Jedro

Sodišče izda na predlog upnika regulacijsko začasno odredbo, če upnik dokaže obstoj verjetnosti terjatve, v nasprotnem primeru pa predlog zavrne in razveljavi že opravljena izvršilna dejanja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se glasi: ″Ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 665/2018 z dne 29. 5. 2020 se ugodi in se sklep sodišča opr. št. P 665/2018 z dne 29. 5. 2020 spremeni tako, da se glasi: ″Zavrne se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 25. 5. 2020, ki glasi, da se toženi stranki F. M., roj. ..., prepoveduje vsaka sečnja (razen sanitarne sečnje, sečnje zaradi snegoloma ter vetroloma) v gozdnih parcelah – nepremičninah: ID znak: parc. ... 73/19 k. o. ..., parc. 73/19; ID znak: parc. ... 73/29 k. o. ..., parc. 73/29; ID znak: parc. ... 73/30 k. o. ..., parc. 73/30; ID znak: parc. ... 85/3 k. o. ..., parc. 85/3; ID znak: parc. ... 87 k. o. ..., parc. 87; ID znak: parc. ... 88 k. o. ..., parc. 88; ID znak: parc. ... 89/1 k. o. ..., parc. 89/1; ID znak: parc. ... 93 k. o. ..., parc. 93; ID znak: parc. ... 101/3 k. o. ..., parc. 101/3; ID znak: parc. ... 102 k. o. ..., parc. 102; ID znak: parc. ... 103 k. o. ..., parc. 103, del parcele ID znak: parc. ... 73/20 k. o. ..., parc. 73/20, in sicer pod potjo, ter se ji prepoveduje razpolaganje s posekanim lesom iz navedenih parcel, do pravnomočnosti tega pravdnega postopka, o prepovedi sečnje in razpolaganju s posekanim lesom in navedenih nepremičnin se obvesti Zavod za gozdove Slovenije, sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi, ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem končanju tega pravdnega postopka″ in se razveljavijo že opravljena izvršilna dejanja.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za pritožbo v znesku 630,31 UER v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. 665/2018 z dne 25. 8. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 665/2018 z dne 29. 5. 2020. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 29. 5. 2020 delno ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer v delu, da se tožencu prepoveduje vsaka sečnja razen sanitarne na nepremičninah, ki so predmet tega pravdnega postopka P 665/2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vložil predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor neutemeljen, ker je v sklepu o izdaji začasne odredbe bilo ugotovljeno, da so tožnik sam oziroma njegovi pravni predniki, bili posestniki spornih nepremičnin že več kot 100 let ter, da so bili ves čas v dobri veri in da so posledično nepremičnine bile njihova last, saj so jih uporabljali kot dobri gospodarji. Darilna pogodba toženčevim očetom leta 2002 je bila sklenjena le zaradi formalnega prepisa spornih nepremičnin. Sodišče pa ni s stopnjo verjetnosti sledilo toženčevim navedbam, da iz notarskega zapisa z dne 17. 11. 1919 sklenjene kupoprodajne pogodbe izhaja, da je tožnikov ded vse svoje, kjerkoli ležeče posestvo prodal svoji hčerki F. A. in njenemu možu A. M. ter, da je tožnikov oče prejel le dosmrtno pravico stanovanja v hiši, številka 26 in užitek sveta, ki spada k tej hiši. Iz zapisnika Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 17. 3. 1947 namreč ne izhaja, da bi naj šlo za dedovanje ravno spornih nepremičnin. Sodišče je zaključilo, da se bo ukvarjalo zgolj z namenom odločanja o začasni odredbi, ne da bi vsebinsko posegalo v odločitev o tožbenem zahtevku, ker je štelo, da je pravni standard verjetnosti zapolnjen takrat, ko je v prid neke trditve več razlogov, kot obstaja nasprotnih razlogov. Sodišče je pri preverjanju ugovornih navedb ocenilo, da je z verjetnostjo podan obstoj vtoževane terjatve. Sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodišče namreč ni sledilo toženčevim navedbam, da je bila v izpodbijanem sklepu zatrjevana sečnja opravljena zgolj in le na podlagi odločb Zavoda za gozdove, zato je sodišče štelo, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da bi mu z nadaljnjo toženčevo sečnjo gozda in z razpolaganjem s posekanim lesom, nastala težko nadomestljiva škoda, saj bi nepremičnine v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku za tožnika bile manj vredne. Sodišče je še zaključilo, da bi tožnik v primeru nadaljevanja toženčeve sečnje ter v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku prejel manj vreden, osiromašen gozd, toženec pa bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka lahko s sečnjo nadaljeval po končanem postopku. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi neutemeljen in ga je sodišče kot takega, v skladu s tretjim odstavkom 58. člena v zvezi z 239. členom ZIZ, zavrnilo in sklep o začasni odredbi z dne 29. 5. 2020 obdržalo v veljavi.

2. Zoper odločitev, sprejeto v točki I. izreka sklepa podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke, je napačen zaključek sodišča, da gola trditev brez dokazov, najmanj s stopnjo verjetnosti izkazuje, da je njegov pravni prednik oziroma tožnik, priposestvoval lastninsko pravico na nepremičninah. Sodišče ni z verjetnostjo sledilo navedbam, da bi darilna pogodba iz leta 2002 izkazovala, da tožnik ni bil v dobri veri in da nima posesti na nepremičninah. F. M. st. je po sklepu Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. N 16/99 postal izključni lastnik nepremičnin. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zakaj s stopnjo verjetnosti ni sledilo, da je z notarskim zapisom kupoprodajne pogodbe dne 7. 11. 1919 ded tožnika prodal vse svoje posestvo hčerki F. A. in njenemu možu, tožnikovemu očetu pa je bila dana pravica dosmrtnega stanovanja in užitka posestva. O tem sklep nima razlogov, zato se ga v tem delu ne da preizkusiti. Tožbeni zahtevek na ugotovitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile tožencu vrnjene s pravnomočnimi odločbami o denacionalizaciji št. 321/070/92-03 z dne 15. 12. 1992, št. 321-024/93-03 z dne 9. 3. 1993 in št. 3231-197/92-03 z dne 11. 3. 1993 je posegel v lastninsko pravico toženca, ki temelji na pravnomočni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razlogov v postopku, določenim z zakonom oziroma ne, da bi bili v takšnem postopku odpravljeni njeni učinki. Sodišče je tako nepravilno, v nasprotju z dokazi v spisu ter zmotno ocenilo, da je z verjetnostjo podan obstoj vtoževane terjatve. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi nepravilno ocenilo, da je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, ker je ta potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Toženec zatrjuje, da s posekom dreves v gozdu na parcelah, ki so navedene v izreku navedenega sklepa in v odločbah Zavoda za gozdove, ni naredil škode niti s svojim ravnanjem ni povzročil manj vrednosti nepremičnin. Sodišče tudi v ugovoru ni pravilno sledilo tožencu v zvezi z razlogom iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Toženec zatrjuje, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo in prepoved sečnje ne pomeni le neznatne škode. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno štelo, da dejstva, katere je navedel tožnik dokazujejo obstoj terjatve. Ta dejstva se namreč ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti. Po mnenju tožeče stranke je sodišče jasno obrazložilo, da se v postopku zavarovanja, z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatev ukvarja zgolj za namen odločanja o začasni odredbi, ne da bi vsebinsko posegalo v odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vseh izvedenih dokazov in jih je tudi pravilno dokazno ocenilo. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik po pravnih prednikih že od leta 1919 posestnik, v začasni odredbi in v tožbi navedenih nepremičnin in je bil tudi prepričan, da je lastnik nepremičnin in jih je tudi uporabljal kot dober gospodar. Po mnenju tožeče stranke je podan tudi drug pogoj za izdajo začasne odredbe, saj iz v spis vloženih fotografij izhaja, da je toženec posegal s sečnjo v sporne nepremičnine. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo materialno pravne pogoje za to, da je izdalo začasno odredbo, s strani tožnika predlagano vsebino začasne odredbe, vendar pri odločanjem o ugovoru ni s stopnjo verjetnostjo ugotovilo, da obstaja verjetnost nastanka terjatve in tudi ni z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovilo drug pogoj za izdajo začasne odredbe in sider, da bo z izdajo začasne odredbe, s predlagano vsebino, dosežen namen takoimenovane regulacijske začasne odredbe. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Ob reševanju pritožbe tožene stranke pa sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke sledi in meni, da sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve ni napravilo pravilnega pravnega sklepa, da je tožnik s svojimi navedbami v postopku zavarovanja, dokazal verjeten obstoj terjatve. Sodišče res ni vsebinsko posegalo v odločitev o tožbenem zahtevku, vendar pa sodišče druge stopnje meni, da sodišče prve stopnje ni zapolnilo pravilno standarda verjetnosti obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi dokazne ocene listinskih dokazov, ki jih je v dokaz svojih trditev o obstoju verjetnosti terjatve predložil tožnik. Pravilna pravna opredelitev pomena Odločb o denacionalizaciji1 bi namreč pomenila, da pravnemu predniku tožene stranke kot upravičencu do denacionalizacije, ni moč očitati nedobrovernosti glede, na po državnem organu izdane tri denacionalizacijske odločbe, na podlagi katerih je bila lastninska pravica izvorno pridobljena. Četudi bi sodišče prve stopnje sledilo morebitnim dokaznim navedbam o, po tožniku in njegovih pravnih prednikih priposestvovanih spornih nepremičninah pred izdajo denacionalizacijskih odločb bi to pomenilo, da bi tožena stranka, kljub takšnim pravnomočnim odločbam v svojo korist (v korist pravnega prednika), katere niso bile nikoli formalno razveljavljene, in so še vedno v veljavi, izgubila lastninsko pravico na vrnjenih nepremičninah. Če sodišče prve stopnje ne bi sledilo odločbam o denacionalizaciji z dne 15. 12. 1992, 9. 3. 1993 in 11. 3. 1993, bi na takšne način zaobšlo načelo pravnomočnosti po 158. členu Ustave RS in bi kršilo ustavno pravico do zasebne lastnine. Na podlagi poteka dogodkov po izdaji teh treh denacionalizacijskih odločb pa bi glede na to, da je tožnik skušal skleniti darilno pogodbo z A. M. v letu 2002, sodišče lahko prišlo do zaključka, da tožnik tudi po 15. 12. 1992 oziroma po 9. 3. 1993 ali po 11. 3. 1993 ni bil v dobri veri, saj to ne izhaja iz listin, katere je tožnik, kot dokaz svojih tožbenih trditev predložil sodišču2. Ker je tako sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izvedenih pisnih dokazov napravilo napačen sklep o obstoju verjetnosti terjatve, po zaključku sodišča druge stopnje tožnik ni s stopnjo verjetnosti dokazal prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj iz pravilne dokazne ocene izvedenih listinskih dokazov izhaja, da upnik ni za verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika - toženca nastala.

6. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ, če je poleg izkazane verjetnosti obstoja terjatve izkazana tudi predpostavka, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe ter iz samega sklepa o zavrnitvi ugovora pa izhaja, da je sodišče prve stopnje napravilo nepravilen zaključek, da je ta začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Toženec je namreč izkazal, da je izvedel vse sečnje le na podlagi odločb ustreznega upravnega organa, tožnik pa po zaključku sodišča druge stopnje s svojimi navedbami ni izkazal, da ima toženec namen z nadaljnjo sečnjo poseči v gozd in razpolagati s posekanim lesom in s temi navedbami tožnik ni dokazal nastanka težko nadomestljive škode in je sodišče prve stopnje neutemeljeno napravilo zaključek, da bi nepremičnine v primeru ugoditve vtoževanemu zahtevku za tožnika bile manj vredne, ker to ni pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe. Tega potrebnega, nastalega pogoja za izdajo začasne odredbe tožnik tako ni izkazal in dokazal. 7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene in da sodišče prve stopnje ni s stopnjo verjetnosti, pravilno ugotovilo pogojev za izdajo takoimenovane regulacijske začasne odredbe in ni ugotovilo pogojev za njeno izdajo in je tako nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker odločitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na listinskih dokazih, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe druge alineje prvega odstavka 358. člena ZPP v zvezi z določbo 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi ugovora v točki III. izreka odločilo, da bo o stroških postopka zavarovanja odločilo v okviru odločanja o glavni stvari. Ker pa je sodišče prve stopnje že sprejelo odločitev o glavni stvari, je tudi že odločilo o ugovornih stroških tožene stranke3, zato sodišče druge stopnje ni odločalo o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe, ki bi pripadale toženi stranki.

9. Sodišče druge stopnje pa je odločilo pritožbenih stroških obeh pravdnih strank, nastalih v zvezi s pritožbo. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve njenih stroškov za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeča stranka toženi stranki povrniti njene stroške za utemeljeno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora in sicer pripadajo toženi stranki pritožbeni stroški za pritožbo po tar. št. 27/6 v znesku 800 točk ter za materialne stroške 16 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 597,31 EUR. Tem stroškov je treba prišteti še takso za pritožbo v znesku 33,00 EUR in se tako izkaže, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 630,31 EUR, na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sklepa sodišča druge stopnje.

1 To so Odločbe o denacionalizaciji št. 321/070/92-03 z dne 15. 12. 1992, št. 321-24/93-3 z dne 9. 3. 1993 in št. 3231-197/92-03 z dne 11. 3. 1993 (med pravdnima strankama izdaja odločb ni bila sporna). 2 Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 665/2018 z dne 15. 9. 2020 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po ugotovitvi lastninske pravice na, v tožbi zatrjevanih nepremičninah in tudi zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobnih listin in se je o neobstoju izkazane terjatve izreklo v točkah 14.-20. obrazložitve. 3 Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi točke 22 priznalo toženi stranki 800 točk za ugovor (tar. št. 27/6).