Jedro

V predmetni zadevi gre za zaznambo pravnega dejstva, za katerega zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo. Dejstvo, da se inšpekcijska odločba, ki je podlaga predmetnemu vpisu, ne glasi na pritožnike oziroma njihovega pravnega prednika, ni ovira za predmetni vpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor drugih udeležencev in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 257289/2014 z dne 14.10.2015. Zoper sklep so vložili pritožbo M. L., P. L. in Ma. L., in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zaznambo zaradi nedovoljene gradnje izbriše oziroma, da izpodbijani sklep popravi tako, da se vpis dovoli samo zoper tistega solastnika, na katerega se glasi izrek pravnomočne odločbe, ki je bila podlaga predmetnemu vpisu. Ma. L. je postala dedinja po J. L., vendar se iz previdnosti pritožuje tudi P. L., ki je bil v času vložitve ugovora še enotni sospornik, ker dedni postopek zoper J. L. še ni bil končan. Sodišče je na nepremičnini vpisalo zaznambo prepovedi zaradi nedovoljene gradnje na podlagi odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor št. 0.. Na prvi pogled gre zgolj za informativno zaznambo dejstva, kar pa ne drži, saj ima vpis močne pravne posledice za lastnika zemljišča, določene v 158. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), ki ga pritožniki povzemajo. Gre za nedopusten poseg, saj je lastnik popolnoma blokiran v upravljanju in razpolaganju z zemljiščem. Inšpekcijske odločbe tudi ni nikdar prejel, zato pritožniki menijo, da se ne more vpisati dejstvo, s katerim lastnik pred tem ni seznanjen v obliki pisnega dokumenta. J. L. oz. pritožniki niso nikoli gradili nobenega objekta, prav tako niso nikoli prejeli odločbe gradbene inšpekcije, ki jo navaja sodišče. Stališče sodne prakse je jasno, odločba ali sklep, ki zemljiškoknjižnemu lastniku ne nalaga, da mora nekaj storiti ali opustiti, se ne more in ne sme vpisati v zemljiško knjigo (sklep Cdn 124/2013). Pritožniki nadalje trdijo, da je izpodbijana odločitev ustavnopravno sporna in se sklicujejo na 67. člen Ustave Republike Slovenije. S tem, ko se vpiše prepoved obremenitve in odsvojitve lastniku, ki ni storil ničesar narobe in zoper katerega prej ni tekel noben postopek, je kršeno ustavno načelo varovanja lastnine in pravice do razpolaganja z njo, kršena je gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Posebej zato, ker gre v tem primeru za lastnika v deležu 1/400 nepremičnine, ki ni mogel imeti vpliva na delovanje solastnikov ali tretjih oseb. Smiselno je Ustavno sodišče že razveljavilo določila Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je ustanovila odgovornost gospodarskih družb z neomejeno odgovornostjo, ki so bile izbrisane po skrajšanem postopku. Ustavno sodišče je ugotovilo, da lahko odgovarjajo le aktivni, ne pa pasivni družbeniki, ki niso imeli in mogli imeti vpliva na poslovanje družbe. Enako je v danem primeru jasno, da pasivni lastnik z 1/400 deležem ni mogel vplivati na razpolaganje in upravljanje z zemljiščem, kaznovan in prikrajšan pa je zaradi nedovoljene gradnje tretje osebe, postavljene brez njegovega soglasja. S tem se omejuje njegova lastninska pravica in povzroča škoda. Omenjeni delež na parceli je želel pritožnik prodati, saj je s parcelo samo breme. Če izpodbijani vpis nedovoljene gradnje obvelja, se pritožnikom preprečuje prodaja zemljišča in so neposredno prikrajšani in neposredno oškodovani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi gre za zaznambo pravnega dejstva, za katerega zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo. Po prvem odstavku 159. člena Zakona o graditvi objektov odločbo, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena ZGO-1, pristojni gradbeni inšpektor nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, to pa po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo v njej vsebovanih odredb in prepovedi ter ugotovljenih bremen po določbah ZGO-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 2. - 5. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1, ki so predpisani za dovolitev vpisa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 148. člena ZZK-1). Dejstvo, da se inšpekcijska odločba, ki je podlaga predmetnemu vpisu ne glasi na pritožnike oziroma njihovega pravnega prednika, ni ovira za predmetni vpis. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ZGO-1 za zaznambo ne določa pogoja, da mora biti zavezanec iz inšpekcijske odločbe (so) lastnik zemljišča, na katerem je zgrajena nedovoljena gradnja. Prepovedi zaradi nedovoljene gradnje po ZGO-1 se namreč nanašajo na nepremičnino in ne na imetnike pravic na nepremičnini. O tem se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 245/2013 z dne 23.6.20141. Z navedeno odločbo je bila presežena sodna praksa, na katero se sklicujejo pritožniki (Cdn 1254/2014), ki je dajala prednost 9. členu ZZK-1, ki določa, da so vpisi dovoljeni (le) proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša (načelo pravnega prednika). Pritožniki se zato ne morejo uspešno sklicevati na dejstvo, da jim inšpekcijska odločba ni bila vročena. Enako tudi ne na dejstvo, da inšpekcijska odločba ne nalaga njim (oziroma njihovemu pravnemu predniku) določeno ravnanje, temveč ga nalaga inšpekcijski zavezanki A. I.. Ker se zaznamba nanaša na nepremičnino, je pravno nepomembno, ali je posamezni lastnik glede na velikost (so)lastninskega deleža imel možnost odločati o gradnji oziroma ali je z gradnjo soglašal. Strinjati se je sicer s pritožbo, da vpis zaznambe nedovoljene gradnje pomeni težke omejitve, ki posegajo v lastninska upravičenja (so)lastnikov nepremičnine, na katero se zaznamba nanaša, vendar pa je potrebno upoštevati, da ima zaznamba prepovedi učinke javne objave pravnega dejstva in je v javnem interesu. Pritožnikom zato ni mogoče pritrditi, da je z njenim vpisom kršeno določilo 67. člena Ustave RS.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1Stališču Vrhovnega sodišča RS je sledila tudi novejša sodna praksa Višjega sodišča v Kopru, primerjaj: VSK sklep Cdn 442/2014 z dne 18.12.2014.