Jedro

Po 3. odstavku 7. člena ZKZ prispevka za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na melioracijskem območju, plačujejo pa ga sicer zavezanci davka iz kmetijske dejavnosti od katastrskega dohodka negozdnih površin, ne plačujejo lastniki kmetijskih zemljišč, katerih letni katastrski dohodek negozdnih površin ne presega zneska, ki ga določajo predpisi o davkih občanov kot pogoj za oprostitev davka iz kmetijstva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke RS z dne 5.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.12.1993, s katero so mu bili v letu 1993 odmerjeni prispevki solidarnosti, samoprispevek od katastrskega dohodka kmetijskih zemljišč in prispevek za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na melioracijskih območjih v občini za leto 1993, v skupnem znesku 23.155.- SIT. Obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da je po določbah 21. člena zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh, Uradni list RS, št. 14/92) zavezanec za davek od dohodka od kmetijstva fizična oseba, ki je kot lastnik, imetnik pravice uporabe ali uživalec zemljišča vpisana v katastrskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Osnova za davek od kmetijstva je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka (23. člen ZDoh) s tem, da se po določbi 31. člena istega zakona za donos na posamezni parceli ali na več zemljiških parcelah zaradi naravnih nesreč, rastlinskih bolezni in škodljivcev ali zaradi drugih izrednih dogodkov, ki jih zavezanec ni mogel preprečiti, prizna posebna olajšava. Tožena stranka ugotavlja, da je znašal katastrski dohodek tožnikovih kmetijskih in gozdnih površin po stanju na dan 31.12.1992 171.346,88 SIT oziroma, da je bil ta v skladu s prej navedenim 31. členom ZDoh znižan na 84.001,- SIT. Po podatkih spisov so bili tožniku z odločbo organa prve stopnje odmerjeni le prispevki iz kmetijstva in samoprispevek od katastrskega dohodka kmetijskih zemljišč, davek pa ne, ker katastrski dohodek tožnikovih zemljišč ne presega 50% povprečnega letnega zneska dohodka zaposlenih v RS v preteklem letu. Prispevek solidarnosti je bil v danem primeru odmerjen v skladu z določili 11. člena zakona o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč (Uradni list SRS, št. 3/75, 8/78, 33/80 in 16/84) po stopnji 0,05 %. Po pravkar navedenem zakonu in po ZDoh se zaradi elementarnih nesreč oziroma v danem primeru zaradi suše zmanjšanje katastrskega dohodka ne more upoštevati pri določitvi osnove za odmero prispevkov solidarnosti. Tudi po določilih sklepa o uvedbi krajevnega samoprispevka v Krajevni skupnosti za obdobje od 1.2.1990 do 31.1.1995 (Uradni vestnik občine št. 37/89), po katerem občani s prebivališčem v KS plačujejo samoprispevek po stopnji 10 %, se zaradi elementarnih nesreč znižanega katastrskega dohodka ne more upoštevati pri določitvi osnove za odmero krajevnega samoprispevka, zaradi česar je bil zavrnjen tožnikov ugovor, da zaradi suše ni bil upoštevan znižan katastrski dohodek pri odmeri krajevnega samoprispevka. Skupščina občine je sprejela tudi odlok o zagotavljanju sredstev za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na melioracijskih območjih občine (Uradni vestnik občine, št. 11/87), na podlagi katerega zagotavljajo lastniki in uporabniki kmetijskih zemljišč na melioracijskih območjih sredstva za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na območjih, ki so določena z odlokom o uvedbi melioracijskega postopka za melioracije južno od ceste - ... (Uradni vestnik občine, št. 20/82). Sredstva zagotavljajo lastniki in uporabniki kmetijskih zemljišč v odvisnosti od površine kmetijskih zemljišč, ki jih imajo v lasti oziroma v uporabi. Po odloku je za izterjavo pristojna uprava za javne prihodke. Izvršni svet skupščine občine je na podlagi navedenega odloka dne 23.12.1992 z odredbo določil višino nadomestila za kritje navedenih stroškov (Uradni vestnik občine, št. 41/92). Po podatkih spisov pa ima tožnik v melioracijskem območju 5,9059 ha zemljišč. Po navedeni odredbi znaša prispevek za navedeno melioracijsko območje (južno od ceste ... - ...) 1.005,- SIT na hektar ter tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku obravnavani prispevek odmerjen v skladu z navedenimi predpisi.

Tožnik smiselno uveljavlja tožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da bi glede na dejstvo, da mu je bil zmanjšan katastrski dohodek od 171.000.- SIT na 84.000.- SIT, moral biti ta nižji znesek kot podlaga za odmero samoprispevka. Plačilo melioracijskih stroškov pa naj bi plačevali vsi delovni ljudje, ker jih vsi koristijo, saj so jarki tudi njihovi. Štiričlanska družina težko živi z 28.000.- SIT na mesec. Vseh naloženih dajatev, ki so krivične, ne zmore plačevati. Tožba je utemeljena iz drugih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

V stvari gre za spor, ali so bile tožniku pravilno in v skladu z zakonom odmerjene obveznosti plačila prispevka solidarnosti, krajevnega samoprispevka in prispevka oziroma nadomestila za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na melioracijskem območju v občini južno od ceste ... - ... glede na površino tožnikovega zemljišča v navedenem območju.

Tožena stranka je pravilno pojasnila razloge za zavrnitev tožnikovih ugovorov v pritožbi, kolikor so se nanašali tudi na odmerjene dajatve za solidarnost in na krajevni samoprispevek. Navedene razloge je sodišče prej povzelo, se z njimi strinja in jih zato ne ponavlja.

Nima pa opore v zakonu odmera za plačilo nadomestila (prispevka), za katerega izpodbijana odločba navaja kot pravno podlago odlok Skupščine občine o zagotavljanju sredstev za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na melioracijskih območjih občine Ormož (Uradni vestnik občine, št. 11/87) in na njegovi podlagi izdano odredbo Izvršnega sveta Skupščine občine z dne 23.12.1992, s katero je določil v fiksnem znesku višino nadomestila za kritje navedenih stroškov (Uradni vestnik občine, št. 41/92); ta prispevek po navedeni odredbi znaša 1.005,- SIT na hektar. Pravkar navedeni odlok je bil sprejet na podlagi 114. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ, prečiščeno besedilo - Uradni list SRS, št. 17/86). Po navedeni določbi, ki je sedaj vsebovana v 110. členu ZKZ (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91) se je navedeni prispevek mogel uvesti v skladu s 3. odstavkom 7. člena ZKZ, plačujejo pa ga zavezanci davka iz kmetijske dejavnosti od katastrskega dohodka negozdnih površin, ki leže v melioracijskem območju, ki je kot tako določeno z odlokom iz 104. člena ZKZ. Stopnjo in čas trajanja tega prispevka je bila pristojna določiti skupščina prejšnje občine s posebnim odlokom na predlog kmetijske zemljiške skupnosti. V 3. odstavku 7. člena ZKZ pa je tudi določeno, da tega prispevka ne plačujejo lastniki kmetijskih zemljišč, katerih letni katastrski dohodek negozdnih površin ne presega zneska, ki ga določajo predpisi o davkih občanov kot pogoj za oprostitev davka iz kmetijstva. Vendar pa navedeni odlok SO, ki je bil sprejet na navedeni zakonski podlagi in na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, ne določa odstotka od katastrskega dohodka in ne časa plačevanja prispevka. Vsebuje pa določbo (8. člen), da višino nadomestila določi vsako leto Izvršni svet SO s posebno odredbo. V prej navedeni odredbi Izvršnega sveta Skupščine občine pa je za leto 1993 določen znesek nadomestila 1.005.- SIT za 1 ha. Višina navedenega nadomestila ali prispevka torej ni določena po merilu (stopnji), kot je predpisano v 3. odstavku 7. člena ZKZ niti v odloku niti v odredbi Izvršnega sveta Skupščine občine.

Ker je bil v odločbi organa prve stopnje prispevek za kritje stroškov pri vzdrževanju skupnih objektov in naprav na melioracijskem območju v občini južno od ceste ... - ... odmerjen v nasprotju z določbo 3. odstavka 7. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, po podatkih spisov pa utegne biti drugačna tudi površina tožnikovih zemljišč v navedenem območju, tožena stranka po presoji sodišča ni imela pravne podlage za zavrnitev pritožbe. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).