Jedro

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine (zaradi bolezni) mora biti pogoj gostote pokojninske dobe iz 68. člena ZPIZ-1 (tretjina razdobja od 20. leta starosti do nastanka invalidnosti)) izpolnjen na dan nastanka invalidnosti. Ker tožnica na dan nastanka invalidnosti tega pogoja ni izpolnjevala, ji pravica do invalidske pokojnine (pravnomočno) ni bila priznana. Dobo je dopolnila šele po nastanku invalidnosti, kar pa na priznanje pravice do invalidske pokojnine ne vpliva, zato tudi ne more uspeti z obnovo upravnega postopka, saj ta doba ne bi pripeljala do drugačne odločitve glede priznanja invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2010 in št. ... z dne 30. 6. 2010 ter da se dovoli obnova upravnega postopka končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 19. 5. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo 2. alinee 1. odstavka 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) s trditvijo, da tožnica ob nastanku invalidnosti dne 16. 12. 2008 ni dopolnila pokojninske dobe, ki bi pokrivala najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Na isti pravni podlagi temeljijo tudi upravne odločbe tožene stranke, ki jih tožnica izpodbija. Tožnica meni, da je opiranje izpodbijane sodbe na določbo 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), v zvezi z 68. členom ZPIZ-1 zmotno, kar tožnica povezuje z obrazložitvijo izpodbijane sodbe pod točko 11., kjer sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dne 25. 2. 2009 posredovala Zavodu RS za zaposlovanje poizvedbo v zvezi s prijavo tožnice v evidenco brezposelnih oseb. Isti zavod je dne 27. 2. 2009 toženi stranki posredoval potrdilo iz katerega je razvidno, da je bila tožnica 28. 1. 2009 vpisana v evidenco brezposelnih oseb in je v tej evidenci ostala do 15. 11. 2009 kot prejemnica ustreznega nadomestila. Omenjeno je razvidno tudi iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 2. 12. 2009. Sodišče tudi ugotavlja, da bi morala tožena stranka glede na potrdilo z dne 2. 12. 2009 dovoliti obnovo upravnega postopka končanega z odločbo z dne 19. 5. 2009, vendar pa kljub temu v odločitev tožene stranke ni poseglo, saj nov postopek ne bi pripeljal do drugačne materialne odločitve, saj tožnica na dan ugotovljene I. kategorije invalidnosti dne 16. 12. 2008 ni izpolnjevala pogoja dopolnjene pokojninske dobe 12 let, upoštevaje določbo 68. člena ZPIZ-1. Sodišče je s takim stališčem prišlo v kolizijo z določbo 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), kjer je določeno, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Tožnica je za novo dejstvo izvedela šele 2. 12. 2009, ko se je obrnila na Zavodu RS za zaposlovanje, medtem ko je tožena stranka o tožničinem pravnem statusu od 28. 1. 2009 do 15. 11. 2009 izvedela že 27. 2. 2009. Sodišče je s svojim stališčem prišlo tudi v kolizijo s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča RS, kot je razvidno iz sodbe opr. št. I Up 417/2003 z dne 24. 11. 2005, kjer Vrhovno sodišče RS obrazlaga, da je novo dejstvo in nov dokaz lahko razlog za obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku ni bil znan ali pa je bil znan pa se ni mogel uporabiti, pri čemer mora biti novo dejstvo in nov dokaz posebej kvalificiran – to je sposoben, da sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripelje do drugačne odločitve. Glede na pravice, ki jih je imela tožnica za čas prejemanja nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje, je že z 15. 4. 2009 izpolnila pogoje zavarovalne dobe 12 let kar pomeni, da je pogoje izpolnila 2 meseca in pol po tem, ko je bila dne 16. 12. 2008 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. V izreku izpodbijane sodbe je tudi napačno navedeno, da je odločba tožene stranke z dne 19. 5. 2009 dokončna, kajti o tožničinem zahtevku je tožena stranka dokončno odločila z odločbo z dne 10. 11. 2010. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 6. 2010. Tožena stranka je z omenjeno odločbo zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bilo s pravnomočno odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2009 odločeno, da je tožnica delovni invalid prve kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 12. 2008 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine od 1. 1. 2009 dalje. Iz obrazložitve navedene odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je razlog tožničine invalidnosti bolezen in da je invalidnost nastala dne 16. 12. 2008. Ker je tožnica do dneva nastanka invalidnosti dopolnila 56 let starosti, bi morala za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 66. členu ZPIZ-1 imeti najmanj 12 let pokojninske dobe. Tožena stranka je v navedeni zadevi ugotovila, da znaša tožničina pokojninska doba 11 let, 9 mesecev in 16 dni, kar pomeni, da ne izpolnjuje gostote pokojninske dobe, zato je zavrnila priznanje pravice do invalidske pokojnine. Odločba je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo. Je pa tožnica pri toženi stranki dne 14. 12. 2009 podala predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 19. 5. 2009. Kot razlog za obnovo postopka je navajala, da je bila tožnica pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavljena kot brezposelna oseba v času od 31. 1. 2009 do 15. 11. 2009 in je bila v navedenem časovnem obdobju prejemnica denarnega nadomestila, skupaj 9 mesecev in 15 dni. Upoštevaje navedeno obdobje tako skupna pokojninska doba tožnice sedaj znaša 12 let, 7 mesecev in 1 dan. Tožnica sedaj izpolnjuje pogoje po določbi 66., 68., 69. in 70. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kot dokaz je predložila potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 2. 12. 2009. ZUP v 260. členu določa pogoje, pod katerimi se obnovi postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. Tožnica kot novo dejstvo oziroma nov dokaz uveljavlja potrdilo Zavod RS za zaposlovanje z dne 2. 12. 2009, ki izkazuje, da je bila kot brezposelna oseba in kot prejemnica denarnega nadomestila za primer brezposelnosti prijavljena na zavodu v času od 31. 1. 2009 do 15. 11. 2009. Ne glede na to, da v bistvu niti ne gre za nov dokaz, kajti tožnica je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje v času od 31. 1. 2009 dalje, ker pomeni, da bi omenjeno lahko uveljavljala že v postopku v zvezi z izdajo odločbe tožene stranke z dne 19. 5. 2009, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, če bi šlo za nov dokaz, ta dokaz ne bi pripeljal do drugačne odločbe, kar pomeni, da tožnica kljub dodatno dopolnjeni pokojninski dobi v času od 31. 1. 2009 do 15. 11. 2009 ne bi izpolnila pogoja gostote dobe, s tem pa tudi ne pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za odločitev o priznanju pravice do invalidske pokojnine je odločilno ali so izpolnjeni pogoji gostote dobe na dan nastanka invalidnosti. Tožnica pa na dan nastanka invalidnosti, to je 16. 12. 2008 ni izpolnjevala pogoja gostote dobe, kajti tedaj je dopolnila 11 let 9 mesecev in 16 dni, dopolniti pa bi morala 12 let pokojninske dobe. Dobo je dopolnila šele po nastanku invalidnosti, kar pa na rešitev zadeve v zvezi z priznanjem pravice do invalidske pokojnine nima nikakršnega vpliva.

ZUP v 3. odstavku 267. člena določa, da če so pogoji iz 1. odstavka tega člena izpolnjeni, preizkusi pristojni organ ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe; če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo. Kot je bilo že obrazloženo ti pogoji niso bili izpolnjeni, kar pomeni, da je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča, predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnjen. Glede sklicevanja na sodbo opr. št. I Up 417/2003 z dne 24. 11. 2005, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tudi iz navedene sodbe izhaja ravno to, na kar svojo odločitev temeljita tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje, torej da mora biti novo dejstvo takšno, da je sposobno, da samo zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripelje do drugačne odločitve. V sporni zadevi, naknadno dopolnjena pokojninska doba na odločitev v zvezi s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, nima nikakršnega vpliva. Glede pritožbenih navedb, da odločba z dne 19. 5. 2009 ni dokončna, temveč naj bi bila dokončna odločba z dne 10. 11. 2010 pa pritožbeno sodišče poudarja, da zoper odločbo z dne 19. 5. 2009 ni bilo vloženo redno pravno sredstvo, kar pomeni, da je odločba postala dokončna in pravnomočna. Je pa bil vložen predlog za obnovo postopka in v zvezi s tem je tožena stranka odločila z odločbo z dne 10. 11. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sam trpi stroške pritožbe.