Jedro

Od vsakega kupca se lahko pričakuje povprečna skrbnost in pazljivost pri gibanju v trgovini in pred njo (v obravnavnem primeru pred parkiriščem trgovine).

Pravilen način upoštevanja odbitne franšize, ko obstoji deljena odgovornost med toženo in tožečo stranko, je, da se od odmerjene odškodnine ob polnem temelju, najprej odšteje delež soprispevka tožeče stranke, nato pa znesek odbitne franšize.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v 1. točki izreka znesek 4.080,00 EUR nadomesti z zneskom 3.340,00 EUR, v 2. točki izreka pa se znesek 9.420,00 EUR nadomesti z zneskom 10.160,00 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zoper sodbo zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbama zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbe zoper sodbo.

V. Odločitev o pritožbenih stroških zoper sklep se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 4.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2012 (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (9.420,00 EUR) je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.392,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi v celoti, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni podlage za zmanjšanje obveznosti tožene stranke do višine 2.500,00 EUR. Iz priloženih dokazov ni razvidno, da je bila med zavarovancem in toženko dogovorjena soudeležba pri škodi. V pogodbi se sicer pojavlja navedba „odbitek“, pri čemer ni obrazloženo, za kakšen odbitek gre in tudi ne, da pomeni soudeležbo. Ni jasno določeno, ali ima zavarovalnica pravico ta odbitek zahtevati nazaj pri plačilu odškodnine ali pa se zanj zmanjša njena obveznost. Toženka mora zato odškodnino poravnati v celoti, od zavarovanca pa lahko zahteva udeležbo. Sodba ne obrazloži, v čem je soprispevek tožnice k nastanku škode in je v tem delu ni mogoče preizkusiti, sicer pa tožnici soprispevka tudi ni mogoče očitati. Sodba pritrjuje trditvam tožnice, da zavarovanec toženke ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni s črno rumenim trakom označil robu pločnika ali napravil klančino in tožnici tudi ni zagotovil pomoči pri prenosu kupljene stvari do avtomobila. Sodba ugotavlja, da ni mogoče pričakovati, da bi bil kupec ves čas gibanja po trgovini oziroma njenem objektu zelo skrben oziroma nadpovprečno skrben in bi moral prav za vsak korak gledati, kam bo stopil, ter da je tožnica do mesta škodnega dogodka prehodila nekaj stopnic, pri čemer ni padla. Nerazumljiv je zato zaključek sodbe o njenem soprispevku. Tožnica je skupaj s svojo materjo storila vse, da bi si olajšala prenos nerodnega predmeta do avtomobila, vendar je bila v prošnjah za pomoč zavrnjena s strani osebja zavarovanca tožene stranke.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni. Previsoko je ocenjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, neutemeljeno je prisojena odškodnina za strah. Sodba sicer pravilno povzame izvedensko mnenje, nepravilno pa pri odmeri odškodnine uporabi materialno pravo. V podobnih primerih, VS001211 in VS002112, je sodišče prisodilo odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo v višini petih povprečnih plač. V konkretnem primeru bi bila primerna in pravična odškodnina, objektivizirana glede na podobne primere, 3.000,00 EUR za telesne bolečine in 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izvedenih dokazih ni podlage za prisojo odškodnine za strah. Sodba ni dovolj kritično upoštevala, da se tožnica ob padcu ni ustrašila, pač pa se je takoj pobrala in začela smejati. Ne glede na to, da je tožnica izpovedala, da je ob padcu doživela šok, tega na posnetku ni zaznati. Tožnica ni izpovedala, da bi se izrazito bala za izid zdravljenja, bala se je predvsem, da ne bi ponovno padla. Zmeren kratkotrajen in blag sekundarni strah za izid zdravljenja pa tudi ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prisojo odškodnine iz naslova strahu. Pravno priznana škoda ni blažji in kratkotrajen strah, pa tudi ne kratkotrajen in intenziven strah, če ni zaradi tega porušeno duševno ravnovesje v daljšem obdobju, kot se je že izrekla sodna praksa (sodbe VSL II Cp 2317/2014, II Cp 4092/2011, II Cp 712/2011). Sodba nepravilno uporabi materialno pravo tudi pri upoštevanju odbitne franšize pri izračunu zneska, ki ga je dolžna plačati tožeči stranki. Pravilen, v skladu s sodno prakso (sodbe II Cp 2664/2012, II Cp 2866/2012) in običajen način upoštevanja odbitne franšize v primerih, ko obstoji deljena odgovornost med strankama, je, da se od ugotovljene škode oziroma zneska odškodnine v polnem temelju, najprej odšteje delež soprispevka tožeče stranke, nato pa se od tega, za soprispevek znižanega zneska odškodnine, odšteje še znesek odbitne franšize. Tak način je edini pravilen upoštevaje 25. člen Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so poleg police del zavarovalne pogodbe. Da je sodišče napačno uporabilo metodo upoštevanja odbitne franšize pri izračun odškodnine, pokaže tudi primer, če bi tožeča stranka za znesek odbitne franšize tožila zavarovanca toženca. Upoštevaje navedbe toženke glede prisojene odškodnine po višini, je tožnica upravičena do odškodnine v znesku 500,00 EUR.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tožena stranka pa na njeno pritožbo ni odgovorila.

7. V pritožbi zoper sklep obe pravdni stranki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata njegovo razveljavitev.

8. Tožeča stranka v pritožbi zoper zoper sklep navaja, da je stroške, ki jih sklep, kot je razvidno iz njegove obrazložitve, prizna toženi stranki, priglasila tožeča stranka. Tožena stranka v postopku ni imela pooblaščenca (ni je zastopal odvetnik) in je priglasila le materialne stroške v višini 30,00 EUR. Tožeča stranka je v vlogi 26.5.2016 priglasila stroške v višini 2.936,78 EUR in so iz stroškovnika razvidne vse storitve, ki jih je zanjo opravil njen pooblaščenec – odvetnik. Sodišče bi pri odmeri stroškov moralo upoštevati tudi stroške prič, ki jih je bila dolžna kriti tožeča stranka in plačilo predujma za sodnega izvedenca v višini 800,00 EUR (in ne 437,74 EUR, kot napačno ugotavlja sklep), saj ga je tožnica morala plačati in preostanka ni dobila vrnjenega. Ker sklep stroške tožeče stranke prizna toženi stranki, je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tožnica predlaga, da sodišče ponovno preveri priglašene stroške obeh strank in odloči o stroških, upoštevajoč pritožbene navedbe.

9. Toženka v pritožbi zoper sklep navaja, da pri zapisu izreka v sklepu, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki, ne gre le za očitno pisno napako. Sklep namreč v obrazložitvi navaja, katere stroške prizna toženi stranki, čeprav gre za stroške tožeče stranke. Razlogi sklepa so nejasni. Stroškov „prave“ tožene stranke sklep ne odmeri, čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo, nato pa še v vlogi 25.3.2016 priglasila svoje stroške (30,00 EUR materialnih stroškov). Sicer pa toženi (pravilno tožeči stranki) nepravilno prizna 546,00 EUR za postopek odškodnine, saj so stroški za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zajeti v stroških zastopanja v pravdi in tožeči stranki ne pripadajo dvakrat. Napačno je obračunan DDV tudi od stroškov kilometrine. Sklep uspeh temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, čeprav tožeča stranka v pravdi ni uspela v celoti. Razlogov za takšno odločitev sklep ne pojasni. Materialnopravno zmoten je zaključek sklepa o 100 % uspehu tožnice. Pri odmeri stroškov bi bilo treba upoštevati le uspeh v pravdi po višini. Ugotavljanje uspeha v pravdi, ločeno glede temelja in višine, je sprejemljivo le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (tako sodba in sklep VS RS II Ips 530/2005). V konkretnem primeru pa odločitev o temelju ni zahtevala nobenih stroškov. Upoštevaje pritožbo zoper sodbo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške, podredno pa, da se o stroških odloči na podlagi uspeha v pravdi.

10. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena. Pritožbi zoper sklep sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

11. Tožnica v predmetnem postopku vtožuje odškodnino za škodo zaradi poškodbe desne noge, ki jo je dobila ob padcu pred trgovino podjetja A. v ... (v nadaljevanju zavarovanec toženke), ko je v trgovini kupljen tabure nesla proti avtu.

12. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke (toženka se zoper odločitev o temelju ne pritožuje), sporno pa je, ali je tožnica k nastali škodi soprispevala. Sodba namreč zavzame stališče, da je tožnica soprispevala k nastali škodi, pri čemer odgovornost med krivdno odgovornim zavarovancem toženke in tožnico razmeji tako, da zavarovancu toženke pripiše 60 %, tožnici pa 40 %.

13. Tožnica v pritožbi zastopa tezo, da je bilo njeno ravnanje dovolj skrbno in nasprotuje zavzetemu stališču sodbe o njenem soprispevku k nastali škodi.

14. Sodba ima (sicer skope, vendar še zadostne) razloge (54., 55. točka obrazložitve) o tem, da tožnica ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, kar omogoča pritožbeni preizkus. Ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica.

15. Po neizpodbijani ugotovitvi sodbe je krivdna odgovornost zavarovanca toženke podana, ker ni ravnal s primerno skrbnostjo, ker ni s črno rumenim trakom označil robu pločnika, niti ni napravil klančine.(1) Tožnici tudi ni zagotovil pomoči pri prenosu kupljene stvari do avtomobila (ni šlo za majhno in enostavno stvar za prenašanje), s čimer bi preprečil škodni dogodek. Tožničin soprispevek k nastali škodi sodba temelji na ugotovitvi, da bi, v kolikor bi ravnala z ustrezno skrbnostjo (gledala predse), lahko opazila rob podesta (pločnika).

16. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da je tožnica skupaj z mamo 12.1.2012 prišla v trgovino A., kjer sta kupili dva tabureja, ki sta ju morali sami odnesti iz trgovine do avtomobila, - da je tožnica tabure v obliki kocke, velikosti 50 x 50 cm, teže 9-15 kilogramov, nosila na rami tako, da ga je z eno roko podpirala, - da zavarovanec toženke (kljub prošnji tožnice in njene mame) ni zagotovil pomoči pri prenosu kupljenih stvari do avtomobila, - da vozička (za katerega sta zaprosili) ni bilo na razpolago in da jima (kljub prošnji) ni bilo omogočeno, da bi kupljeno blago prevzeli v skladišču, ponujena pa jima tudi ni bila drugačna pomoč, - da se je tožnica po sestopu po stopnicah pred trgovino najprej ustavila, potem pa nadaljevala hojo in stopila v „prazno“ (zaradi spremembe nivoja), pri čemer se ji je stopalo zvilo in je padla, - da tožnica opozorilne table na njeni desni (pod stopnicami na podestu) ni videla, ker ji je tabure, ki ga je nosila, zakrival pogled nanjo,(2) - da je zavarovanec toženke (po škodnem dogodku) konec podesta označil z rumeno črnim trakom, prej pa se je rob razlikoval od površine tako, da je bil v svetlo sivi barvi in je odstopal od ostale površine.

17. Navedene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne nudijo podlage za pritožbeno tezo tožnice, da je bila pri hoji dovolj pazljiva. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da se od vsakega kupca lahko pričakuje povprečna skrbnost in pazljivost pri gibanju, tako v trgovini kot pred trgovino (v obravnavanem primeru pred parkiriščem te trgovine), ocenjuje pa, da sodba ne razdeli materialnopravno pravilno odgovornosti med zavarovancem toženke in tožnico. Slednji pripiše previsok soprispevek. Premajhno težo pripiše dejstvu, da zavarovanec toženke ni poskrbel za pomoč pri prenosu kupljenega (nerodnega) predmeta iz trgovine in da je tožnica, kot ugotavlja sodba, dovolj pozorno prehodila nekaj stopnic, da pa je (zaradi neustrezne označbe) spregledala nivojsko razliko ob prehodu čez rob podesta. Ob pravilni uporabi materialnega prava je, upoštevaje navedene okoliščine, tožnici moč pripisati le 20 % soprispevek.

18. Sodba tožnici za škodo zaradi poškodbe, ki jo je dobila ob padcu (zlom desne petnice) brez upoštevanja njenega soprispevka, prizna odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 9.300,00 EUR. Materialnopravni preizkus pokaže, da je materialnopravno pravilno odmerjena odškodnina za telesne bolečine in strah, previsoko pa je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica v pritožbi konkretizirano višini odškodnine ne nasprotuje in ne ponudi trditev, ki bi narekovale višjo odškodnino od priznane. Toženka pa se zavzema za nižjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za zavrnitev odškodnine iz naslova strahu.

19. Sodba delno zmotno uporabi materialnopravna merila za odmero odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine primera posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jih dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

20. V odmerjeni odškodnini za telesne bolečine v znesku 5.000,00 EUR (tožnica je zahtevala 8.000,00 EUR) se ustrezno odraža narava in teža poškodb, potek njihovega zdravljenja ter stopnja in trajanje prestanih in bodočih bolečin. Sodba na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prim. B. B. dr. med. (v nadaljevanju izvedensko mnenje) in izpovedbe tožnice ugotavlja, da je tožnica trpela močne bolečine deset dni, občasne zmerne in lahke bolečine tri tedne in lahke bolečine ob koncu zdravljenja tri tedne. Zaradi rahle deformacije stopala ima občasne bolečine še vedno. Trpela je tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih sodba povzema (61., 63. točka obrazložitve), med drugim je bila deset dni pokretna le z berglami, imela je šesttedensko mavčevo mobilizacijo in bila dvajsetkrat na fizioterapiji. V bolniškem staležu ni bila, ker je bila ob padcu še srednješolka in je hodila v šolo in sicer pozimi v snegu, zaradi česar ji je mavec tudi enkrat razpadel in ga je morala zamenjati. Iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, da zdravljenje take poškodbe običajno zahteva šest tednov imobilizacije z mavcem, nato pa pet do šest tednov razgibavanja in postopnega zviševanja obremenitve (3. stran izvedenskega mnenja). Toženka navedenim ugotovitvam ne nasprotuje, ocenjuje pa, da bi ob ustrezni objektivizaciji, tožnica bila upravičena le do odškodnine 3.000,00 EUR za telesne bolečine. V primerih, ki ju izpostavlja pritožba kot primerljiva (zadevi VS001211 in VS002112(3)), je bilo bolečinsko obdobje, kot ugotavlja že pritožba, krajše, tožnica pa je tudi mlajša od oškodovank v navedenih primerih. Odmerjena odškodnina za poškodbo v konkretnem primeru (srednje hud primer po Fischerju) je dosojena v okviru odškodnin v podobnih primerih in je zato tudi ustrezno objektivizirana.

21. Sodba tožnici odmeri odškodnino za t.i. primarni strah (strah ob dogodku) in sekundarni strah (strah za izid zdravljenja) v znesku 300,00 EUR (tožnica je zahtevala 500,00 EUR). Pritrditi je sicer pritožbi toženke, da strah ni pravno priznana škoda v primeru, ko gre za blažji in kratkotrajen strah, pa tudi ne, v kolikor je strah kratkotrajen in intenziven, če zaradi tega ni porušeno duševno ravnovesje v daljšem obdobju, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Pritožbene trditve sicer vzbujajo dvom v pravilnost priznanja primarnega strahu, vendar pa je odškodnina za strah enotna, v izpovedbi tožnice in izvedenskem mnenju pa ima sodba zadostno podlago za priznanje strahu za izid zdravljenja. Povedano drugače, tudi če bi se sledilo toženki, da ni podlage za priznanje primarnega strahu, je tožnica upravičena do odškodnine za strah za izid zdravljenja. Slednji je objektiviziran tudi z izvedenskim mnenjem, ki potrjuje, da je bila tožnica upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja (zmeren strah je bil prisoten 10 dni). Sicer pa je bil strah očitno tudi utemeljen, saj so tožnici ostale trajne posledice zaradi nepravilno zaraslega zloma. Odmerjena odškodnina je zato po presoji pritožbenega sodišča primerna.

22. Sodba tožnici, ki ji je zaradi poškodbe ostala trajna posledica in sicer rahla deformacija desnega stopala, spričo česar ni več zmožna obuti smučarskih čevljev, drsalk in rolarjev in je ovirana pri športnih dejavnostih, odmeri odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 4.000,00 EUR (tožnica je zahtevala 5.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo toženke, da ob dejstvu, da tožnica, razen pri športnih aktivnostih, pri katerih mora obuti smučarske čevlje, drsalke ali rolarje, pri drugih aktivnostih ni ovirana,(4) sodba odmeri previsoko odškodnino. Sodba, ki upošteva tožničino mladost in njeno dotedanjo rekreativno športno udejstvovanje, slednjim pripiše preveliko težo. 23. Škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti namreč zajema vse omejitve v oškodovankinih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljala do poškodbe in bi jih po rednem teku stvari opravljala tudi v bodočnosti. Zgolj (delna) omejenost na športnem področju, tožnice ne opravičuje do odškodnine, kot jo odmeri sodba. Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje odmero odškodnine v višini 2.000,00 EUR, kot predlaga toženka v pritožbi.

24. Po presoji pritožbenega sodišča znaša primerna, objektivizirana odškodnina, za nepremoženjsko škodo 7.300,00 EUR (brez upoštevanja tožničinega prispevka) in ne 9.300,00 EUR, kot odmeri sodba.

25. Sodba pravilno ugotavlja, da je imelo podjetje A. pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, pri čemer je bila v zavarovalni polici dogovorjena odbitna franšiza 2.500,00 EUR. Materialnopravno pravilno zaključi, da za navedeni znesek tožena stranka ne odgovarja. Po izrecni določbi prvega odstavka 965. člena OZ ima oškodovanec sicer pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, vendar največ do zneska njene obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožnice, da v zavarovalni polici navedeno besedilo „odbitek“ ne predstavlja „odbitne franšize“. Sestavni del police so tudi Splošni pogoji za zavarovanja odgovornosti (PG – odg – 11 – 7), ki v drugem odstavku 25. člena določajo, da se, če je dogovorjeno, da zavarovanec sam nosi del škode (franšiza), odškodnina, ki jo je dolžna plačati zavarovalnica po zavarovalnem primeru, zmanjša za znesek, ki je dogovorjen v zavarovalni pogodbi.

26. Sodba zato utemeljeno upošteva dogovorjeno odbitno franšizo, pri čemer pa, kot pravilno izpostavlja toženka v pritožbi, slednje ne upošteva pravilno. Pravilen in običajen način upoštevanja odbitne franšize v primerih, ko obstoji deljena odgovornost med toženo in tožečo stranko (obravnavani primer) je, kot pravilno izpostavi pritožba, da se od odmerjene odškodnine ob polnem temelju, najprej odšteje delež soprispevka tožeče stranke, nato pa znesek odbitne franšize.(5)

27. Upoštevaje navedeno je tožnica upravičena do odškodnine v višini 3.340,00 (7.300,00 EUR – 1.460,00 EUR – 2.500,00 EUR) in ne 4.080,00 EUR, kot odloči sodba.

28. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP) in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo na 3.340,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (740,00 EUR) pa je zavrnilo. Sicer je njeno pritožbo in pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

29. Sodišče prve stopnje je v sodbi (3. točka) odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom in je s sklepom z dne 7.6.2016 o njih tudi odločilo. Odločitev je, kot uveljavljata obe pravdni stranki, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, glede na njeno naravo, narekuje ugoditev pritožbama in njegovo razveljavitev (3. točka 365. člena ZPP).

30. Izpodbijani sklep odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. V izreku nalaga, da „tožeča stranka povrne stroške toženi stranki“. V obrazložitvi (4. točka) pa navaja, da odmerja stroške tožene stranke, čeprav gre očitno za stroške tožeče stranke (5. točka). Ne gre le za očitno pomoto v izreku, kot pravilno izpostavlja tožena stranka. Sicer pa stroškov tožene stranke niti ne odmeri, čeprav bi, upoštevaje odločitev sodbe o deljeni odgovornosti (60 % tožena stranka, 40 % tožeča stranka, po spremembi na pritožbeni ravni 80 % tožena stranka in 20 % tožeča stranka) moralo ustrezno upoštevati uspeh. Ker že navedeno narekuje razveljavitev odločitve, se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev o nepravilni odmeri stroškov tožene stranke (pravilno tožeče stranke) v izpodbijanem sklepu, ne opredeljuje.

31. Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju odpravi ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka in naj odmeri stroške obeh strank, upoštevaje uspeh in odločitev tudi ustrezno obrazloži. 32. Odločitev o stroških pritožbe zoper sodbo temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo (sporno 3.580,00 EUR) delno uspela (prisojeno 3.340,00 UER). Njen uspeh je minimalen, glede na to, da je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi tožnice in pri prisoji odškodnine upoštevalo njen nižji soprispevek k nastali škodi. Tožničin odgovor na pritožbo (zastopal jo je odvetnik) k odločitvi o pritožbi ni bistveno prispeval (ne gre za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato, upoštevaje okoliščine primera, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške zoper sodbo.

33. Odločitev o stroških pritožbe zoper sklep, ki ga je razveljavilo, je pritožbeno sodišče pridržalo in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): S tem je kršila Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb, ki v prvem in tretjem odstavku 11. člena določa, da morajo biti na prehodih za pešce pločniki poglobljeni na nivo cestišča in poglobitve kontrastno označene. V 9. členu pa še določa, da mora biti pri nivojskih razlikah terena poleg stopnic tudi položna klančina ali ustrezni mehanski pripomoček za premagovanje višinske razlike.

Op. št. (2): Sodba ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti, kakšna tabla je bila postavljena v času dogodka, saj sta sprva obe stranki zatrjevali, da je šlo za tablo, ki opozarja pred nevarnostjo padca zaradi roba pločnika, toženka pa je kasneje navedla, da gre za tablo, ki opozarja na nevarnost zdrsa zaradi mokrih tal. Op. št. (3): V primeru VS001211 je bila oškodovanka ženska stara 22 let, ki se je poškodovala v delovni nesreči in je dobila zlom baze pete stopalnice levega stopala, v primeru VS 002112 pa je bila oškodovanka ženska stara 50 let, ki se je poškodovala v prometni nesreči in dobila prelom nad glavico četrte stopalnice desne noge, obtolčenine in odrgnine obeh goleni ter obtolčenino in krvni podliv levega komolca.

Op. št. (4): Izvedenec izpostavlja le možnost izginotja težav, ne pa da je to gotovo.

Op. št. (5): Prim. odločbi VSL II Cp 2664/2012 z dne 18. 4. 2013 in II Cp 2866/2012 z dne 10. 4. 2013.