Jedro

Spor o razvezi zakonske zveze je zakonski spor, spori v zvezi z vzgojo, varstvom in preživljanjem otrok ter v zvezi s stiki z otroki, pa so spori iz razmerij med starši in otroki. Ti spori se obravnavajo po posebnem postopku, urejenem v 27. poglavju ZPP, medtem ko spor o preživnini nepreskrbljenemu zakoncu po 81. a členu ZZZDR ne sodi v kategorijo zakonskih sporov. Zanj tudi ne veljajo posebne določbe, temveč določbe rednega pravdnega postopka, kar je odločilna razlikovalna okoliščina, ki utemeljuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o razdružitvi postopkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca uveljavljala mesečno preživnino v višini 60,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, stroške postopka pa naloži v plačilo tožencu. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vračilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico. Opozarja, da je vse, kar je sodišče navedlo kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Postopka zaradi razveze zakonske zveze, ki se vodi pod opr. št. P 2895/2012-IV, in za določitev preživnine nepreskrbljenemu zakoncu je razdružilo, čeprav bi praviloma moralo postopka obravnavati skupaj. Z razdružitvijo postopkov je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 64 . členu določa, da se hkrati z razvezo zakonske zveze odloči tudi o preživnini za nepreskrbljenega zakonskega partnerja. Prvostopenjsko sodišče pa je postopka razdružilo brez tehtnega razloga, nato pa selektivno izvajalo dokaze oz. zaslišanja prič, kar je razlog za razveljavitev sodbe. V postopku je bilo dokazano, da je do razveze zakonske zveze prišlo izključno po krivdi toženca, saj je bil izdan sklep na podlagi 19. in 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, čeprav je bil postopek kasneje ustavljen. Že to je zadosten razlog za razvezo zakonske zveze, saj ima vsak človek pravico do svojega osebnega dostojanstva ter mu ni treba trpeti psihičnega in fizičnega nasilja s strani zakonskega partnerja. O tem je pričala tudi starejša hči. Graja navedbo sodišča, ki naj bi se o krivdi za razvezo zakonske zveze na narokih samo neposredno prepričalo, da sta za razpad krivi obe pravdni stranki. Poudarja, da je zaradi suma epilepsije morala zapustiti službo prodajalke, vzrok napadov pa je bil kasneje prepoznan kot živčna izčrpanost. Zaposlitev je izgubila zaradi bolezni, nato je ponovno delala, vendar delodajalec zanjo ni plačeval prispevkov, kasneje pa ni dobila zdravniškega spričevala o sposobnosti za delo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe o njenem zdravstvenem stanju in morebiti postaviti celo izvedence medicine dela, ali pa jo pozvati k predložitvi dodatnih dokazov, česar pa ni storilo. Pritrjuje ugotoviti, da je občasno čistila stanovanja, zaradi spremenjene zakonodaje pa teh del ne more več opravljati, saj bi morala vplačati nekakšne vavčerje, brez katerih si je stranke ne upajo najeti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, ki se je pri presoji oprlo na določbo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2), pravilno. Na podlagi citirane določbe se lahko nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati prizadevanj za ponovno zaposlitev, prav tako pa tudi ni dokazala, da nima sredstev za preživljanje in da so se njeni priložnostni zaslužki, ki jih je prejela v letu 2012, v primerjavi z letoma 2013 in 2014, zmanjšali. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo in ni razloga, da pritožbeno sodišče njegovi argumentaciji ne bi sledilo. Tožnica ni izkazala nikakršnih aktivnosti za pridobitev zaposlitve oz., da se je v obdobju od leta 1994 dalje, ko je izgubila zaposlitev, poskušala prekvalificirati in si pridobiti kakšno dodatno izobrazbo ter poklic. Kljub temu, da ni bila formalno zaposlena, pa tudi ni mogoče slediti njenim zatrjevanjem o odsotnosti sredstev za preživljanje. Zaslišana kot stranka je potrdila, da se je preživljala s priložnostnim delom, s katerim je v preteklosti dobro zaslužila. Ni pa ji uspelo prepričati sodišča, da je v letih 2013 in 2014 prišlo do bistvenega upada tovrstnega dohodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje o nelogičnosti in neživljenjskosti zatrjevanj tožnice, da naj bi ji zaradi spremenjene zakonodaje skoraj vse stranke že v letih 2013 in 2014 odpovedale delo, čeprav je nova zakonodaja stopila v veljavo šele v letu 2015. Čeprav ni bila formalno zaposlena, si je tožnica za čas skupnega življenja s tožencem delila plačilo življenjskih stroškov, pri čemer naj bi po lastnih zatrjevanjih prispevala večji delež.

7. Tožnica sodišča prve stopnje tudi ni prepričala o obstoju zdravstvenih težav, ki bi ji onemogočale zaposlitev. Z ničemer ni izkazala, da ni mogla dobiti zdravniškega spričevala; njeno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti opravljati poizvedbe o njenem zdravstvenem stanju in morebiti celo postaviti izvedenca medicine dela, čeprav ga v postopku ni predlagala, pa je zmotno. Postopek za določitev preživnine razvezanemu zakoncu namreč ne sodi v okvir posebnih postopkov iz 27. poglavja ZPP, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 408. člena ZPP in po uradni dolžnosti ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale ter izvajati dokazov.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da so razlogi, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, na strani obeh pravdnih strank. Ni razloga, da sodišče ne bi preko svojih neposrednih zaznav skozi več narokov prišlo do prepričanja, da sta za razpad zakonske zveze krivi obe pravdni stranki. To ugotovitev je sodišče prve stopnje ustrezno argumentiralo, zato ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Pritožbena zatrjevanja o izključni krivdi toženca, ki naj bi ji med drugim pritrjeval tudi sklep po predlogu, ki ga je vložila na podlagi 19. in 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, prej navedene ugotovitve ne izpodbija. Gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 337. člena ZPP, ne more upoštevati, saj je pritožnica ni ustrezno opravičila. Kot je bilo že prej navedeno, konkretni spor ne sodi v okvir zakonskih sporov, zato zanj ni mogoče uporabiti določbe 414. člena ZPP glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje o vzrokih za razpad zakonske zveze opreti tudi na dokaz z zaslišanje hčerke N. Priča je bila namreč zaslišana zgolj glede finančne pomoči materi in sestri, ne pa o družinskih odnosih; njenega pričanja v razdruženi zadevi pa v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, saj v obravnavano zadevo ni bilo preneseno in tako ne predstavlja dela obravnavanega spisa.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z razdružitvijo postopkov zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Določba 64. člena ZZZDR, na katero se sklicuje pritožnica, za obravnavani primer ni uporabljiva, saj ureja razvezo zakonske zveze na podlagi sporazuma zakoncev. Iz določbe 81. a člena ZZZDR izhaja, da nepreskrbljeni zakonec lahko v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana, vloži posebno tožbo, s katero zahteva preživnino. Iz predmetne določbe tako izhaja, da odločanje o preživninskem zahtevku nepreskrbljenega zakonca ni vezano na postopek, v katerem se odloča o razvezi zakonske zveze. Podlago za razdružitev postopkov daje določba 300. člena ZPP. Senat lahko odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, in lahko izda po končanem ločenem obravnavanju posebne odločbe o teh zahtevkih. Določba 300. člena ZPP sodišču ne nalaga obveznosti združevanja oziroma razdruževanja pravd, temveč daje pooblastilo, da o (raz)družitvi pravd odloči ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Razlog za razdružitev je lahko tudi različnost postopkov, kar je značilnost obravnavanega primera. Spor o razvezi zakonske zveze, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zakonski spor, spori v zvezi z vzgojo, varstvom in preživljanjem otrok ter v zvezi s stiki z otroki, pa so spori iz razmerij med starši in otroki. Ti spori se obravnavajo po posebnem postopku, urejenem v 27. poglavju Zakona o pravdnem postopku, medtem ko spor o preživnini nepreskrbljenemu zakoncu po 81. a členu ZZZDR ne sodi v kategorijo zakonskih sporov. Zanj tudi ne veljajo posebne določbe, temveč določbe rednega pravdnega postopka, kar je odločilna razlikovalna okoliščina, ki utemeljuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o razdružitvi postopkov.

10. Glede na zgoraj ugotovljeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, je dolžan toženec stroške odgovora na pritožbo nositi sam (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: ZZZDR).