Jedro

Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka. Stroški, kot so npr. za kozmetiko, igranje golfa, frizerja, obleko, obutev, počitnice... niso zajeti v namenu 81. čl. ZZZDR in jih toženec ni dolžan kriti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da znaša preživninska obveznost tožeče stranke do tožene stranke v obdobju od 19.6.2007 do vključno junija 2009 in od oktobra 2009 dalje 300,00 EUR mesečno.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 47,36 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in tožeči stranki naložilo plačilo preživnine toženi stranki v času od 19.6.2007 do junija 2009 v znesku 700,00 EUR mesečno, v obdobju od julija do septembra 2009 200,00 EUR mesečno ter v obdobju od oktobra 2009 dalje 700,00 EUR mesečno. V presežku je sodišče zahtevek na plačilo preživnine zavrnilo, pravdnima strankama pa naložilo, da vsaka krije svoje stroške postopka.

Zoper del sodbe, ki se nanaša na plačilo preživnine, se pritožuje tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) in predlaga, da višje sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da nasprotno tožbo na plačilo preživnine v celoti zavrne, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na sodno prakso in zatrjuje, da bi morala biti za določitev preživnine izpolnjena dva pogoja, in sicer, da zakonec, ki zahteva preživnino, nima sredstev za življenje in da nima možnosti za kakršnokoli pridobivanje dohodkov. Sodba ima zelo pavšalne razloge o tem, da toženka nima možnosti pridobivanja dohodkov. Toženka bi lahko delo dobila tudi v Republiki Hrvaški ter bi delala po elektronski pošti. Nedvomno so prevajalci v času hrvaškega približevanja EU zelo iskani. Sodišče je v celoti spregledalo, da bi toženka lahko oddajala v najem nepremičnino na naslovu Planina pod Golico. Sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov. Toženka v nepremičnini ne biva in ji le-ta povzroča dodatne stroške. Pri presoji, ali lahko zakonec pridobiva sredstva za življenje iz svojega lastnega premoženja, pa je potrebno izhajati iz optimalnega ekonomskega izkoriščanja tega premoženja, kar prazna hiša gotovo ni. Prav tako bi lahko oddajala v najem nepremičnino v Omišlju. Poleg tega pa je še solastnica stanovanja v Zagrebu. Ob upoštevanju obsega njenega premoženja ni mogoč zaključek, da toženka nima možnosti za pridobivanje dodatnih dohodkov. Prav tako se ne strinja z zaključkom, da znašajo celotni mesečni osebni stroški tožnice 1.150,00 EUR. Toženka sama je na naroku povedala, da bi potrebovala najmanj 700,00 do 800,00 EUR, da bi lahko živela. Navkljub temu je sodišče seštevalo zatrjevane stroške in izpovedbe tožnice ni presojalo kritično v smislu pretiravanja. Tožnik pa k preživljanju toženke ni dolžan prispevati več, kot je potrebno za preživljanje, to pa je največ 800,00 EUR kar ob upoštevanju njene pokojnine znaša največ 400,00 EUR. Sodišče je toženki priznalo tudi stroške A. v višini 128,03 EUR, čeprav je bilo ugotovljeno, da te stroške že ves čas plačuje tožnik kot lastnik stanovanja. Preživnino bi bilo potrebno zmanjšati za ta znesek. Nenavaden je zaključek sodišča, da lahko tožnik, ki je lastnik osebnega vozila starodobnika, le-tega proda, saj bi lahko tudi toženka prodala vse svoje premoženje, pa sodišče ugotavlja, da toženki njeni lastniški deleži ne prinašajo prihodkov. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik lastnik osebnega vozila Jaguar, saj je lastnik tega vozila družba .... Napačna je ugotovitev, da družba ... ne izkazuje negativnega stanja, saj iz povzetka bilanc izhaja, da je imela družba v letu 2007 37.727,76 CHF izgube, v letu 2008 pa 232.789,41 CHF. Tožnik res prejema kilometrino, vendar kilometrina predstavlja povračilo stroškov, zato je ni moč šteti v tožnikove prihodke in tožniku ne ostane mesečno 1.200,00 EUR, kot to ugotavlja sodišče, ampak le še 450,00 EUR, kar je manj, kot je višina določene preživnine. Opozarja tudi na določilo 124. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko toženka preostalo preživnino terja od svoje polnoletne hčerke. Navaja, da je tožnik praktično brez likvidnega premoženja, od katerega je odvisna tudi zmožnost plačevanja preživnine. Sodišču tudi očita, da je toženki priznalo stroške turističnega potovanja v višini 700,00 EUR letno, medtem ko glede potovanja, ki ga tožnik ni plačal, ugotavlja, da je zagotovo imel kakšne stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem pritožbenem postopku je odprto vprašanje pravilne uporabe pravila 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 – 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR).

Po 81. členu ZZZDR sodišče ob razvezi zakonske zveze na zahtevo nepreskrbljenega zakonca, ki nima svojih sredstev za življenje in je nesposoben za delo, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim. Pravni standard nepreskrbljenosti zakonca po ustaljeni sodni praksi zajema tudi dejstvo socialnega stanja oziroma z drugimi besedami terja prognozo socialne varnosti. Namen 81. člena ZZZDR pa je prav tako zagotoviti nepreskrbljenemu zakoncu po razvezi zakonske zveze približno enak premoženjski in socialni standard, kot v času trajanja zakonske zveze. Samo dejstvo, da so dohodki enega od razvezanih zakoncev višji od dohodkov drugega zakonca pa še ne utemeljuje preživninske podlage.

V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, ki jih pritožbeno sodišče sprejema: Tožnica je dopolnila 65 let, toženec pa 66 let, oba pa prejemata pokojnino in sicer tožnica okoli 413,00 EUR mesečno, toženec pa 540,00 EUR mesečno. Tožnica je lastnica hiše na naslovu Planina pod Golico ..., toženec pa stanovanja v Radovljici; na obeh nepremičninah pa pravdni stranki uveljavljata deleža iz naslova skupnega premoženja. Tožnica je poleg tega solastnica stanovanja v Zagrebu in nepremičnine v Omišlju, toženec pa stanovanja v Avstriji. Tožnica je lastnica avtomobila Opel Corsa, toženec pa je lastnik osebnega vozila starodobnika. Toženec je lastnik poslovnega deleža družbe ... s sedežem v Švici ter večih drugih družb na območju bivše Jugoslavije in lahko uporablja v osebne namene bančno kartico družbe s sedežem v Švici, s katero lahko pokriva mesečno osebne stroške v višini 600,00 EUR. Za lastne potrebe pa lahko uporablja avtomobil znamke Jaguar. Živi s partnerico, ki prejema 1.700,00 EUR mesečne pokojnine in poravnava stroške v zvezi s stanovanjem in kupuje hrano. V prostem času igra golf, poravnava članarino za golf in letno obišče 10 do 12 golf turnirjev, hodi na poslovna potovanja, včasih tudi skupaj s partnerico in stroške pokriva z bančno kartico družbe.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče premalo kritično ocenilo mesečne potrebe tožeče stranke, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče sprejema prvostopno ugotovitev, da tožnica potrebuje mesečno 200,00 EUR za hrano, 50,00 EUR za zdravila, 23,00 EUR za dodatno zdravstveno zavarovanje in 12,00 EUR za očala. Prav tako, da znašajo mesečno stroški za stanovanje 265,00 EUR in za hišo 150,00 EUR, kar vse skupaj znese 700,00 EUR. Vsi ostali stroški (frizer, pes, obleka in obutev, kozmetičarka, razne kulturne prireditve, joga, igranje golfa, plavanje, počitnice v trajanju teden dni v višini povprečnega turističnega aranžmaja) pa predstavljajo po oceni pritožbenega sodišča take stroške, katerih vsebina ni zajeta v namenu 81. členu ZZZDR in zagotavljanju takega tožničinega socialnega položaja, ki bi ga bil dolžan kriti tudi toženec. Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu namreč ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka. Tožnica po ugotovitvah sodišča za svoje osnovno preživetje lahko poskrbi, njeni denarni dohodki sicer res niso veliki, vendar pa po drugi strani tudi toženčevi (izkazani) niso nadstandardni, čeprav so višji od tožničinih. Ker pa je namen 81. člena ZZZDR tudi zagotoviti nepreskrbljenemu zakoncu približno enak premoženjski in socialni standard je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in znesek 700,00 EUR znižalo na 300,00 EUR mesečno, ki predstavlja razliko med mesečno pokojnino približno 400,00 EUR kot jo prejema tožnica in zneskom mesečnih stroškov v znesku 700,00 EUR kot jih ima. V presežku pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da bo toženec ob izkazanih mesečnih prejemkih (pokojnina 540,00 EUR in stroški mesečne osebne porabe na plačilni kartici družbe v znesku 600,00 EUR) zmogel poravnati naloženo mu mesečno preživninsko obveznost. Prav tako pa po oceni pritožbenega sodišča na podlagi ugotovitev prvostopnega sodišča in iz načina življenja toženca izhaja, da mora imeti poleg izkazanih prihodkov še določena sredstva, ki mu tak način omogočajo. Pri določanju višine preživnine pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da imata obe pravdni stranki tudi premoženje v obliki nepremičnin, ki je brez dvoma pravno relevantno pri presoji preživninskega temelja. Pri tem ni bistveno, ali to premoženje v konkretnem primeru prinaša plodove ali ne, bistveno je, da imata poleg dohodkov še dodatno nepremično premoženje, s katerim lahko prosto razpolagata.

Pritožbene navedbe o tem, da bi lahko toženka delala v Republiki Hrvaški preko elektronske pošte in da bi lahko terjala preživnino od svoje polnoletne hčerke, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto in so zato neupoštevne.

Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo delno uspela (približno 43%) je pritožbeno sodišče v skladu z načelom delnega uspeha v pravdi odločilo, da ji tožena stranka povrne ustrezen del pritožbenih stroškov. Stroški se nanašajo na stroške sestave pritožbe in DDV. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. čl. Zakona o pravdnem postopku; Ur.l. RS 73/2007 in 45/2008).