Jedro

Trditveno in dokazno breme za oprostitev plačila sodnih taks je na strani zavezanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Na podlagi listin, ki jih je tožnik predložil dopolnjenemu predlogu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik živi sam, da kot invalid in srčni bolnik potrebuje tujo pomoč, da prejema mesečni dohodek brez administrativne prepovedi v znesku 111.976,30 SIT in da znaša taksna obveznost 51.300,00 SIT. Ker tožniku tudi po plačilu taksne obveznosti ostane znesek, ki presega znesek zajamčenega osebnega dohodka, in ker tožnik ni navedel in izkazal stroškov, ki mu po njegovem zatrjevanju nastajajo, zaradi zdravstvenega stanja in tudi ni navedel, na kaj se nanaša administrativna prepoved, je sodišče prve stopnje presodilo, da ni izkazal, da za preživljanje potrebuje več, kot je znašal zajamčeni osebni dohodek. Zato pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po določbi 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. 20/2004) ni izpolnjen.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Z odločitvijo sodišča se ne strinja. Meni, da temelji izpodbijani sklep na napačni dokazni oceni predloženih listin. Ker ga sodišče v pozivu na dopolnitev predloga ni opozorilo, da mora pojasniti administrativno prepoved, tudi ni imelo zakonske podlage, da je iz tega razloga predlog zavrnilo. Tudi ugotovitev sodišča, da živi sam, ni resnična. Predložil je dokaz, da je njegova žena nezaposlena in prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Ker mora preživljati svojo ženo ter svojo staro mamo in ker kot invalid ne more dobiti druge službe ali dodatnega dela, je upravičen do oprostitve plačila sodnih taks, saj mu zaradi plačila le teh ne bo ostalo dovolj sredstev za preživljanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V skladu s 13. členom ZST, na katerega se glede na prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008), sodišče prve stopnje pravilno sklicuje, mora stranka izkazati obstoj pogojev za oprostitev plačila sodnih taks. To stori s predložitvijo v tretjem odstavku 13. člena ZST določenih listin (zadnja odločba o dohodnini stranke in njenih družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev plačila sodnih taks, potrdilo o premoženjskem stanju). Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, tožnik predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, v katerem je navedel le, da je invalidski upokojenec brez premoženja, listin ni priložil. Po pozivu sodišča je vlogo dopolnil in predložil obvestilo o izplačanih pokojninah za mesece avgust, september in oktober 2006, potrdilo o višini katastrskega dohodka, iz katerega izhaja, da je lastnik nepremičnega premoženja, odločbo o uvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, potrdilo iz gospodinjske evidence, iz katere izhaja, da živi sam, in potrdilo Zavoda za zaposlovanje, na ime A.A., iz katerega izhaja, da imenovana živi na drugem naslovu kot tožnik. Glede na predložene listine in ob upoštevanju višine tožnikovega dohodka, višine taksne obveznosti ter višine zajamčenega osebnega dohodka, ki predstavlja osnovo, ki varuje materialno in socialno varnost, in ker tožnik ni navedel in izkazal drugih okoliščin, ki bi vplivale na njegovo materialno in socialno varnost, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku tudi po plačilu sodnih taks za preživljanje ostane znesek, ki presega znesek zajamčenega osebnega dohodka. To pa je znesek, ki predstavlja osnovo, ki varuje materialno in socialno varnost. Zato pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po določbi prvega odstavka 13. člena ZST v tem primeru ni izpolnjen. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal, da za preživljanje potrebuje več kot znaša zajamčeni osebni dohodek, in da znesek, ki mu ostane po plačilu taksne obveznosti in ki presega zajamčeni osebni dohodek, ne zadošča za njegovo preživljanje.

5. Na drugačno odločitev sodišča tožnikove pritožbene navedbe ne morejo vplivati. Iz predloženih listin izhaja, da živi sam in so drugačne tožnikove pritožbene navedbe protispisne. Iz listin tudi ni razvidno, da poleg sebe preživlja še druge družinske člane. Ker je trditveno in dokazno breme za oprostitev plačila sodnih taks na strani tožnika, bi moral tožnik, ki zatrjuje drugače, to tudi izkazati, česar pa ni storil. Glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na celovito presojo vseh dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz predloženih listin, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da predlogu ni bilo ugodeno, ker ni pojasnil administrativne prepovedi. K temu Vrhovno sodišče le dodaja, da tudi sicer administrativna prepoved po ZST ni okoliščina, ki bi se pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevala (enako tudi pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči – 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP), ter da gre pri plačilu sodne takse za enkratno obveznost, ki se lahko na predlog zavezanca poravna tudi z obročnim plačilom.

6. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.