ sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev do tožene stranke obstaja. Terjatev je izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, prevladajo nad tistimi, ki govori proti obstoju tega dejstva. V pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 10. 2017, ki je bila sklenjena s tožnico za določen čas od 12. 10. 2017 do 11. 10. 2018, ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v 31. členu izrecno določa, da mora pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi razlog za takšno časovno omejeno trajanje. Ker v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnico dne 6. 10. 2017, razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil naveden, je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 87/2017 z dne 21. 11. 2017 in s sodbo VIII Ips 39/2016 z dne 11. 10. 2016). Skladno s 56. členom ZDR-1 pa se za tako nezakonito pogodbo o zaposlitvi za določen čas šteje, da jo je delavec sklenil za nedoločen čas. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 10. 2017 nezakonita, ker je bila sklenjena v nasprotju z 31. členom ZDR-1. 10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnica uspela izkazati verjetnost obstoja terjatve, ker je tožnica uveljavljala le transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ni pa hkrati zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ji je prenehalo delovno razmerje zakonito in bo zato moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožnice zavrniti, saj je potekel 30-dnevni prekluzivni rok, ko bi tožnica lahko uveljavljala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da tožnica ni podala zahtevka glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 10. 2017 sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 11. 10. 2018, temveč še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 10. 2017. 11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev do tožene stranke obstaja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da so izpolnjene dodatne predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, na podlagi tožbenih navedb in listinske dokumentacije in sicer, da je tožena stranka pričela z aktivnostmi za zasedbo delovnega mesta Tajnik članice VII/2, kar izhaja iz javnega razpisa za to delovno mesto z dne 19. 10. 2018. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v primeru zaposlitve novega delavca na delovno mesto Tajnik članice VII/2, in ob morebitnem uspehu tožnice v sodnem postopku, se ne bi bilo mogoče tožnici vrniti na to delovno mesto. Tožnica pa zahteva reintegracijo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaradi omenjenih aktivnosti tožene stranke za zaposlitev novega delavca na delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, obstaja nevarnost, da bo tožničina terjatev onemogočena ali precej otežena.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da tudi v primeru, da tožnica uspe v sodnem postopku le-te ne bo mogoče vrniti na delovno mesto Tajnik članice VII/2, ker je tožena stranka predlagala sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da predloga tožene stranke za sodno razvezo ni mogoče upoštevati že v tej fazi postopka in da bo šele po izvedenem dokaznem postopku lahko sodišče ugotovilo, ali je predlog tožene stranke glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, utemeljen. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje obrazložilo, da tudi če bi se izkazale navedbe tožene stranke v ugovoru za resnične, namreč, da se tožnica zdravi pri psihiatru zaradi mobinga na delovnem mestu, to ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi sodišče bilo dolžno razvezati pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Zato v tej fazi postopka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka in zaslišati dekana C.C., v zvezi z okoliščinami za razvezo pogodbe o zaposlitvi, in zato ni podana bistvena kršitev določb postopka, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in je potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

14. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve.