Jedro

V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne povečane nevarnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode. Vsi pomisleki pritožbe o ustreznosti varovanja in o vprašanju, ali je šlo za samostojno plezanje dve in pol letnikov, pa se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.889,67 EUR in (II.) odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Na pritožbene navedbe bo odgovorjeno po sklopih v nadaljevanju.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik (ob škodnem dogodku star 2 leti in 5 mesecev) v okviru organiziranega varstva v vrtcu ... v ... (ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženki) 26. 11. 2018 poškodoval pri plezanju po letveniku. Utrpel je zvin levega gležnja in zlom leve stegnenice.

O OBJEKTIVNI ODGOVORNOSTI

6. Glede v tožbi uveljavljene objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje predstavilo ureditev in sodno prakso v zvezi z objektivno odgovornostjo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da letvenika ni mogoče uvrstiti med nevarne stvari in tudi plezanja po letveniku ne med nevarne dejavnosti.

7. Pritožba sicer v zvezi s tem meni, da je letvenik nevarna stvar, ki lahko z uporabo preseže običajne meje družbene tolerance in zato lahko pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Padec z letvenika lahko povzroči tako lahke kot tudi težke poškodbe (npr. kot pri tožniku, ki si je zlomil stegnenico). Še posebej pri plezanju otroka, starega dve leti in pol, brez nadzora in pomoči, ki bi lahko preprečila njegov padec z letvenika, je še podana nevarnost, da mu zdrsne ali pa da se z rokami ne oprime letvenika in pade. Pritožba meni, da plezanje dve in pol letnika po letveniku predstavlja nevarno dejavnost, saj tudi ob zadostni meri skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode. Navaja še, da gre za uporabo nevarne stvari tudi zato, ker se pri plezanju otroka starega 1 - 3 leta zahteva skrb za njegovo varstvo na način, da je med plezanjem zagotovljeno osebno varovanje otroka (da se zahteva tako varovanje, je zapisala izvedenka). Izvedenka je navedla, da lahko starejši otrok samostojno pleza po lesti, postavljeni poševno, ni pa podala zaključka, da je letvenik ustrezen rekvizit za samostojno plezanje otrok starosti 2 let in pol. O tem je sklepalo sodišče samo, pri čemer ni upoštevalo, da se že za starejše otroke zahteva, da je lestev postavljena poševno. V obravnavanem primeru je bila lestev postavljena navpično, zato se je zahtevala povečana stopnja varovanja otroka: neposreden nadzor, da bi ga vzgojiteljica v primeru padca lahko ujela in padec preprečila. Ker je vzgojiteljica stala odmaknjena od otroka, ob robu letvenika, ni izvajala varovanja otroka, in je šlo za samostojno plezanje, kar pa je za otroke prvega starostnega obdobja nevarna oblika plezanja, torej nevarna dejavnost. 8. Z razlogi, opisanimi v 6. do 20. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne povečane nevarnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode. Vsi pomisleki pritožbe o ustreznosti varovanja in o vprašanju, ali je šlo za samostojno plezanje dve in pol letnikov, pa se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti.

O SUBJEKTIVNI ODGOVORNOSTI

9. Tudi glede subjektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana. Tako je ugotovilo, da ob škodnem dogodku ni bil kršen 26. člen Pravilnika o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje1 (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da morata biti sočasno prisotna vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja v dnevnem programu v oddelku prvega starostnega obdobja vsaj 6 ur dnevno. Prav tako je ugotovilo, da je vzgojiteljica ustrezno izvaja nadzor nad izvajanjem gibalno-plezalnih vaj.

10. Pritožba glede tega meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil nadzor nad izvajanjem gibalne vaje plezanja po letveniku ustrezen in primeren. Opozarja na mnenje izvedenke prof. dr. A. A., ki je opisala, da sta nadzor in varovanje ustrezna in izvedena na varno predvidljiv način, če je zagotovljena obvezna nadzorna vloga odraslega oz. osebno varovanje otroka, ko ta pleza po letveniku. Ker je vzgojiteljica, ki je bila v prostoru, spremljala tako otroke, ki so izvajali vaje na poligonu, kot tudi vajo plezanja, pritožba meni, da vzgojiteljica vaje plezanja ni mogla spremljati na način, da bi zagotovila osebno varovanje otroka tako, da bi lahko preprečila škodo. Ker je stala ob robu letvenika, najmanj pol metra in bočno obrnjena k letveniku, da bi lahko spremljala tudi druge otroke v skupini, ni zadostila minimumu nadzora nad varnostjo pri izvedbi vaje. Primerno bi bilo, da bi spremljala otroka ob letveniku, ga po potrebi prijela in preprečila padec ali zdrs.

Dokazne ocene sodišča, ki je na podlagi dejstva, ker je znala povedati materi tožnika, da tožnika po padcu boli gleženj, zaključilo, da je vzgojiteljica izvajala ustrezen nadzor, po tožničinem prepričanju ni mogoče preizkusiti. Sodišče je izhajalo iz predpostavke, da vzgojiteljica, če otroka ne bi nadzorovala, ne bi vedela povedati materi tožnika, kaj se je zgodilo. V tej zvezi pritožba opozarja, da je vzgojiteljica materi rekla, da je tožnik padel s pete prečke na letveniku, kar pa ne pomeni, da je izvajala ustrezen nadzor. Če bi ga, bi morala stati ob otroku na način, da bi padec preprečila. Opazovanje ali spremljanje otroka ni ustrezna oblika varovanja. Takšna dokazna ocena je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Pritožba zato meni, da je bilo ravnanje vzgojiteljice premalo skrbno in pozorno. Vzgojiteljica in njena pomočnica bi morali izvajanje gibalnih vaj v delu plezanja po letveniku organizirati tako, da bi ena ob letveniku varovala otroke in skrbela, da sploh ne pride do padca ali seskoka z višine, pri čemer lahko pride do poškodb. Dodaja, da bi morala vzgojiteljica primerno starosti otrok presoditi, katere vrste vaj se bodo izvajale v času, ko je sama odgovorna za varnost 7 otrok (ker je pomočnica odšla previjat preostali del skupine). V tem času bi lahko plezanje po letveniku izpustila, gibalno-plezalne vaje pa bi izvajali, ko bi se ji pridružila še pomočnica. V zvezi z nadzorom pritožba še opozarja, da sodišče ni ovrednotilo dodatnega pogoja za varovanje, ki ga je izpostavila izvedenka, da mora biti vzgojitelj postavljen tako, da v primeru, ko zazna težavo pri otroku, z enim korakom in stegom rok otroka ujame in zaščiti pred padcem. V konkretnem primeru je bila vzgojiteljica po lastni izjavi bočno obrnjena proti letveniku, pol metra od njega in cca meter od tožnika (na točki padca). V takem položaju ni mogla preprečiti padca.

Pritožba nadaljuje, da je kasneje vzgojiteljica začela trditi, da je tožnik padel nekje s tretje letve, pa da sploh ni padel, ampak sestopil in si zvil gleženj. Tožnik opozarja, da je skozi celotni postopek zatrjeval, da na način, kot ga je predstavila vzgojiteljica, ne bi mogel utrpeti zloma stegnenice. Meni, da tožnik ni sestopal in si pri tem zlomil stegnenice, ampak je bil v trenutku padca na višini pete letve, kot je vzgojiteljica prvotno povedala materi tožnika. Dodaja, da podatka o peti letvi mati tožnika ne bi imela, če ji ga ne bi povedala vzgojiteljica. Izvedenec travmatolog je ugotovil, da glede na poškodbo tožnik ni zavestno sestopal z letvenika, ampak je prišlo do padca oz. zdrsa, pri tem pa je tožnik s silo teže obremenil stegnenico. Tega sodišče ni upoštevalo, po mnenju tožeče stranke pa to potrjuje, da je vzgojiteljica konstantno prilagajala opis poteka nezgode in se skušala razbremeniti: tožnik je padel z letvenika, sama pa ni izvajala ustreznega nadzora, da bi ga ujela ali celo preprečila zdrs z letvenika in padec.

Glede na zaključke izvedenke dr. A. A. je plezanje z uporabo letvenika pri otrocih prvega starostnega obdobja ustrezno, a mora biti pri tem poskrbljeno za ustrezno varnost, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo.

Pritožba nadalje opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do fotografij in literature, ki jo je v spis predložila tožeča stranka (gre za diplomsko nalogo, katere mentorica je bila prof. dr. A. A.: Program športnih dejavnosti malčkov s starši, str. 60 in 61, in različne članke, katerih avtorica in soavtorica je bila izvedenka). Posebej pritožba opozarja na njeno stališče, da moramo najmlajše med vadbo stalno opazovati in je ustrezno, da pri izvajanju vaj na poligonu sodelujeta dve strokovno usposobljeni odrasli osebi, saj se tako delo razporedi, obenem pa podvoji pomoč pri izvajanju določenih zahtevnejših nalog kor tudi varovanje otrok. Če bi bila vzgojiteljica neposredno ob letveniku, bi lahko preprečila padec, pri tem pa ne bi šlo za pretiran nadzor nad izvajanjem dejavnosti niti za oviranje razvoja otroka v smeri, kot je nastavljen vzgojno-varstveni cilj. Tožeča stranka je prepričana, da bi vzgojiteljici morali izvajanje vaj organizirati tako, da bi ena neposredno ob letveniku varovala otroke in skrbela, da ne pride do padca ali seskoka z višine letvenika. Preprečevanje padcev je dolžnost vzgojiteljic, če izvajajo vaje na način, da je otroku omogočeno plezanje po letveniku, kjer obstaja visoko tveganje padca z višine. Namen sočasne prisotnosti vzgojiteljice in pomočnice je v zagotavljanju varnosti. Pritožba zato meni, da je vrtec opustil predpisano skrbnost pri izvajanju dejavnosti in je zato podana krivdna odgovornost. Tožeča stranka meni, da si tožnik, če bi sestopil z višine druge prečke na postavljeno blazino, pri čemer bi bila višinska razlika le 19 cm, ne bi mogel zlomiti stegnenice, kar je pojasnil tudi izvedenec, ki je pojasnil, da ni šlo za načrtovan sestop, ampak padec.

Ne drži, da tožnik ne bi prerekal sočasne navzočnosti dveh vzgojiteljic med 8.00 in 14.30 uro, saj je že v tožbi napisal, da je bila napaka vrtca v tem, da je izvedbo plezalne vaje izvajala samo ena vzgojiteljica, brez prisotnosti pomočnice. Pritožba meni, da bi morala vzgojiteljica prilagoditi delo okoliščinam: če ni bila prisotna tudi pomočnica, se ne bi smela lotiti vaje s plezanjem na višini na letveniku.

Sodišče je zaključilo, da je bil način izvajanja vaje s strani vzgojiteljice, ko je stala ob letveniku, ustrezen in primeren, pri tem pa ni dokazno ovrednotilo dodatnega pogoja, ki ga je navajala izvedenka, da mora biti vzgojitelj postavljen tako, da lahko, če zazna težavo pri otroku, največ z enim korakom in stegom rok otroka ujame in zaščiti pred padcem. Iz njene izpovedbe pa je razvidno, da tožnika pri izvajanju plezalne aktivnosti ni spremljala.

Vzgojiteljica je izpovedala, da je pri tožniku večkrat zaznala, da je padel, da se je spotaknil, da je vedela, da so pri njem težave z mišicami in podobno. Pritožba trdi, da o tem staršev ni obvestila, bi pa to moralo biti opozorilo, da so na strani tožnika dodatne okoliščine glede njegovih gibalnih sposobnosti, ki bi terjale še večjo previdnost. 11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Pri tem je pomembno, da je izvedenka dr. A. A. potrdila, da je plezanje po letveniku primerna gibalna dejavnost dveinpolletnega otroka in tudi del Kurikuluma, nadalje, da je bil letvenik neoporečen, da je bil zaščiten z blazinami, ki ne drsijo, in da je bila prisotna odrasla oseba, ki je nadzorovala gibanje. Ključno pa je, da je izvedenka potrdila kot ustrezen nadzor vzgojiteljice v konkretnem primeru, ko je stala zraven letvenika, in da ni treba, da bi stal vzgojitelj čisto zraven in držal otroka pod ritko oz. držal roke ob njem v pripravljenosti, da bi ga ujel. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da izvedenki ne bi sledilo. Pritožba sicer opozarja na izseke iz literature, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, in fotografije, a je pomembno, da je izvedenka pojasnila, da je ravno konkretno ravnanje, konkreten način varovanja, ki ga je izvajala vzgojiteljica ob škodnem dogodku, ustrezen. Vsi pomisleki o prilagoditvi izvajanja vaj, ker je pomočnica vzgojiteljice odšla previjat nekaj otrok, in o razlogih za določitev sočasne prisotnosti vzgojiteljice in pomočnice so zato neutemeljeni. Glede na te ugotovitve je neutemeljen tudi pomislek, da je šlo za samostojno plezanje otrok - otroci so bila namreč pod (ustreznim) nadzorom vzgojiteljice.

12. Pritožba se sklicuje na ugotovitev izvedenca dr. B. B., da naj v primeru, če bi tožnik sestopil z druge prečke, ne bi moglo priti do zloma stegnenice. V tej pravdi se res uporablja različne termine: enkrat, da je tožnik padel, drugič, da je skočil, tretjič, da je sestopil, a pomembno je, da je izvedenec potrdil, da ni nič nenavadnega, če pride do poškodbe, kakršno obravnava sodišče, tudi pri sestopu, seskoku z višine 19 cm. Potrdil je tudi, da ni nič neobičajnega, če se je prvi dan spregledalo poškodbo stegnenice; izvedenec je zelo podrobno in prepričljivo pojasnil značilnosti otroških kosti in verjetnost, da se prvi dan poškodbe kosti sploh ni dalo zaznati. Tudi mehanizem delovanja sil ob nastanku obravnavane poškodbe je izvedenec natančno pojasnil, kar je sodišče prve stopnje povzelo v 33. točki obrazložitve. Iz teh izvedenčevih ugotovitev sledi logični zaključek, zapisan v 34. točki obrazložitve, da je do zvina leve noge in zloma stegnenice prišlo, ko je imel tožnik levo stopalo fiksirano na podlago (blazino), in da sta obe poškodbi nastali istočasno ter da vzgojiteljica ob takem poteku dogodka ne bi mogla narediti ničesar, da bi ju preprečila, saj bi tudi v primeru, če bi ga ujela, preden je padel na blazino, prišlo do zloma stegnenice - do njega je prišlo že, ko je tožnik nerodno stopil na blazino in ne šele ob padcu. Pravilen je zato tudi zaključek, da je vzgojiteljica ob tem pri varstvu izhajala iz izkušenj, ko je tožnik pred škodnim dogodkom večkrat varno splezal gor in dol po letveniku, in ni mogla pričakovati, da bo tako nerodno sestopil, da bi nanj deloval ravno tak paralelogram sil, ki bo povzročil nastanek obravnavanih poškodb. Ob tem velja dodati, da je izvedenka dr. A. A. večkrat opozorila, da je varovanje pri plezanju namenjeno preprečitvi padca v znak, da pa so za zdrs namenjene blazine pod letvenikom. Ravno ob sestopu (seskoku) na blazino pa je prišlo ob dotiku tožnika z blazino do obravnavane poškodbe (16. točka obrazložitve).

13. Res je, da izvedenec travmatolog pove, da je bolj verjetno, da je do poškodbe prišlo nehoteno, da je torej sestop potekal mimo tožnikovih načrtov. Pri tem ni pomembno, kako poimenujemo sestop: ali sestop, ali seskok, ali zdrs, lahko tudi padec. Bistveno je, da je tožnik po tem, ko je splezal na letvenik, z višine druge prečke (cca 19 cm) očitno mimo svojih načrtov za sestop "sestopil" in ob stiku z blazino pod letvenikom utrpel obravnavano poškodbo. Vse to pa na odločitev zaradi pojasnjenega ob koncu prejšnjega odstavka ne vpliva.

14. V prvem postopku je bilo za pritožbeno sodišče sporno ravno vprašanje, če je možno, da pride do zloma stegnenice ob sestopu, seskoku z druge prečke letvenika (torej s cca 19 cm), zato je tudi podvomilo o takem poteku dogodka, a je s pomočjo izvedenca travmatologa dvom odpadel in pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo verziji vzgojiteljice, da je torej do poškodbe prišlo ob tožnikovem sestopu, seskoku z druge prečke. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve pojasnilo, da bi mati tožnika gotovo opozorila na napako v zapisniku, če bi ji bilo neposredno po dogodku rečeno, da je padel s pete prečke, pa bi v zapisniku pisalo, da je padel z druge prečke. Takemu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je pomembno, da je na neke pomanjkljivosti mati tožnika po prejemu zapisnika po e-pošti opozorila ravnatelja vrtca, glede poteka škodnega dogodka pa pripomb ni imela. Pritožbeno sodišče je pri prvem odločanju sicer zapisalo, da negrajanje zapisnika ne pomeni, da tožeča stranka sedaj ne more navajati drugačnih trditev, a vendar so te trditve povezane z dokaznim bremenom, ki pa ga tožeča stranka ni zmogla.

15. Glede sočasne prisotnosti dveh vzgojiteljic je vse pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tako je v 24. in 25. točki obrazložitve zapisalo, da iz mnenja izvedenke dr. A. A. izhaja, da plezanje po letveniku ni dejavnost, ki bi terjala takšno pozornost odrasle osebe, da ta ne bi zmogla hkrati spremljati še drugih otrok. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi načina izvajanja vaj v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve 26. člena Pravilnika, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 16. Pritožba omenja še, da naj bi vzgojiteljica ugotovila, da je pri tožniku večkrat zaznala, da je padel, da se je spotaknil, da je vedela, da so pri njem težave z mišicami in podobno. Res je, da je C. C. izpovedala, da je na sprehodih videla, da je tožnik včasih klecnil (kaj drugega ni razvidno iz njene izpovedbe), a vendar je za odločitev ključno, da je izpovedala tudi, da je na dan škodnega dogodka pred tem nekajkrat brez težav varno splezal gor in dol po letveniku. Povsem logično je, da zato ni mogla pričakovati, da bo prišlo do poškodbe.

17. Po navedbi pritožbe je preprečevanje padcev dolžnost vzgojiteljic, če se izvajajo vaje na način, da je otroku omogočeno plezanje po letveniku in zato obstaja visoko tveganje padca z višine. Pritožbeno sodišče odgovarja, da v predmetni zadevi ni šlo za tveganje padca z višine, saj otroci niso plezali visoko, končno pa je bilo ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo pri seskoku z druge prečke (19 cm), v tem primeru pa o kakšni višini sploh ni mogoče govoriti.

18. Na koncu pritožba opozarja na dve sodni odločbi (VSRS II Ips 521/2001 in VSL III Cp 2843/2010), vendar gre za nekoliko drugačni zadevi, zato sodnih odločb ni mogoče neposredno aplicirati na v tej zadevi ugotovljeno dejansko stanje. Kot rečeno, je pomembno, da je bilo v predmetni zadevi ugotovljeno, da je bilo varovanje otrok med plezanjem ustrezno urejeno in da zaradi dejstva, da je do poškodbe prišlo že v trenutku, ko je tožnikova noga pri sestopu z druge prečke prišla v stik z blazino pod letvenikom, vzgojiteljica le-te ni mogla preprečiti.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodb0 v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP).

20. Tožnik sam krije stroške pritožbe, saj z njo ni bil uspešen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 27/14, s spremembami.