Jedro

Pri ugotavljanju pomena besedne zveze „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“, je treba izhajati iz namena pravnega pravila oziroma pravne vrednote, ki jo določba prvega odstavka 216. člena ZKP varuje. S hišno preiskavo se posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, v okviru širšega kroga pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega A. M. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Sodišče je obsojencu preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 385/07 z dne 17. 2. 2009 in II K 408/10 z dne 3. 11. 2010, z vsako od katerih mu je bila določena kazen dve leti zapora. Na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 in tretjega odstavka 59. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen pet let in tri mesece zapora. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo zasežena mamila, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in stroški po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno enotno kazen znižalo na štiri leta in šest mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega in procesnega prava. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo „spremeni v oprostilno“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da se je sodišče pravilno opredelilo do zagovornikovih zatrjevanj o nezakonitosti hišne preiskave. Po navajanju vrhovnega državnega tožilca je logično, da bo pri hišni preiskavi v prvi vrsti navzoč uporabnik oziroma imetnik prostorov, ki se preiskujejo, preiskovalni sodnik pa se je ob izdaji odredbe za hišno preiskavo oprl tudi na uradni zaznamek o razgovoru z B. H., zato so zagovornikova sklicevanja na sodno prakso Vrhovnega sodišča o opiranju odločb na izjave anonimnih informatorjev napačna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno razlagali sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2007 z dne 23. 10. 2008, in navaja, da ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč v prvi vrsti lastnik prostora, ki se preiskuje, v drugi vrsti pa imetnik stanovanjske pravice. Po vložnikovem stališču je sodišče druge stopnje nepravilno enačilo uporabnika stanovanja s stanovalcem iz besedila 36. člena Ustave. Prav tako vložnik meni, da se beseda „čigar“ iz 36. člena Ustave nanaša na lastništvo stanovanja, namen te ustavne določbe pa je zavarovati tako stanovanje kot stanovalca, ne pa uporabnika stanovanja. Nadalje vložnik zatrjuje, da je sodišče M. N. odreklo pravico biti navzoča pri preiskavi stanovanja, v katerem je stanovalka (in tudi uporabnica), saj se je preiskava opravljala v prostorih, ki jih uporabljata M. N. in njen mož. Vložnik tudi navaja, da višje sodišče ni obravnavalo zmotnega pravnega stališča prvostopenjske sodnice, češ da lastništvo stanovanja oziroma prostorov, ki se po odredbi preiskovalnega sodnika preiskujejo, ne vpliva na zakonitost same preiskave. Po vložnikovih navedbah je policija preiskala stanovanje v lasti P. P., ki o hišni preiskavi niti naknadno ni bil obveščen, prav tako o preiskavi ni bil obveščen imetnik in nosilec stanovanjske pravice R. M., M. N. pa je morala med preiskavo sedeti v kuhinji, policisti pa ji niso ponudili zapisnika v podpis. Ob tem vložnik zatrjuje, da je odločba pravno konfuzna, nejasna, nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju.

6. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe in podatkov v spisu je razvidno, da je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z odredbo z dne 23. 11. 2010 odredil hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov v stavbi na naslovu ..., Hrastnik, ki jih je uporabljal tedaj osumljeni A. M. Hišna preiskava je bila opravljena naslednjega dne v prisotnosti osumljenca, njegove matere in brata ter dveh polnoletnih prič. Ob hišni preiskavi so policisti zasegli kovinsko škatlico in (gospodinjski) kozarec s pokrovom, v katerih je bila neznana posušena rastlinska snov zelene barve. Nacionalni forenzični laboratorij je ugotovil, da se na zaseženem kozarcu s pokrovom nahajajo osumljenčeve biološke sledi, ni pa na njem osumljenčevih prstnih odtisov, medtem ko je Oddelek kriminalistične tehnike SKP PU Ljubljana ugotovil, da so se v kozarcu in škatlici nahajali delci (vršički) konoplje. Nobena od oseb, navzočih pri hišni preiskavi, ni imela pripomb oziroma ugovorov o vsebini zapisnika ali o zakonitosti opravljene hišne preiskave. Osumljenec zapisnika o hišni preiskavi ni podpisal, razlogi za odklon podpisa pa niso znani oziroma navedeni.

7. Na tak očitek sta sodišči prve (sodba, stran 5) in druge (sodba, stran 4 in 5) stopnje logično in razumno utemeljeno odgovorili, da je bila hišna preiskava opravljena v stanovanju in drugih prostorih, ki jih uporablja obsojenec, s čimer je bil predmet hišne preiskave dovolj natančno opredeljen, ter da je tudi prostor, v katerem je bila najdena prepovedana droga, v obsojenčevi uporabi. Po presoji sodišč je zagovornik tudi zmotno zatrjeval, da bi moral biti pri hišni preiskavi prisoten imetnik stanovanjske pravice. Pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov je bil prisoten obsojenec kot uporabnik teh prostorov, s čimer mu je bila zagotovljena ustavna in zakonska pravica. Po presoji sodišč je zagovornik prav tako neutemeljeno zatrjeval, da bi morala pri hišni preiskavi biti prisotna obsojenčeva mati, saj se je odredba za hišno preiskavo nanašala na obsojenca in mu je bila tudi izročena, pa tudi sicer sta bila pri preiskavi stanovanja prisotna obsojenčeva mati in brat. 8. Ob povedanem je treba še dodati, da je v prvem in tretjem odstavku 216. člena ZKP določen krog oseb, ki morajo biti navzoče pri hišni preiskavi, saj je sicer ta nezakonita in sodna odločba ne sme temeljiti na dokazih, pridobljenih pri taki hišni preiskavi, zapisnik o preiskavi pa mora biti izločen iz spisa. Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo, njegov zastopnik, prav tako morata biti navzoči dve polnoletni priči. O pomenu besedne zveze „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“ (tretji odstavek 36. člena Ustave in prvi odstavek 216. člena ZKP) je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v sodbi I Ips 329/2006 z dne 24. 5. 2007. Obrazložilo je, da je treba izhajati iz namena pravnega pravila oziroma pravne vrednote, ki jo določba prvega odstavka 216. člena ZKP varuje. S hišno preiskavo se posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Varovana pravica je torej stanovanje v okviru širšega kroga pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik).

9. V obravnavanem primeru so policisti nedovoljeno drogo našli v sobi, ki sta jo uporabljala obsojenec in njegov brat, ne pa v stanovanju, ki sta ga uporabljala tudi njuna starša. Obsojenec (tedaj še kot osumljenec) je bil navzoč pri opravljanju hišne preiskave tako v stanovanju kot v drugih prostorih (sobi), ki jih je uporabljal skupaj z drugimi družinskimi člani. Z izdajo sodne odredbe in obsojenčevo navzočnostjo pri hišni preiskavi prostorov, ki jih je uporabljal, je bilo po presoji Vrhovnega sodišča zakonito poseženo v njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja.

10. Vložnik ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 zatrjuje, da bi pred izdajo odredbe za hišno preiskavo sodišče moralo preveriti subjektivne in objektivne okoliščine, s katerimi bi ugotovilo zanesljivost informatorja. Pri tem je sodišče po vložnikovem zatrjevanju spregledalo, da je B. H. izpovedal, da je paranoidni shizofrenik, da v letu 2010 ni užival mamil in da ne pozna obsojenca. Po vložnikovem prepričanju izpodbijana pravnomočna sodba temelji na izjavi shizofrenika, ki jo je v uradnem zaznamku zapisal neki policist. 11. Tudi na tak očitek je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 5 in 6). Obrazložilo je, da je v obravnavanem primeru policija dobila podatke od znanega vira, in sicer od B. H., ter da se sodba ne opira na H. izjavo, dano policistom. Ob tem je treba dodati, da je obravnavani primer drugačen od primera, obravnavanega v sodbi I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008, saj se odredba za hišno preiskavo ne opira na izjavo anonimnega informatorja, temveč na v uradnem zaznamku policije zapisano izjavo B. H. in na druge podatke, ki jih je policija zbrala z lastnim delom. Vložnik v tem delu zahteve prikazuje lasten pogled na dejansko stanje ter podaja lastno oceno izjave in izpovedbe B. H. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnih iz prvostopenjske sodbe, ter glede na višino izrečene kazni zapora, bi bilo po presoji Vrhovnega sodišča ogroženo obsojenčevo vzdrževanje. Zato ga je na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.