Jedro

Toženka razlogov za svojo odločitev ne pojasni, prav tako ne navaja pravne podlage. Izpodbijana odločitev je neobrazložena in je sodišče niti ne more preizkusiti. Razlogi, ki jih je toženka navedla v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve, saj morajo biti relevantni razlogi razvidni iz obrazložitve odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, točka III izreka energetskega dovoljenja Ministrstva za infrastrukturo 360-92/2020/7 00931771 z dne 7. 9. 2020 se odpravi in v tem delu vrne zadeva temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je v postopku izdaje energetskega dovoljenja za dve polji vetrnih elektrarn na območju občine Slovenska Bistrica, tožniku kot investitorju, izdala energetsko dovoljenje za dve polji vetrnih elektrarn, ki se obe nahajata na Pohorju in na območju Občine Slovenska Bistrica. To sta Polje vetrnih elektrarn Trije Kralji (v nadaljevanju PVE Trije Kralji) in Polje vetrnih elektrarn Areh (v nadaljevanju PVE Areh). PVE Trije Kralji je predvideno v obsegu največ 21 vetrnih turbin, vsaka nazivne moči do 3,5 MW. PVE Areh je predvideno v obsegu največ 14 vetrnih turbin, vsaka nazivne moči do 3,5 MW. Obe PVE se bosta nahajali na vrhovih Pohorja, daleč stran od naselij, oziroma v bližini smučišča Trije Kralji ter vzhodno in zahodno od smučišča Areh. Vetrnice in povezovalni kablovodi se bodo nahajali v k.o. ... na parcelah, kot so navedene. V nadaljevanju so navedeni tehnični pogoji in sicer Tehnične značilnosti energetskega projekta PVE Trije Kralj in tehnične značilnosti energetskega projekta PVE Areh, kot so navedeni (točka I izreka). Za zgoraj navedene energetske objekte je potrebno izdelati in sprejeti vso tehnično dokumentacijo z upoštevanjem vseh veljavnih predpisov, standardov in normativov (točka II izreka). Projekt PVE Trije Kralji, kakor tudi projekt PVE Areh, se bo za celotno polje vključno s priključnimi kablovodi, umeščal v prostor po postopku Državnega prostorskega načrta (DPN). Investitor je dolžan za zadevna energetska projekta na ministrstvo, pristojno za energijo, podati dokumentirano pobudo za pričetek izdelave vsakega od obeh DPN najkasneje v roku 10 mesecev po vročitvi tega energetskega dovoljenja. Če bosta pobudi za ta dva DPN na Ministrstvu za okolje in prostor sprejeta (v nadaljevanju MOP) sprejeta, ter če bosta kasneje eden ali oba DPN za PVE sprejeta na Vladi RS, je investitor dolžan najkasneje v roku osemnajst mesecev od sprejetja enega (ali obeh) pridobiti dovoljenje za ustrezno PVE ter najkasneje v roku pol leta od pridobitve gradbenega dovoljenja pričeti z gradnjo prve vetrnice. Rok za pričetek poskusnega obratovanja vsake vetrnice je najkasneje dve leti po pričetku njene gradnje. Investitor je dolžan posredovati toženki v vednost gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje v roku 15 dni od pravnomočnosti, ter jo v istem roku obvestiti o pričetku poskusnega oziroma rednega obratovanja vseh vetrnic (točka III izreka). Investitor je dolžan zagotoviti varno delovanje svojih energetskih objektov ter varno in zanesljivo delovanje morebitnih ostalih PVE na tem območju. Energetski objekti investitorja ne smejo škodljivo vplivati na ostale energetske objekte ali energetska omrežja in jim s svojim obratovanjem povzročati neposredne materialne škode (točka IV izreka). Imetnik energetskega dovoljenja je dolžan vsako spremembo podatkov, ki jih določa 6. člen Pravilnika, nemudoma prijaviti ministru, pristojnemu za energijo. Do odločitve ministra sme imetnik izvajati le dejavnosti, ki so v skladu s pogoji iz tega energetskega dovoljenja (točka V izreka). Energetsko dovoljenje zavezuje Investitorja, vsakokratnega lastnika energetskega objekta in osebo, ki z njim izvršuje energetsko dejavnost (točka VI izreka). Če imetnik energetskega dovoljenja ne izpolni navedenih rokov za energetski projekt iz točke III izreka ter pravočasno ne zaprosi za podaljšanje teh rokov, mu energetsko dovoljenje avtomatsko preneha veljati. Investitor lahko z novo vlogo zaprosi za novo energetsko dovoljenje (točka VII izreka). Predvidena življenjska doba posamezne vetrnice je okrog 20 let. Po tem obdobju investitor lahko z remontom življenjsko dobo podaljša za nadaljnjih 20 let. Po tem obdobju bodo vetrnice prenehale obratovati in bodo nato odstranjene, lokacije stojišč vetrnic pa urejene tako, da bodo čim bolj podobne prvotnemu stanju (točka VIII izreka). Posebni stroški za izdajo tega dovoljenja niso zaznamovani (točka IX izreka).

2. V obrazložitvi energetskega dovoljenja je navedeno, da je tožnik 12. 05. 2020 z vlogo v skladu z Energetskim zakonom (v nadaljevanju EZ-1) zaprosil za izdajo energetskega dovoljenja za PVE Trije Kralji in PVE Areh. Tožnik je bil opozorjen na nepopolnost vloge, kar je upošteval in vlogo dopolnil z vlogo 6. 7. 2020. Energetsko dovoljenje se izdaja skupaj oziroma za dve PVE istočasno, na izrecno željo tožnika - investitorja. V nadaljevanju so navedeni dokumente, ki jih je tožnik predložil. Toženka navaja 52. člen EZ-1, po katerem je potrebno pridobiti energetsko dovoljenje za objekte oziroma naprave za proizvodnjo električne energije nazivne električne moči nad 1 MW, ki so priključeni na javno elektroenergetsko omrežje in da so v Pravilniku podrobneje določeni pogoji za izdajo energetskega dovoljenja. Po pregledu vloge, dopolnitvah vloge in predložene dokumentacije toženka ugotavlja, da PVE Trije Kralji in PVE Areh na predvidenih lokacijah ustrezata elektroenergetskemu sistemu in energetski politiki države in da so izpolnjeni pogoji za izdajo energetskega dovoljenja, kot jih določajo 52. člen EZ-1 kot tudi členi 4, 5 in 6 Pravilnika.

3. Tožnik izpodbija točko III energetskega dovoljenja iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da je gradnja vetrnih elektrarn na predlaganem območju Občine Slovenska Bistrica dopustna, ker to dovoljuje veljavni občinski prostorski akt, konkretno 7.j člen Odloka o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za celotno območje Slovenska Bistrica -1 (Ur. l. RS, št. 34/15 do 76/18, v nadaljevanju tudi OPUP OSB), ki dopušča gradnjo vetrnih elektrarn in sicer ne glede na nazivno moč posamezne vetrne elektrarne ali več elektrarn. Citirani prostorski akt ne vsebuje opredelitve pojma vetrni park, vetrno polje ali temu primerljivega pojma, ki bi odrejal posebne zahteve glede morebitnega seštevka nazivnih moči vetrnih elektrarn na posameznem strnjenem območju. V zvezi z navedeno določbo izhaja dopustnost gradnje vetrnih elektrarn na gozdnih in kmetijskih zemljiščih v Občini Slovenska Bistrica, na teritoriju na katerem se nahajajo parcele iz izdanega energetskega dovoljenja, kar je tožnik v vlogi navedel. Zahteve toženke iz točke III energetskega dovoljenja so v nasprotju z dejanskim stanjem. Za izvedbo novega prostorskega umeščanja po DPN ni pravne podlage, saj za projektno rešitev, za katero je izdano energetsko dovoljenje za DPN, niso izpolnjeni zakonski pogoji. Posledično je kumulativna izpolnitev vseh treh zahtev iz III. točke energetskega dovoljenja nemogoča. Dejstvo je, da MOP ne bo sprejelo pobude za DPN, saj ne gre za objekt državnega pomena, prav tako ne gre za prostorsko ureditev državnega pomena. Predmetno področje prostorske dopustnosti postavitve vetrnih elektrarn z nazivno močijo 3,5 MW je z občinskimi prostorskimi akti že urejeno, zato dvojno urejanje, skladno s temeljnimi načeli urejanja prostora, ni dopustno. Učinki, ki jih ima neutemeljena zahteva toženke po ponovnem prostorskem umeščanju po dveh DPN v rokih iz točke III izreka, so neutemeljeni tudi zato, ker je z njihovo izpolnitvijo pogojena veljavnost izdanega energetskega dovoljenja, kar izhaja iz VII. točke energetskega dovoljenja. Posledično izdano energetsko dovoljenje ne more zaživeti zaradi nemogočega pogoja. Hkrati je popolno nepojasnjena odredba, da se ponovno prostorsko umeščanje zahteva po dveh DPN, saj način vlaganja pobud za prostorsko urejanje po DPN nima omejitev glede obsega, ki ga lahko vsebuje DPN. Po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) se vpeljuje hitrejši in celovit postopek umeščanja po principu vse na enem mest. Navaja Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, načelno mnenje A., d.o.o., pridobljene lokacijske informacije z dne 7. 5. 2020, 19. 5. 2020 in 4. 2. 2020. Iz dopisa Občine Slovenska Bistrica z dne 9. 4. 2020 je razvidno, da je na podlagi izdanih lokacijskih informacij in glede na OPUP OSB postavitev vetrnih elektrarn dovoljena. Navaja 21. člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). Iz pridobljenega tolmačenja MOP z dne 11. 3. 2020 glede možnosti postavitve male vetrne elektrarne Trije Kralji izhaja, da je prostorska ureditev Občine Slovenska Bistrica ustrezna in jo je tudi, kar se tiče umeščanja vetrnih elektrarn v prostor, potrebno upoštevati kot relevantno in dopustno pravno podlago. Navaja, da bi bilo ponovno prostorsko urejanje že urejenega področja na območju Občine Slovenska Bistrica, ne glede na nazivno moč ene ali več vetrnih elektrarn, v nasprotju z načelom ekonomičnosti po 12. členu ZUreP-2. Ponovno prostorsko urejanje preko postopka DPN pomeni zamik pri realizaciji projekta najmanj za obdobje 5 leti, kar za tožnika predstavlja nesprejemljivo škodno okoliščino. Pravilnost navajanj tožnik utemeljuje tudi skozi določbe Odloka o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (točke 2.3.2. in 2.3.3.1), kar pojasni. Navaja prvi odstavku 79. člena ZUreP-2, ki ga citira. Glede na to, da je prostorsko umeščanje vetrnih elektrarn, ne glede na nazivno moč posamezne vetrne elektrarne ali več slednjih, že urejeno na ravni občinskega prostorskega akta, ki je hkrati skladen z že navedenimi strateškimi akti države glede prostorskega urejanja in z zahtevami glede obnovljivih virov energije in znižanja vplivov podnebnih učinkov, je napotilo na ponovno prostorsko umeščanje po dveh DPN, neosnovano. Navaja peti odstavek 50. člen ZUreP-2, ki ga citira.

4. Tožnik meni, da je v okviru predmetnega upravnega spora izkazal, da prostorsko urejanje, ki izhaja iz občinskega prostorskega akta, že dopušča postavitev vetrnih elektrarn, zato zapis obligatornih ravnanj tožniku iz naslova dodatnega prostorskega urejanja v okviru dveh ločenih DPN nima pravne podlage. Kot dokaz se sklicuje na dokumente, kot jih navaja na strani 7 tožbe. Ker gre, upoštevaje določbo 50. člena ZUreP-2, za prostorsko ureditev skupnega pomena, se tožnik v točki II tožbe opredeljuje tudi do morebitne drugačne razlage druge točke prvega odstavka 50. člena ZUreP-2, ki med prostorske ureditve državnega pomena umešča energetsko infrastrukturo in sicer vetrne elektrarne z nazivno močjo najmanj 10 MW8. Sklepno navaja, da se v konkretnem primeru energetsko dovoljenje izdaja za 35 vetrnih elektrarn, pri čemer ima vsaka vetrna elektrarna nazivno moč 3,5 MW in je samostojna proizvodnja naprava in funkcionalno ter konstrukcijsko samostojen objekt. Za konkretni primer je neaplikativna določba a) 4.1 točke drugega odstavka 7. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), kot tudi določba 2. točke drugega odstavka 50. člena ZUreP-2, kar pojasni. Posledično je napotilo na ponovno prostorsko urejanje preko dveh DPN neosnovano. Veljavna zakonodaja in njeno tolmačenje ne podaja definicije vetrnega parka ali vetrnega polja, zato je sklic na posamezni objekt - vetrno elektrarno, kar pojasni, pri presoji določb 50. člena ZUreP-2 in 7. člena GZ, edino relevanten. Podredno tožnik navaja neskladnost točke III izdanega energetskega dovoljenja s 6. členom Pravilnika, ter da strožja in širša opredelitev obligacij prejemniku energetskega dovoljenja, ni dopustna. Sodišču predlaga, da izpodbijano točko III izreka energetskega dovoljenja spremeni, tako da se Projekt PVE Trije Kralji in TPV Areh umešča v prostor na podlagi Odloka o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za celotno območje Občine Slovenska Bistrica - 1 ter Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ruše s prilogami, da je dolžan v roku 18 mesecev od izdanega energetskega soglasja podati vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in v roku pol leta od pridobitve gradbenega dovoljenja pričeti z gradnjo ter toženki poslati v vrednost gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje v roku 15 dni od pravnomočnosti ter jo v istem roku obvestiti o pričetku poskusnega obratovanja oziroma rednega obratovanja vseh vetrnic oziroma podredno, da izpodbijano točko III izreka predmetnega energetskega dovoljenja v celoti odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma opozarja na vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. V nadaljevanju prereka vse trditve tožnika in vztraja pri odločitvi. Tožbeni predlog je v nasprotju z veljavnimi predpisi. Določili druge točke drugega odstavka 50. člena ZUreP-2 in točke a) 4.1. tretjega odstavka 7. člena GZ jasno določata, da gre v primeru elektrarne z nazivno električno močjo 10 MW ali več, za prostorske ureditve oziroma objekte državnega pomena, za načrtovanje katerih (v okviru DPN) oziroma izdajanje dovoljenj za gradnjo je pristojna država. Že ob pregledu naslova vloge: »Vlogo za energetsko dovoljenje za objekt za proizvodnjo električne energije nazivne moči 10 MW in več«, je razbrati, da se je tožnik zavedal za kakšne vrste oziroma kakšnega obsega projekt gre. Iz vsebine vloge in energetskega dovoljenja, se to nanaša na dve PVE (Trije Kralji in Areh) z instalirano močjo do 73,5 MW ter do 49 MW (torej s skupno nazivno močjo 122,5 MW) in nikakor ne za posameznih 35 vetrnih elektrarn (VE) z nazivno močjo 3,5 MW na posamezno VE, ki bi vsaka zase predstavljala samostojni objekt, kot to napačno poskuša prikazati tožnik. Obe PVE je v skladu z ZUreP-2, GZ in namenom zakonodajalca, z vidika elektroenergetskega sistema potrebno obravnavati kot celovita objekta za proizvodnjo električne energije - elektrarni, ki se tudi vključujeta v elektroenergetsko omrežje preko dveh razdelilnih transformatorskih postaj (RTP), in sicer RTP Slovenska Bistrica in RTP Ruše, pri čemer se sklicuje na priloženo mnenje 799/DN/2020 z dne 19. 5. 2020 sistemskega operaterja prenosnega omrežja A., d.o.o. Enako velja tudi pri hidroelektrarnah (HE) ali sončnih elektrarnah več generatorjev oziroma več segmentov sončnih fotovoltaičnih panelov, ki lahko samostojno proizvajajo elektriko, ki se jih ne deli na navidezne posamezne manjše elektrarne, temveč v primeru celovitega kompleksa (kot je obravnavani primer) predstavljajo eno elektrarno. 122,5 MW inštalirane moči je približno toliko kot jo proizvedejo štiri HE na spodnji Savi, pri čemer je bilo za vsako posamezno HE potrebno opraviti postopek umeščanja v prostor z DPN. Poleg velike nazivne moči projekta, pa je ogromno tudi območje, na katerem naj bi PVE obratovali, saj gre za najmanj 1.800 ha površine, na katere naj bi se poseglo s postavitvijo objektov, območje DPN pa bi bilo še večje, saj bi obsegalo tudi koridorje potrebnih kablovodov. Za projekte, kot je obravnavani, je v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in ohranjanje narave, nujna izdelava celovite oziroma strateške presoje vplivov na okolje (CPVO), ki ne sme biti narejena za vsako VE posebej, temveč za celoten projekt istočasno. Navedeno pomeni, da bi tožnik v primeru uspeha v upravnem sporu dosegel tudi, da mu za umeščanje navedenih dveh PVE ne bi bilo potrebno izvesti CPVO, kar bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in javnim interesom.

6. Navedba tožnika, da je umeščanje VE v Občini Slovenska Bistrica že dopuščeno na podlagi sprejetih občinskih prostorskih načrtov in da je s tem zahteva toženke po umeščanju v prostor na podlagi DPN neutemeljena, ni pravilna. Iz vseh pojasnil, vloge oziroma celotne projektne dokumentacije tožnika izhaja, da sta predmet projekta dve PVE (Trije Kralji in Areh), ki obe bistveno presegata nazivno električno moč 10 MW, zaradi česar je, ne glede na to, da je na podlagi OPNN (teoretično) možno umeščanje VE na gozdna in kmetijska zemljišča v Občini Slovenska Bistrica (ob predpogoju, da je pridobljeno predhodno soglasje pristojne krajevne skupnosti), za izvedbo projekta, kot ga predlaga tožnik, potrebno predhodno objekte umestiti v prostor tudi na podlagi DPN. Šele s tem bo izpolnjen predpogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Iz mnenja MOP z dne 11. 3. 2020 v ničemer ne izhaja, da bi bila prostorska ureditev Občine Slovenska Bistrica že ustrezna in zadostna podlaga za umestitev PVE, kot jih je v projektu opredelil tožnik, v prostor. Toženka zavrača navedbe, da je napotilo na postopek prostorskega urejanja preko dveh DPN pravno napačno. V skladu z ZUreP-2, kot z običajno prakso v tovrstnih postopkih, je v postopek sprejemanja posameznega DPN potrebno vključiti celovito prostorsko ureditev, ki predstavlja zaključeno celoto. Predmet projekta sta dve prostorsko in tehnično ločeni PVE (Trije Kralji in Areh), ki vsako za sebe predstavljata zaključeno celoto in je za vsako posebej predvidena vključitev v elektroenergetsko omrežje preko svoje ločene RTP. Neutemeljene so navedbe, da se glede na peti odstavek 50. člen ZUreP-2, da so prostorske ureditve skupnega pomena, zaradi njihove povezanosti s prostorskimi ureditvami lokalnega pomena, lahko načrtujejo tudi na lokalni ravni in da je s tem utemeljena ustreznost prostorskega umeščanja vetrnih elektrarn v prostor na ravni občine same in s tem ustreznost vzpostavljene podlage prostorskega umeščanja brez dodatnega prostorskega urejanja z DPN. V skladu z 83. členom ZUreP-2 je sicer možno, da se ministrstvo (MOP) in občina dogovorita, da občina pripravi prostorski izvedbeni akt za prostorsko ureditev, ki je skupnega državnega in lokalnega pomena, če se s tem strinja ministrstvo, v katerega pristojnost spada prostorska ureditev državnega pomena (v konkretnem primeru MZI), o čemer morata MOP in občina predhodno skleniti ustrezen dogovor. Toženki ni znano, da bi bil tovrstni dogovor med MOP in Občino Slovenska Bistrica kadarkoli sklenjen. Tožnik je bil podrobno seznanjen z vsemi veljavnimi predpisi in postopki, ki so potrebni za ustrezno umestitev tovrstnega projekta v prostor, kar pojasni. Sklepno navaja nekatera splošna dejstva, ki so po stališču toženke tudi pomembna za sprejem ustrezne odločitve glede umeščanja v prostor v prostor posameznih VE in PVE. Sodišču predlaga da tožbeni zahtevek zavrne in potrdi energetsko dovoljenje v obsegu, kot je bilo izdano.

7. V pripravljalnih vlogah tožnik dodatno pojasnjuje svoja stališče in podaja argumente zanje. Med drugim kot bistveno za odločitev izpostavlja dejstvo, da je 35 vetrnih turbin treba obravnavati kot samostojne in ločene objekte in da ne gre za eno elektrarno v smislu 2. točke drugega odstavka 50. člena ZUreP-2. Tožnik je vložil vlogo za pridobitev energetskega dovoljenja “za proizvodnjo električne energije nazivne moči 10 MW ali več”, v kateri je pojasnil, da gre za 35 vetrnih elektrarn z nazivno močjo 3,5 MW, kot ji je svetoval predstavnik toženke in je zgolj zaradi ekonomičnosti postopka vložil skupno vlogo za izdajo energetskega dovoljenja za vse vetrnice. Nazivne električne moči več vetrnic ni dopustno seštevati in obravnavati kot en objekt po 78. členu ZUreP-2 in 44. členu GZ (termina vetrnega polja oziroma polje vetrnih elektrarn ni mogoče enačiti s pojmom “funkcionalna celota”). Navedeni zakonski določbi potrjujeta navedbe tožnika, saj vsaka vetrna turbina predstavlja lastno funkcionalno celoto. Iz 80. člena ZUreP-2 res izhaja, da je pobudnik izvedbe postopka DPN ministrstvo, v katerega pristojnost spada prostorska ureditev, za katero daje pobudo, ne izhaja pa podlaga za nalaganje konkretnih obveznosti tožniku v zvezi z umestitvijo objekta v prostor in za navezovanje veljavnosti izdanega energetskega dovoljenja na izpolnitev teh obveznosti v samem energetskem dovoljenju kot individualnem pravnem aktu. Toženka tudi neutemeljeno navaja, da s svojimi ravnanji v ničemer ne posega v pristojnosti MOP v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja.

8. V pripravljalnih vlogah toženka dodatno pojasnjuje razloge in argumente za svojo odločitev. Med drugim pojasnjuje, da tožnik med postopkom ni izrazil zahteve v smislu potrebe po obravnavi za izdajo energetskega dovoljenja za 35 samostojnih VE z nazivne moči 3,5 MW, za katero bi bil za vsako posebej (oziroma dve skupaj) predviden samostojni priklop na energetski sistem.

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno odločanje o tožbi izpolnjeni in da je tožba pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 v povezavi z četrtim odstavkom 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. V zadevi je sporna III. točka izreka energetskega dovoljenja, v kateri je toženka med drugim odločila, da se bosta oba projekta tožnika za celotno polje, vključno s priključnimi kablovodi, umeščala v prostor po postopku Državnega prostorskega načrta (DPN) in da je tožnik kot investitor dolžan za energetska projekta na ministrstvo, pristojno za energijo, podati dokumentirano pobudo za pričetek izdelave vsakega od obeh DPN, v roku, kot je naveden in če bosta pobudi na MOP sprejeti ter če bosta kasneje eden ali oba DPN sprejeta na Vladi RS, je tožnik dolžan v roku, kot je naveden, pridobiti dovoljenje za ustrezno PVE ter v roku pol leta od pridobitve gradbenega dovoljenja pričeti z gradnjo prve vetrnice.

12. Tožnik temu nasprotuje, ker meni, da je navedeni pogoj iz III. točke izreka energetskega dovoljenja za postopek dveh DPN neutemeljen, ker se projekta že umeščata v prostor na podlagi občinskih odlokov, kot jih navaja, ter med drugim nasprotuje tudi stališču toženke glede enotne obravnave več vetrnih elektrarn. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v primeru elektrarne z nazivno električno močjo 10 MW ali več za prostorske ureditve oziroma objekte državnega pomena, za načrtovanje katerih (v okviru DPN) oziroma izdajanje dovoljenja za gradnjo je pristojna država, pri čemer se sklicuje na določbe 2. točke drugega odstavka 50. člena ZUreP-2 in točke a) 4.1. tretjega odstavka 7. člena GZ, da gre v primeru elektrarne z nazivno močjo 10 MW ali več, za prostorske ureditve oziroma objekte državnega pomena, za načrtovanje katerih v okviru DPN oziroma izdajanje dovoljenj za gradnjo je pristojna država. V zadevi je torej tudi sporno, ali gre v obravnavanem primeru za takšen objekt. Toženka v odgovoru na tožbo tudi navaja, da je potrebno PVE Trije Kralji in PVE Areh z vidika elektroenergetskega sistema obravnavati kot celovita objekta za proizvodnjo električne energije - elektrarni in da je takšno tudi k vlogi za izdajo ED priloženo mnenje z dne 19. 5. 2020 sistemskega operaterja A., d.o.o. 13. V obrazložitvi energetskega dovoljenja se toženka sklicuje na 52. člen EZ-1, iz katerega izhaja, da je potrebno pridobiti energetsko dovoljenje za objekte oziroma naprave za proizvodnjo električne nazivne moči nad 1 MV, ki so priključeni na javno elektroenergetsko omrežje in da so v Pravilniku podrobneje določeni pogoji za izdajo energetskega dovoljenja ter da je po pregledu vloge, dopolnitvah vloge in predložitve dokumentacije ugotovila, da PVE Trije Kralji in PVE Areh ne predvidenih lokacijah ustrezata elektroenergetskemu sistemu in energetski politiki države ter da so izpolnjeni pogoji za izdajo energetskega dovoljenja, ki jih določajo 52. člen EZ-1 kot tudi členi 4, 5 in 6 Pravilnika. Toženka drugih razlogov za svojo odločitev ne pojasni, prav tako ne navaja druge pravne podlage, kot je navedena zgoraj. Glede na povedano je v celoti neobrazložena izpodbijana odločitev pod točko III izreka energetskega dovoljenja, tako da jo sodišče niti ne more preizkusiti. Toženka v svoji obrazložitvi ne pojasni razlogov za enotno obravnavo navedenih objektov PVE glede na konkretno vlogo, niti razlogov za umeščanje v prostor navedenih objektov po dveh DPN, ki ju je dolžan vložiti tožnik, kot izhaja iz izpodbijane točke III izreka.

14. Toženka je sicer v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah navedla razloge, ki naj bi po njenem mnenju narekovali odločitev pod III. točko izreka energetskega dovoljenja, vendar pa razlogi, ki jih toženka navedla v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve, saj morajo biti relevantni razlogi razvidni iz obrazložitve odločitve. Obrazložitev izpodbijanega akta mora namreč vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se samo na tak način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

15. Ker je po povedanem izpodbijana točka III izreka energetskega dovoljenja nepravilna in nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti, ker nima obrazložitve in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v tem obsegu vrnilo zadevo, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka tega člena ZUS-1, toženki v ponoven postopek, pri čemer je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti in pojasniti razloge za svojo odločitev, skladno z 214. členom ZUP.

16. Ker je bilo iz navedenih razlogov potrebno izpodbijano točko III izreka energetskega dovoljenja odpraviti, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. 17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.