Jedro

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odst. 27. člena ZPIZ-2, po katerem moški pravico do starostne pokojnine pridobi pri 65 letih starosti, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ne pa v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj tožnik na dan 16. 6. 2020 ni imel 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je v ponovljenem sojenju, po priključitvi zadeve XI Ps 20/2021 v skupno obravnavanje, zavrnilo tožbena zahtevka na odpravo odločbe št. ... z dne 22. 6. 2020 in iste št. z dne 23. 10. 2020 ter odločbe št. ... z dne 9. 11. 2020 in iste št. z dne 7. 12. 2020 (I/1. tč. izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odmero najugodnejše starostne ali sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem, da je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2G1 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 4. odst. 27. člena ZPIZ-2 in je ostal vključen v zavarovanje ter se mu vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe do uveljavitve ZPIZ-2G, največ do treh zaporednih let zavarovanja vrednoti po 6. odst. 37. člena ZPIZ-2, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2G na način, da se trije meseci pokojninske dobe vrednotijo v višini 1 %, nadaljnje zavarovanje po preteku treh let pa za štiri leta po 8. odst. 37. člena ZPIZ-2G še v višini 10,26 %, skupaj v višini 68,16 % od pokojninske osnove od 16. 6. 2020 dalje z vsemi uskladitvami (I/2. tč. izreka).

Zavrnilo je zahtevek, da je toženec dolžan v 15-ih dneh izdati odločbo o pravici in izplačilu najugodnejše starostne ali sorazmernega dela starostne pokojnine s povečanjem z uskladitvami iz 2. tč. izreka od 16. 6. 2020 dalje (I/3. tč. izreka) in v 15 dneh izplačati razliko med že izplačano pokojnino, priznano z začasno odločbo z dne 22. 6. 2020 in priznano s to sodbo z zamudnimi obrestmi (I/4. tč. izreka). Izreklo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka)

2. _Tožnik se pritožuje_ iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sodbe v smeri celotne ali delne ugoditve zahtevku ter povračilo stroškov pritožbenega postopka, oz. podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Večkrat je neuspešno predlagal tudi priključitev zadeve opr. št. XI Ps 1195/2021, saj je predmet spora in vsebina enaka, pristojno je isto sodišče in tudi stranki sta isti. Razlika je le v tem, da se v združenih zadevah formalno zahteva višja odmera starostne pokojnine od 16. 6. 2020 dalje, v sporu XI Ps 1195/2021 pa uskladitev v skladu z ZPIZ-2H od 1. 1. 2021. Gre za zanemarljivo razliko, ki se ji je od 16. 6. 2020 do 31. 12. 2020 pripravljen odpovedati. Ker sodišče predloga ni upoštevalo, je kršilo 11. člen Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP).

Sodišče ni prekinilo postopka zaradi presoje ustavnosti ZPIZ-2 pred uveljavitvijo ZPIZ-2H o pogojih za pridobitev pravice do starostne pokojnine in večjega odstotka odmere na račun daljšega ostajanja v zavarovanju. Državni zbor je neustavnost sicer odpravil z ZPIZ-2H in zavarovancem z dokupljeno dobo pred 1. 1. 2013 priznal enake pravice, kot jih je ZPIZ-2 priznaval zavarovancem z "običajno" zavarovalno dobo. Priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja je zakonska, ustavna, moralna in obče človeška obveznost, vključno z dokupom in plačilom prispevkov in ne milost ali dobra volja zakonodajalca, vlade ali upravnih služb. Z ZPIZ-2, uporabljenim pri izdaji izpodbijanih odločb, so kršeni 2., 14. in 50. člen Ustave Republike Slovenije3 (Ustava).

Zmotno je stališče v 15. tč. obrazložitve sodbe, da dokupa služenja vojaškega roka in šolanja ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa po 4. odst. 27. člena ZPIZ-2. Po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP) se pri odločanju uporabi ugodnejše ukrepe, če je z njimi dosežen namen predpisa. Pri presoji odločb z dne 9. 11. 2020 in dne 7. 12. 2020 bi sodišče moralo upoštevati ZPIZ-2H in višjo starostno pokojnino ob njegovi uporabi priznati od 1. 1. 2021 dalje. Neuporaba veljavnega ZPIZ-2H pomeni zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka.

Nepravilna uporaba 4. odst. 27. člena ZPIZ-2 pomeni kršitev 23. tč. 7. člena ZPIZ-2, ker ni upoštevano, da se v pokojninsko dobo brez dokupa upošteva tudi doba, dopolnjena v tujini. Gre za kršitev prava EU, kar je utemeljil v vlogi 14. 1. 2020. Prvostopenjskemu sodišču je predlagal, da prekine postopek in Sodišču Evropske unije postavi predhodno vprašanje, ali je v skladu s Pogodbo o Evropski uniji, Pogodbo o delovanju Evropske unije, Uredbo ES št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbo ES št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 odločitev nosilca obveznega zavarovanja Republike Slovenije, da ugodnost višjega vrednotenja pokojninske dobe zaradi daljšega ostajanja v zavarovanju po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, velja izključno za zavarovance, ki so zahtevano in dodatno dobo dopolnili v nacionalnem zavarovanju, oz. je potrebno pravico zaradi prostega gibanja v EU zagotoviti tudi zavarovancem, ki so del pokojninske dobe, vendar časovno ne tisto, ki je osnova za priznanje in odmero dajatve v višjem odstotku, dopolnili z obveznim zavarovanjem v drugih državah članicah EU. Sodišče mu je onemogočilo, da pravico uveljavi kot državljan EU.

3. _**Tožena stranka v pisnem odgovoru**_ prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

Smiselna je bila združitev po sklepu Psp 205/2021, saj se je presojalo začasno in končno odmero pokojnine in je bila zakonita rešitev možna le na en način. Pri predlagani priključitvi še zadeve o preračunu pokojnine po ZPIZ-2H pa je možna različna rešitev, saj se odloča za različno časovno obdobje ob uporabi različne ureditve. Sodišče ni vezano na predlog o skupni obravnavi, ker gre za stvar formalnega procesnega vodstva. Ni prišlo do absolutne bistvene kršitve, ker sodišče ni prekinilo postopka ter vložilo zahteve za presojo ustavnosti, o kateri je bilo že odločeno z odločbo št. U-I-246/13-44 z dne 24. 4. 2016. Nesmiselna je trditev pritožnika, da je predhodna ureditev neustavna, ker se še ni postavilo vprašanje ustavnosti kasnejše ureditve. Zakonodajalec je dolžan pravo prilagajati spremenjenim družbenim razmeram in lahko enak položaj v različnih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni ravnanja v nasprotju z Ustavo. Ker je bil uporabljen veljavni zakon ter pravilno odločeno, kasnejša sprememba zakona ne vpliva na presojo zadeve.

Sodišče je prepričljivo zavrnilo predlagano postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU. Stvar predhodnega vprašanja in odločanja Sodišča EU je razlaga primarnih in sekundarnih virov ter veljavnost sekundarnih virov prava in ne razlaga prava države članice ali presoja odločitve organa države članice. Tudi sicer v zadevi ni sporno, da je ugodnejša odmera samostojne starostne pokojnine po nacionalni zakonodaji, in ne sorazmernega dela. Seštevanja dobe, dopolnjene v tujini ter njene uporabe v obravnavanem primeru sploh ni prišlo vpoštev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v skladu z napotili iz sklepa Psp 205/2021 z dne 19. 1. 2022 ob pravilni uporabi 300. člena ZPP v skupno obravnavanje združilo, oz. zadevi XI Ps 172/2022 priključilo zadevo XI Ps 20/2021. V ponovljenem sojenju je razčistilo pravno odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj 11. člen ZPP o ekonomičnosti in hitrosti postopka le zato, ker v skupno obravnavanje ni priključena še zadeva XI Ps 1195/2021, ni kršen.

Na razčiščeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe z dne 23. 10. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper _začasno odločbo_ z dne 22. 6. 2020 ter dokončne odločbe z dne 7. 12. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo o končni odmeri starostne pokojnine z dne 9. 11. 2020, na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo, saj je pravilno presodilo, da so izpodbijani upravni akti pravilni in zakoniti.

Zavrnilni izrek sodbe, vključno z I/2. tč., ki v bistvu pomeni presojo _vtoževane višje starostne_ ali sorazmerne pokojnine (čeprav je zahtevek oblikovan na način, ko bi vsebinsko lahko bil kvečjemu predmet utemeljitve tožbe in obrazložitve sodbe), je v dejanskem in pravnem pogledu argumentirano zavrnjen. V postopku ni prišlo do kršitev 2., 14. ali 50. člena Ustave, niti prava Evropske unije. Pritožbeno sodišče pravilne dejanske in pravne utemeljitve prvostopenjske sodbe ne ponavlja, temveč na neutemeljene, zmotne ali nesprejemljive pritožbene očitke poudarja le še naslednje.

**Dejanske okoliščine predsodnega in sodnega postopka**

6. Iz dejanskih ugotovitev sodnega in upravnega postopka izhaja, da je tožnik rojen 15. 6. 1955, da je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 20. 4. 2020 in da mu je zavarovanje pri Zavodu RS za zaposlovanje prenehalo 15. 6. 2020, ko je dopolnil 65 let starosti.

7. V predsodnem postopku je zavod 22. 6. 2020 z začasno odločbo, potrjeno z odločbo z dne 23. 10. 2020 tožniku od 16. 6. 2020 dalje priznal starostno pokojnino v znesku 1.915,04 EUR, odmerjeno v višini 53,5 % od najvišje pokojninske osnove 3.579,52 EUR. Priznana je bila samostojna slovenska starostna pokojnina, ker je glede na mehanografski izračun ugodnejša od sorazmernega dela pokojnine, in sicer za 37 let, 2 meseca in 10 dni pokojninske dobe, od tega 31 let, 3 mesece in 20 dni brez dokupa.

8. Z odločbo z dne 9. 11. 2020, potrjeno z odločbo z dne 7. 12. 2020 je toženi zavod dokončno odmeril starostno pokojnino in nadomestil začasno odločbo z dne 22. 6. 2020. Pokojnina je odmerjena od 16. 6. 2020 dalje za 37 let, 2 meseca in 10 dni slovenske pokojninske dobe v višini 54,72 % (27 % za 15 let zavarovalne dobe + 1,26 % x 22 za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe) od najvišje pokojninske osnove 3.579,52 EUR v višini 1.958,71 EUR (23. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri končni odmeri pokojnine je bilo upoštevanih 10 mesecev in 20 dni dokupljene pokojninske dobe iz naslova služenja vojaškega roka, in 5 let pokojninske dobe iz naslova rednega šolanja. Te dobe v obravnavni zadevi zagotovo ni mogoče šteti za pokojninsko dobo brez dokupa, kot je pravno argumentirano utemeljeno v 15. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Glede na to, da tožnik ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine s 16. 6. 2020 ni izpolnjeval pogoja iz 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj niti z upoštevanjem v Nemčiji dopolnjenih 10 let in 1 mesec, od tega 7 let in 9 mesecev brez prekritega z dokupom, _ni imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa,_ temveč skupno 39 let in 9 mesecev slovensko - nemške pokojninske dobe brez dokupa, ni bil izpolnjen zakonski dejanski stan za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe na podlagi 8. odst. 37. člena ZPIZ-2, niti 125. člena prehodne in končne določbe ZPIZ-2G, kot je logično pravilno zaključeno v 23. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.

**Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odst. 27. člena ZPIZ-2, po katerem moški pravico do starostne pokojnine pridobi pri 65 letih starosti, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ne pa v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj tožnik na dan 16. 6. 2020 ni imel 40 let pokojninske dobe brez dokupa. _Pokojninska doba brez dokupa_ je v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vgrajena z ZPIZ-2, ki je začel veljati in se uporabljati s 1. 1. 2013. V 23. tč. 7. člena ZPIZ-2 je bilo izrecno opredeljeno, da gre za obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Takšna ureditev glede na sistemsko, demografsko in finančno vzdržnost pokojninske blagajne ni protiustavna, kot je že ocenilo Ustavno sodišče RS v odločbi, povzeti v 13. in 14. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo je, da ima zakonodajalec pri urejanju pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, vključno s pravico do pokojnine, široko polje proste presoje, kar velja tudi za vrednotenje dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija in služenja vojaškega roka, ki ni temeljila na delu ali dejavnosti kot podlagi za zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki nastane že _ex lege_.

11. Ustavno sodišče RS (odločba U-I-44 z dne 21. 4. 2016) se je že izreklo, da s 4. in 5. odst. 27. člena ZPIZ-2 ni bila kršena enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave, ne 155. člen Ustave, ker ZPIZ-2 ne velja za nazaj, ali načelo pravne in socialne države iz 2. člena Ustave, ker je obstajal stvarni razlog za spremembo pogojev upokojevanja v javnem interesu, niti 50. člen Ustave. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga za postopanje po 156. členu Ustave. Enako velja glede tožnikovega vztrajanja v pritožbenem postopku. Pri tem ni bistveno, da je z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-2H), ki se je začela uporabljati s 1. 1. 2021, dokupljena pokojninska doba do 31. 12. 2012 ponovno prekvalificirana v pokojninsko dobo brez dokupa, kot je pravilno utemeljeno v 13. in 14. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Pravno neutemeljen in za pritožbeno rešitev zadeve irelevanten je tožnikov predlog, da pritožbeno sodišče prekine postopek in Sodišču Evropske unije postavi predhodno vprašanje glede obravnavanja pokojninske dobe, dopolnjene po zakonodaji druge države članice EU pri seštevanju pokojninskih dob za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Po prepričljivi dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, identični iz predsodnega upravnega postopka, ima tožnik v Nemčiji dopolnjenih 10 let in 1 mesec, od tega 7 let in 9 mesecev pokojninske dobe, ki ni prekrita z dokupom. Skupna slovensko nemška pokojninska doba tako znaša 47 let, 3 mesece in 10 dni, vendar od tega le 39 let in 20 mesecev pokojninska doba brez dokupa.

Sicer pa je glede na 52. člen Uredbe ES 883/2004 tožniku priznana in odmerjena samostojna starostna pokojnina na podlagi slovenske zakonodaje, ker je slednja nedvomno ugodnejša od sorazmernega dela.7 Vztrajanje pritožnika na postavitvi predhodnega vprašanja tudi zato ne more biti uspešno. V 18. tč. obrazložitve sodbe je že sodišče prve stopnje navedlo pravilne pravne argumente za zavrnitev predloga, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih ne ponavlja znova. V odgovoru na pritožbo tudi toženi zavod pravilno poudarja, da je stvar predhodnega vprašanja in odločanja Sodišča EU razlaga primarnih in sekundarnih virov prava in ne razlaga notranjega prava države članice ali presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve enega izmed organov države članice.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

13. Ker je iz predhodno navedenih dejanskih, materialnopravnih in ustavnopravnih razlogov ter upoštevaje pravo EU z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, pritožba ne more biti uspešna. Do preostalih pritožbenih izvajanj, od sklicevanja na 7. člen ZUP-a in nekaterih drugih, ki za rešitev zadeve sploh niso bistvena, se pritožbenemu sodišču glede na 360. člen ZPP posebej ni potrebno niti opredeljevati. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih razen pavšalne zahteve pritožnik po višini ni niti priglasil. 1 Ur. l. RS, št., 75/19. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 139/2020. 7 Iz mehanografskega izračuna sorazmernega dela pokojnine izhaja, da bi odmerni % po skupni slovensko - nemški pokojninski dobi za 47 let, 3 mesece in 10 dni glede na 37. člen ZPIZ-2 znašal 66 %, in pri čemer bi bilo potrebno uporabiti še ulomek za izračun sorazmernega dela 446/567. Torej 3.579,52 x 0,66 x 446/567 = 1.858,32 EUR, kar je manj od samostojno odmerjene slovenske starostne pokojnine.