Jedro

Toženec ni povzročil okoliščin, zaradi katerih tožnik noče več sprejemati hrane od njega. Tudi sicer tožnikovo ravnanje kaže na pomanjkanje nujno potrebnega sodelovanja z njegove strani pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju trajnega pogodbenega razmerja. Zato neutemeljeno odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen svoje obveznosti izpolniti, ne more biti razlog iz 3. odst. 120. člena ZD za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se razveže izročilna pogodba za primer smrti z dne 20.5.1985, s katero je tožnik izročil tožencu nepremičnine vl. št...,...,... in ... k.o... in da naj se tožencu naloži izstavitev za zemljiškoknjižni izbris prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin sposobne listine. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP ter iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma tako spremembo obeh sodb, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V obravnavani zadevi gre dejansko za preužitkarsko pogodbo, saj si je tožnik izgovoril preužitek. Zato bi morali obe sodišči odločati na podlagi določb 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) o spremenjenih razmerah. Neznosnost skupnega življenja pomeni relevantno okoliščino v smislu navedene zakonske določbe, torej tako, ki otežuje izpolnitev obveznosti ene stranke ali se zaradi nje ne da doseči namena pogodbe, to pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank.

Prizadeta stranka lahko zahteva razvezo take pogodbe. Iz dokaznega postopka je razvidno, da toženec ne nudi več tožniku tega, kar je bilo dogovorjeno v pogodbi, ter da toženec svojih obveznosti ne izpolnjuje več, skupno življenje pa je postalo neznosno. Tudi če je tožnik res sam kriv za tako stanje, mu ni mogoče odvzeti varstva po 133. členu ZOR. Tožbeni zahtevek za razvezo pa je utemeljen tudi v primeru, če ga je obravnavati po določbah Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju preživljanec in preživljalec skupaj, pa se njuno razmerje tako skali, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva razvezo take pogodbe. Ker sta nižji sodišči tudi ugotovili, da toženec ne daje tožniku tega, kar bi mu po pogodbi moral, je tudi to razlog za razvezo pogodbe. Sodišče druge stopnje ni ravnalo prav, ko dodatka k pritožbi ni upoštevalo, saj so bila z njim predložena le dokazila, na katere se sklicuje tožnik v pravočasni pritožbi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakon o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanih odločb je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija sicer zatrjuje, da tudi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP ter iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje, vendar teh kršitev ne konkretizira in jih vsebinsko ne opredeli. V kolikor meni, da je sodišče druge stopnje storilo katero od relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz XXV. poglavja ZPP zato, ker ni upoštevalo dodatku k pritožbi priloženih fotografij, pa je to stališče zmotno. Dodatek k pritožbi je bil vložen po izteku pritožbenega roka. Temu dodatku je bilo priloženo več fotografij, na katere pa se tožnik v pravočasno vloženi pritožbi ni skliceval in s katerimi je skušal izpodbijati verodostojnost izpovedi nekaterih prič, ki jih v pritožbi niti ni imenoval. Zato prepoznega dodatka s trditvami v njem in priloženimi fotografijami sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati.

Zmotno je revizijsko stališče, da je obravnavano pogodbo z dne 20.5.1985 in možnosti njene razveze obravnavati po določbah 133. člena ZOR (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Pogodba nosi sicer naziv izročilna pogodba za primer smrti, po svoji dejanski vsebini pa je to tipična pogodba o dosmrtnem preživljanju, saj je tožnik svojemu sinu tožencu izročil svoje nepremičnine s prehodom lastninske pravice ob svoji smrti in si izgovoril določene preužitne dajatve. Taka pogodba je urejena v določbah 117. do 122. člena ZD (Ul. SRS, št. 15/76, 23/78).

Revizija ne konkretizira, za katere dajatve oziroma pogodbene obveznosti naj bi dokazni postopek dokazal, da jih toženec ne daje oziroma ne izpolnjuje. Takih trditev ne potrjuje niti izvedeni dokazni postopek, še manj pa razlogi obeh izpodbijanih sodb. Tudi revizijske trditve o neznosnosti skupnega življenja so v nasprotju s podatki spisa in razlogi obeh sodb. Iz vsebine obravnavane pogodbe izhaja, da skupno življenje pravdnih strank niti ni bilo dogovorjeno, saj sta živela sicer na istem posestvu, vendar vsak v drugi hiši. Dogovorjeno pa je med drugim res bilo nudenje hrane pri skupni mizi, vendar iz tožnikove izpovedi in razlogov obeh sodb izhaja, da je bil ta dogovor kasneje spremenjen, da je toženec zato nosil hrano v tožnikovo hišo, kasneje pa je tudi to tožnik odklonil, ker je hrano pripravljala podnajemnica v njegovi hiši za svojo družino in hkrati tudi za tožnika.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, so: da ni dokazano zatrjevano neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti; da toženec ni povzročil konfliktov; da je bil tožnik tisti, ki brez upravičenega razloga ni prihajal v odprto toženčevo hišo in klet, kasneje pa tudi neupravičeno odklonil prinašanje hrane; in da tudi sicer prav tožnikovo ravnanje kaže na pomanjkanje nujno potrebnega sodelovanja z njegove strani pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju trajnega pogodbenega razmerja. Sodišče je med drugim tudi poudarilo, da so se razmere skalile zaradi zanemarljivega spora, ki ga ni mogoče opredeliti za takega, kot skuša prikazati tožnik. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek obeh nižjih sodišč, da niso podani pogoji iz 120. in 121. člena ZD za razvezo obravnavane pogodbe. Pomembno je, da toženec ni povzročil okoliščin, zaradi katerih tožnik noče več sprejemati hrane od njega. Neutemeljeno odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen svoje obveznosti izpolniti, ne more biti razlog za razvezo pogodbe.

Ker uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te odločbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).