Jedro

Zoper lastnika, ki brez opravičenega razloga ne dovoli ogleda, se lahko uporabijo enaki ukrepi kot za pričo, ki noče pričati. Lastnika nepremičnine, ki ni dovolil ogleda, je torej treba najprej opozoriti na posledice odklonitve ogleda in šele potem se mu lahko izreče denarna kazen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z dne 2. 7. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 12. 6. 2002, s katerim je bila tožeči stranki naložena denarna kazen v znesku 50.000 SIT, ki jo mora plačati v roku 8 dni, sicer se bo prisilno izterjala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz pritožbi priloženih spisov izhaja, da tožeča stranka kot investitor gradi na zemljišču s parc. št. 450/1 k.o. ... večstanovanjsko hišo v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem ter da je dne 5. 6. 2002 in 8. 6. 2002 preprečila organu prve stopnje ogled objekta. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 5. 6. 2002 je razvidno, da tožeča stranka inšpektorju ni dovolila niti vstopa na dvorišče okrog objekta, prav tako ne ogleda objekta. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 8. 6. 2002 pa izhaja, da je z zaklepanjem vrat dvorišča inšpektorju preprečila ogled objekta. Ugotovitve organa prve stopnje so najzanesljivejši dokaz o ugotovljenem stanju, zato je po mnenju tožene stranke izpodbijani sklep zakonit in upravičen. Postopek pred izdajo tega sklepa je bil po presoji tožene stranke pravilen, prav tako je pravilen in na zakonu utemeljen sklep, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila pravila postopka in zmotno ugotovila dejansko stanje. Prvostopno odločbo ni izdala Inšpekcijska pisarna B., temveč Inšpektorat za okolje in prostor, kar je nepristojen organ. Tožeči stranki je bila izrečena denarna kazen, ker naj bi inšpektorju preprečila ogled objekta, vendar je že v pritožbi pojasnila, da je urbanističnemu inšpektorju, ki jo obiskuje tedensko ali celo večkrat na teden, vsakič omogočila ogled objekta brez kakršnihkoli ovir. V soboto dne 8. 6. 2002 pa je inšpektor prišel po 21.00 uri, ko je bila tožeča stranka v pižami in ga je srečala pred vhodom. Povabila ga je, naj vstopi, vendar je inšpektor rekel, da jih glede na pozno uro in glede na to, da se tožeča stranka že odpravlja k počitku, ne bo motil in bo prišel kdaj drugič. Zato se tožeča stranka čudi, kako da je prišlo v zapisnikih o inšpekcijskih ogledih do takih neresnic, ki imajo za posledico njegovo kaznovanje. Tožena stranka pa enostavno ugotovi, da so ugotovitve organa prve stopnje najzanesljivejši dokaz in zato smatra, da je izpodbijani sklep zakonit in upravičen. Tožeča stranka meni, da bi bilo potrebno opraviti obravnavo in zaslišati tako inšpektorja kot tožečo stranko, saj se le na tak način, to je z njunim soočenjem, lahko ugotovi pravilno dejansko stanje. Še naprej namreč vztraja pri tem, da z ničemer ni ovirala ogleda objekta in da so trditve v zapisniku neresnične. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: V tem upravnem sporu je sporna denarna kazen, ki jo je upravni organ izrekel lastniku stvari, ki naj bi se ogledala (objekta), vendar je ta to odklonil ter inšpektorju ni dovolil ogleda. Po mnenju tožeče stranke je sporno predvsem to, da iz zapisnika izhaja, da naj bi preprečil ogled, čeprav je po lastnih navedbah tožeča stranka soglašala z ogledom. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) v 202. odstavku določa, da mora lastnik ali posestnik stvari, prostorov ali zemljišča, ki naj se ogledajo, v katerih oziroma na katerih so stvari, ki naj se ogledajo, ali čez katere je treba iti, dovoliti, da se ogled opravi (1. odstavek 202. člena ZUP). Glede dopustnosti odklonitve ogleda pa se smiselno uporabljajo določbe ZUP o odklonitvi pričanja (2. odstavek 202. člena ZUP). Zoper lastnika ali posestnika, ki brez upravičenega razloga ne dovoli ogleda, se lahko uporabijo enaki ukrepi kot zoper pričo, ki noče pričati (3. odstavek 202. člena ZUP). Zakon se torej v zvezi z dovolitvijo oziroma odklonitvijo ogleda sklicuje na določila v zvezi z odklonitvijo pričanja. Če priča brez opravičenega razloga noče pričati, čeprav je bila opozorjena na posledice odklonitve, se lahko kaznuje v denarju do 50.000 SIT (2. odstavek 187. člena ZUP). Iz navedenega zakonskega določila jasno izhaja, da je pričo, ki brez opravičenega razloga noče pričati, potrebno najprej opozoriti na posledice odklonitve, šele potem se jo lahko kaznuje z denarno kaznijo. Po presoji sodišča mora, glede na izrecno sklicevanje zakona v zvezi z odklonitvijo ogleda na določbe o odklonitvi pričanja, tudi v tem primeru veljati enako. Torej bi bilo potrebno lastnika nepremičnine, ki ni dovolil ogleda, opozoriti na posledice odklonitve ogleda, in šele potem bi se mu lahko izrekla denarna kazen. Tožeča stranka pa na posledice ni bila opozorjena, saj to ne izhaja ne iz zapisnika ne iz sklepa organa prve stopnje. Zato je po presoji sodišča sklep organa prve stopnje o izreku denarne kazni nezakonit in ker tega ni odpravila tožena stranka, je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Sodišče je zato odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 25. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (drugi odstavek 60. člena ZUS). Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na vsebino zapisnika, pa sodišče pojasnjuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP, javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je bila dana pripomba, da niso pravilno sestavljeni (1. odstavek 80. člena ZUP). Dovoljeno pa je dokazovati nepravilnost zapisnika. V konkretnem primeru je ob poskušenem ogledu z dne 5. 6. 2002 bil sestavljen zapisnik, iz katerega izhaja, da je bil ogled opravljen ob 20.00 uri, da je bil navzoč tudi investitor A. A. - tožeča stranka, da ni dovolil vstopa na dvorišče objekta, prav tako ne ogleda objekta. Iz zapisnika nadalje izhaja, da je bil prebran in da nanj ni bilo pripomb, zaključen je bil ob 20.30 uri, pisan je bil v dveh, originalnih izvodih, katerega en izvod je prejela tožeča stranka, ta pa se je na zapisnik tudi podpisala. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka na zapisnik ni imela nobenih pripomb, torej se glede na prej citirano določilo 80. člena ZUP lahko zapisnik šteje kot dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav.

Tožeča stranka ugovarja tudi pristojnost organa prve stopnje, saj naj bi po njenem mnenju sklep izdal nepristojni organ. Po presoji sodišča je ta tožbeni ugovor neutemeljen, sklep je izdal Inšpektorat za okolje in prostor RS, ki je organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor (sedaj Ministrstva za okolje, prostor in energijo), inšpekcijska pisarna B pa ni samostojni organ, ampak je samo pisarna tega organa.