Jedro

Tožnik ima prav, da toženka svoje odločitve ni obrazložila. Ni namreč pojasnila, zakaj pravno zastopanje v tožnikovem primeru v zvezi z vložitvijo pritožbe na ESČP ne bi bilo potrebno. Navedla je sicer, da v skladu s pravili ESČP zastopanje po odvetniku v fazi vložitve pritožbe ni obvezno in jo zato lahko vloži tožnik sam, da je za vložitev pritožbe na voljo obrazec in da je pritožbo mogoče vložiti v slovenskem jeziku. Vendar pa zgolj na podlagi teh dejstev ni mogoče preizkusiti, ali v tožnikovem primeru zastopanje po odvetniku v fazi vložitve pritožbe na ESČP res ni potrebno in je zato izpolnjen zavrnilni razlog iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2979/2023 z dne 13. 2. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-498/23 z dne 9. 6. 2023.

2.Toženka se v obrazložitvi sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Opisuje postopek pred ESČP in med drugim pojasnjuje, da zastopanje po odvetniku v fazi vložitve pritožbe na navedeno sodišče ni obvezno. Ugotavlja, da tožnik svoje pritožbe na ESČP "še ni posredoval" oziroma, da tako imenovani predhodni postopek pred ESČP še ni bil začet oziroma končan. Meni, da do zaključka predhodnega postopka pravno zastopanje ni potrebno in se tožnik lahko zastopa sam. Dodaja, da bo tožnik potem, ko bo ESČP odločilo o dopustnosti pritožbe, lahko ponovno zaprosil za BPP, v tej fazi pa je njegova prošnja preuranjena.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je zmotna ugotovitev, da še ni sprožil tako imenovanega predhodnega postopka pred ESČP. Toženki očita, da ni ugotavljala, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Uveljavlja, da je izpodbijana odločba v tem pogledu neobrazložena. Trdi, da je v zvezi s tem v dopolnitvi prošnje navedel podatke in predložil listine, o katerih se toženka v izpodbijani odločbi ni izrekla. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

K izreku

5.Tožba je utemeljena.

6.Izpodbijana odločba se opira na 24. člen ZBPP.

7.Po tej določbi mora organ za BPP preizkusiti, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri tem mora vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo torej biti očitni, to je spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

8.Toženkina presoja, da so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na navedeni podlagi, temelji na presoji, da do zaključka predhodnega postopka pred ESČP, to je, do odločitve ESČP o dopustnosti pritožbe, pravno zastopanje ni potrebno in da se tožnik lahko zastopa sam.

9.Tožnik ima prav, da toženka svoje odločitve ni obrazložila. Ni namreč pojasnila, zakaj pravno zastopanje v tožnikovem primeru v zvezi z vložitvijo pritožbe na ESČP ne bi bilo potrebno. Navedla je sicer, da v skladu s pravili ESČP zastopanje po odvetniku v fazi vložitve pritožbe ni obvezno in jo zato lahko vloži tožnik sam, da je za vložitev pritožbe na voljo obrazec in da je pritožbo mogoče vložiti v slovenskem jeziku. Vendar pa zgolj na podlagi teh dejstev ni mogoče preizkusiti, ali v tožnikovem primeru zastopanje po odvetniku v fazi vložitve pritožbe na ESČP res ni potrebno in je zato izpolnjen zavrnilni razlog iz 24. člena ZBPP.

10.Vložitev pritožbe je ključno dejanje postopka pred ESČP. Od njega je namreč odvisno, ali bo sodišče pritožbo sploh dopustilo in jo vsebinsko obravnavalo. Če zastopanje po odvetniku v tej fazi ni obvezno, pa še ne pomeni, da v posamezni zadevi ni potrebno. Potrebnost pravnega zastopanja v postopku, v katerem zastopanje po odvetniku sicer ni obvezno, je odvisna od narave zadeve.

11.Tega, ali je tožnikova zadeva tako očitno enostavna, da ne potrebuje pravnega zastopanja, pa toženka ni v ničemer pojasnila. Kaj takega ni storila niti s sklicevanjem na obrazec, dostopen na spletnih straneh ESČP. Oseba, ki vlaga pritožbo na ESČP, mora namreč svojo pritožbo v vsakem primeru utemeljiti. Obrazec ji je zgolj v pomoč, da navede vse relevantne podatke. V obrazcu je za to predvidenih več strani, na katerih mora pritožnik navesti vsebino pritožbe (podatke o dejstvih, očitkih ter izpolnjevanju zahtev v zvezi z izčrpanjem domačih pravnih sredstev in rokom za pritožbo), ter več strani za izjavo o očitanih kršitvah, pri čemer mora navesti posamezne člene konvencije ali njenih protokolov, na katere se sklicuje, in to obrazložiti.

12.Po povedanem toženka ni obrazložila, zakaj tožnik za vložitev pritožbe na ESČP ne potrebuje pravnega zastopanja. Izpodbijana odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, pomembnih za uporabo 24. člena ZBPP. Sodišče je zato ne more preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki je po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razlog za tožbo.

13.Na drugačno presojo ne vpliva toženkino sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 599/2016 z dne 11. 5. 2016. Tožnik pravilno opozarja, da se je sodišče kasneje v sodbi I U 1365/2016 z dne 19. 10. 2016 postavilo na drugačno stališče. Temu iz pojasnjenih razlogov sledi tudi v tej sodbi.

14.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka upoštevati navedena stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

15.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V tej zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pri čemer v tem upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.