Jedro

Od podjemnika se pričakuje, da bo pri izpolnitvi naročila ravnal s profesionalno skrbnostjo, kar vključuje tudi upoštevanje naročnikovih interesov glede tistih lastnosti opravljenega posla, ki so potrebne, da lahko naročnik rezultat podjemnikovega dela uporabi za namen, za katerega ga je naročil. Če podjemnik svojo pojasnilno obveznost zanemari, odgovarja za napako opravljenega posla, čeprav njen vzrok ne izvira iz podjemnikove sfere, kadar bi s pravilno izpolnitvijo pojasnilne obveznosti napako lahko preprečil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka vrniti 16.192,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora toženki plačati 1.022,00 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, naj pritožbeno sodišče prvo sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Poudarja, da je toženka kršila vsa pravila posla, ki bi jih pri projektiranju morala upoštevati po Zakonu o graditvi objektov in po Obligacijskem zakoniku. Izdelava projekta za PGD je del podjemne in ne mandatne pogodbe, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Za podjemno pogodbo velja obligacija uspeha. Tožničin edini namen pri sklenitvi pogodbe s toženko je bil pridobitev gradbenega dovoljenja. Ta se je v celoti izjalovil, zato je opravljeni posel za tožnico neuporaben, kar utemeljuje njen odškodninski zahtevek. Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti. Tožnico bi namreč morala opozoriti na vse pomanjkljivosti naročila. Poleg tega bi morala vsa potrebna soglasja pridobiti pred izdelavo projekta. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila zavrnjena ne samo zato, ker ni bilo soglasja sosedov za odmik objekta od posestne meje in soglasja za priključitev na vodovod, temveč predvsem zaradi neskladnosti projekta s prostorskimi akti in lokacijsko informacijo. Toženka bi morala pripraviti tehnične rešitve za vodovod, ki bi bile smotrne in ekonomične, že pred izdelavo projekta. Poleg tega je ves čas zagovarjala napačno stališče, da se odmik meri od zidu in ne od napušča. Ne glede na to pa tožnica ne bi dobila gradbenega dovoljenja, tudi če bi pridobila soglasje sosedov in pristala na predrago tehnično rešitev glede vodovoda, ker gradnja večstanovanjskega objekta sploh ni dovoljena po PUP, saj objekta nista bila skladna z urbanistično – arhitektonskimi značilnostmi obstoječe pozidave in nista bila etažnostno usklajena. Sodišče prve stopnje je neupravičeno verjelo toženki, čeprav je bila prepričljivejša tožničina izpoved, da je pogodbeni dogovor zajemal obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje. Če toženka tožnici ne bi zagotavljala, da se bo problem vodovoda rešil na drug način, gotovo ne bi po zavrnitvi soglasja Odbora vaškega vodovoda Ž. kupila zemljišč za gradnjo. Ni res, da je bilo s ponudbo št. 25/07 izrecno izključeno pridobivanje soglasij. V ponudbi je navedeno zgolj, da soglasja niso zajeta v prvotni ceni. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem arhitekturne stroke, ki bi sodišču lahko pomagal pri ugotavljanju vsebine dolžnega ravnanja projektanta.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Razloge za tožničin neuspeh v upravnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja je zakrivila izključno sama tožnica. Toženka je tožnico sproti obveščala o reševanju zadeve, sicer pa je očitek o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti pritožbena novota.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka sicer pravilna, vendar terja dodatne in deloma drugačne razloge od tistih, ki jih vsebuje izpodbijana sodba.

6. Dogovor med pravdnima strankama, da bo toženka za tožnico izdelala projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, ima značilnosti podjemne pogodbe. S takšno pogodbo se po 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ) podjemnik zaveže opraviti določeno delo, naročnik pa, da mu bo za to plačal. Od podjemnika se pričakuje, da bo pri izpolnitvi naročila ravnal s profesionalno skrbnostjo, kar vključuje tudi upoštevanje naročnikovih interesov glede tistih lastnosti opravljenega posla, ki so potrebne, da lahko naročnik rezultat podjemnikovega dela uporabi za namen, za katerega ga je naročil. Po tretjem odstavku 625. člena OZ je zato podjemnik dolžan opozoriti naročnika na morebitne pomanjkljivosti njegovega naročila in na vse okoliščine v zvezi z opravljanjem posla, ki lahko vplivajo na uspešno uresničitev prej navedenih tožnikovih interesov. Če podjemnik svojo pojasnilno obveznost zanemari, odgovarja za napako opravljenega posla, čeprav njen vzrok ne izvira iz podjemnikove sfere, kadar bi s pravilno izpolnitvijo pojasnilne obveznosti napako lahko preprečil. 7. Toženka se po ugotovitvi izpodbijane sodbe tožnici ni zavezala za pridobitev gradbenega dovoljenja. Nobenega dvoma pa ne more biti, da je toženka vedela, da tožnica z naročilom za izdelavo projektne dokumentacije zasleduje prav tak namen, namreč pridobitev gradbenega dovoljenja. Ko je upravni organ zavrnil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, se je ta tožničin namen izjalovil, izdelana projektna dokumentacija pa je zanjo postala neuporabna. V takšnem primeru lahko naročnik po 638. členu OZ odstopi od pogodbe. Tožnica bi torej smela terjati od toženke vračilo tistega, kar ji je za naročeno delo že plačala, vendar le, če bi dokazala, da je toženka neupravičeno opustila svojo pojasnilno dolžnost. Ta dokaz pa tožnici ni uspel. 8. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili poglavitni razlogi, zaradi katerih je upravni organ zavrnil izdajo gradbenega dovoljenja, neskladnost projektne dokumentacije s prostorskimi akti, premajhen odmik objekta od sosednje nepremičnine in pomanjkanje soglasja za priključitev objekta na vodovodno omrežje. Ker je bilo prvi dve napaki mogoče odstraniti s popravkom projekta, se tožnica nanju ne more uspešno sklicevati, saj samo zaradi njih ne bi bila upravičena do odstopa od pogodbe. Odločilni razlog, da se je izjalovil tožničin pogodbeni namen, je bilo dejstvo, da je Odbor vaškega vodovoda Ž. zavrnil soglasje za priključitev njenega objekta na ta vodovod, drugačen način oskrbe z vodo, ki ga je tožnici ponudila toženka, pa za tožnico ni bil sprejemljiv. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni razlog ne more bremeniti toženke. Tožnica je namreč prejela obvestilo Odbora vaškega vodovoda Ž., da se lahko na vodovodno omrežje priključijo le enostanovanjske hiše in da zato njeni prošnji ni ugodil, preden je 20. 2. 2008 kupila parcelo za gradnjo načrtovane večstanovanjske stavbe. Takšno tožničino ravnanje je v popolnem nasprotju z njeno sedanjo trditvijo (v drugi pripravljalni vlogi), namreč, da je bila zanjo „edina možna varianta priključitev na vaški vodovod Ž.“ Kaže torej, da je tožnica vendarle sprejela toženkino ponudbo, da se oskrba objekta z vodo uredi na drugačen način, s tem pa je tožnica prevzela tudi riziko, da bo ta način zanjo morebiti predrag. Krivde za to zdaj ne more valiti na toženko, saj glede na vsebino obvestila Odbora vaškega vodovoda Ž. z dne 8. 2. 2008 ni imela nobenega tehtnega razloga za sklepanje, da bi si odbor po ponovni prošnji morda lahko premislil. Tožnica, ki je vedela, da brez soglasja za priključitev na vodovod oziroma brez druge ustrezne oskrbe z vodo za objekt gradbenega dovoljenja ne bo dobila, se torej ne more uspešno sklicevati na toženkino pojasnilno obveznost. 9. Po določilu prvega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Ur. l. RS, št. 110/2002), ki je še bilo v uporabi januarja 2008, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbeni dogovor, je bilo treba pred začetkom izdelovanja projekta pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa soglasja vseh pristojnih soglasodajalcev. Tožnica je po ugotovitvi izpodbijane sodbe toženko že septembra pooblastila za pridobitev vseh potrebnih soglasij. Kljub temu pa njen očitek toženki, da ne bi smela začeti z delom, preden je soglasja dobila, ni utemeljen, glede na okoliščine obravnavanega primera. Tožnica se je, kot že navedeno, odločila za nakup zemljišča z namenom gradnje potem, ko je že vedela, nima soglasja za načrtovano priključitev na vaški vodovod. Tudi toženki je očitno dovolila, da kljub temu nadaljuje z dogovorjeno izdelavo projektne dokumentacije, za povrh pa ji je za opravljeno delo marca 2008 po ugotovitvah izpodbijane sodbe (7. točka obrazložitve) že plačala pretežni del dogovorjene pogodbene cene. S takšnim plačilom je tožnica brez dvoma odobrila ne le začetek ampak tudi nadaljevanje priprave projektne dokumentacije, kljub manjkajočemu soglasju glede vodovoda. Potemtakem se tožnica plačilu za delo, ki ga je po njenem naročilu opravila toženka, ne more izogniti, čeprav se je njen pogodbeni namen nazadnje izjalovil. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Za drugačno odločitev o tožbenem zahtevku, za katero se zavzema tožnica v pritožbi, pa po navedenem tudi ni materialnopravne podlage. Pritožbeni očitek, da je sodišče neupravičeno opustilo predlagani dokaz z izvedencem, ni utemeljen, ker gre pri presoji vsebine obveznosti projektanta za pravno vprašanje, kot tožnica sama ugotavlja v pritožbi. K temu je treba dodati, da pritožbene trditve o kršitvi toženkine pojasnilne obveznosti niso novota, kot poskuša prikazati toženka v odgovoru na pritožbo, saj je tožnica očitke s takšno vsebino naslavljala na tožnico že pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugih pa tožnica v pritožbi ne uveljavlja. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

11. Tožnica je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo. Ker tudi toženkin odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, morata pravdni stranki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom istega zakona svoje pritožbene stroške kriti sami.