Jedro

Če državni tožilec spremeni obtožbo na glavni obravnavi, tako da je po spremenjeni obtožbi za sojenje pristojno okrajno sodišče, to ne vpliva na stvarno pristojnost okrožnega sodišča.

Izrek

Zahteva obsojenega Z.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.2.2008 pod točko II izreka obsojenca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Zatem pa je obsojencu tudi ob upoštevanju pravnomočnih kazni dve leti zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in kazni dve leti in šest mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo čas, prebit v hišnem priporu, od 4.4.2006 do 22.2.2007 in del že prestane kazni. Obsojenca pa je oprostilo plačila vseh stroškov postopka. Z isto sodbo je sodišče pod točko I izreka zoper obdolženca iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.6.2008 pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 20.7.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, „kršitev KZ, ZKP in Ustave Republike Slovenije“ in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da okrožno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, saj je zoper njega tekel kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča; da izvedenka psihiatrične stroke dr. M.T. ni bila usposobljena za podajo mnenja glede njegove motiviranosti za zdravljenje odvisnosti, ker je sodišče njenemu mnenju sledilo, je kršilo zakon.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 17. 9. 2008, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 20.9.2008. B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2

6. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni bilo stvarno pristojno za razsojo, nakazuje kršitev določbe 2. točke prvega odstavka 25. člena ZKP. Pravilno sicer v zahtevi ugotavlja, da je zoper njega tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, za katera je glede na predpisano kazen na prvi stopnji pristojen sodnik posameznik okrajnega sodišča. Vendar pa vložnik prezre, da je bila zoper njega v konkretni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 2.11.2004 vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (kaznivega dejanja za katerega je, glede na predpisano kazen, po določbi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP na prvi stopnji pristojno okrožno sodišče) in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Državna tožilka je šele med glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 25. 10. 2007 spremenila obtožbo tako, da je obsojencu očitala kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ (in ne več velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ). Po določbi drugega odstavka 36. člena ZKP (ki določa, da če okrožno sodišče ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč samo izvede postopek), torej takšna sprememba obtožbe na glavni obravnavi ni vplivala na stvarno pristojnost sodišča. Zato v zahtevi obsojenca zatrjevana kršitev postopka ni podana.

7. Z navedbami, da je izvedenka psihiatrične stroke dr. M.T. podala mnenje ali je motiviran za zdravljenje odvisnosti ali ne, čeprav ni bila usposobljena, da poda takšno mnenje, obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene kršitve zakona. Izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki je svojo presojo glede obsojenčeve odvisnosti od drog in njegove motiviranosti za zdravljenje, oprlo tudi na njeno izvedensko mnenje (sodba sodišča prve stopnje, stran 9 in 10, sodba sodišča druge stopnje, stran 2 in 3). S tem pa obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo plačila stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegovega mladoletnega otroka.