Jedro

Odločilno dejstvo za pridobitev služnosti hoje in vožnje na podlagi priposestvovanja je dejansko izvrševanje služnosti na tak način in v obsegu, kot jo izvršuje lastnik gospodujočega zemljišča. Način in obseg uporabe poti po služečemu zemljišču, kot jo izvajajo druge osebe, ki so obiskovalci lastnika gospodujočega zemljišča, ni pravno pomemben. Nerelevantna je tudi trditev, da gospodujoče nepremičnine nimajo drugega dostopa, ker je to okoliščina, ki je pravno relevantna v postopku pri odločanju o predlogu za dovolitev nujne poti.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. … vpisane v vl. št. ... k.o. T., ki je last tožnika T. T., EMŠO ..., V. ..., R. ob S., obstaja v korist vsakokratnega lastnika zgoraj navedenih nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi cesti, ki poteka po parc. št. ... vpisani v vl. št. ... k.o. T., ki je last tožencev V. L. in J. L., J. ..., L. ob S., vsakega do polovice in da sta toženca dolžna v roku 15 dni izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. ... vpisane v vl. št. ... k.o. T. kot gospodujočih stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po obstoječi cesti v breme parc. št. ... vpisane v vl. št. ... k.o. T. kot služeče stvari. O stroških pravdnega postopka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 3.659,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencema naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožniku. Kot podredni predlog pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje z dopolnitvijo dokaznega postopka. V pritožbi je tožnik navajal, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker njena obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je nejasna in nepopolna ter je ni mogoče preizkusiti. Dalje je navajal, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki sta jih predlagala toženca, ki sploh ne živijo na območju sporne ceste in zaradi tega njihove izpovedbe niso mogle biti verodostojne. Priča P. in priči P. F. ter M. P. pa s svoje nepremičnine nimajo pogleda na sporno cesto in zato niso mogle vedeti z gotovostjo, ali je tožnik in vsi ostali sorodniki ter pravni predniki obravnavano cesto dejansko uporabljal v obsegu in na način, kot je zatrjevano v tožbi. Sodišče pa sploh ni zaslišalo po tožniku predlaganih prič (Č. J., P. F., S. J., R. A., K. A. in P. A.), ki živijo na spornem območju od leta 1983 dalje in so sporno cesto tudi uporabljale in bi lahko z večjo gotovostjo potrdile obstoj pogojev za priposestvovanje zatrjevane služnostne pravice. Sodišče prve stopnje pa tudi ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Posledično in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in je enostransko ugotavljalo obstoj zatrjevanih dejstev. Štelo je za dokazano, da do smrti M. P., to je do leta 1999, pravni predniki tožnika dovozne ceste niso uporabljali na tak način, da bi lahko govorili o dejanskem izvrševanju služnosti, čeprav je v spisu fotografija, iz katere je jasno razvidno, da so pred sedaj tožniku lastno hišo parkirana osebna vozila, primerna takratnemu času. V pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi je brez izjeme uveljavljeno stališče, da je pri presoji obstoja obravnavane služnostne pravice potrebno upoštevati razvoj prometne infrastrukture in gospodarski napredek v zvezi z obstojem prevoznih sredstev. Dalje je navajal, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da so vse priče izpovedale, da je sporna cesta takšna, kot je sedaj, obstajala že od leta 1983, ko sta traso delno spremenila toženca. S tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in si prihajalo v nasprotje. Na strani ...

obrazložitve je ugotovilo, da so vsi pravni predniki dolžnika in obiskovalci sedaj tožnikove – gospodujoče nepremičnine uporabljali prav to sporno cesto, to je razvidno tudi iz orto foto posnetka, ki obstaja od leta 1958, da gospodujoče zemljišče dejansko nima drugega dostopa, kot je dostop po sporni cesti, katere uporabo zatrjuje tožnik. Za odločitev o zahtevku sta bistveni okoliščini, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporno cesto uporabljali od 1983 dalje in da jih pri tem ni nihče oviral oziroma jim tega preprečeval. Sodišče pa je upoštevalo, da toženca dejansko bivata v N. in da nista seznanjena s stvarmi, ki se dogajajo v času njune odsotnosti na njuni nepremičnini in da bi morebiti nasprotovala, če bi bila o prevozih obveščena. S tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženca res živita v N., vendar sta se ves čas vračala domov na dopust tudi večkrat na leto, in sicer v sedaj tožniku lastno nepremičnino – gospodujoče zemljišče, pri dostopanju do gospodujočega zemljišča sta tudi sama uporabljala sporno cesto do leta 2008 in sta prav tako ves čas vedela, da vsi, ki prihajajo na gospodujočo nepremičnino, za dostop do nje uporabljajo sporno cesto. Toženca sta bila tudi ves čas v stikih s tožnikovo materjo O. T., kar je prva toženka potrdila. To izkazuje, da sta bila toženca s pravnimi predniki tožnika ves čas v dobrih odnosih ter da so ves čas teka priposestvovalne dobe vedeli za uporabo ceste in jo tudi dovoljevali. To je bilo ugotovljeno tekom dokaznega postopka, pa sodišče temu ni sledilo. Oba bistvena in potrebna pogoja za priposestvovanje služnosti sta s tem izpolnjena. Sodišče je pravno podlago napačno tolmačilo, ko je navedlo, da občasna in kratkotrajna raba ne ustreza definiciji služnosti, ki jo predvideva zakon in kakršno je v postopku uveljavljal tožnik. Iz obrazložitve 217. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) jasno izhaja, da v kolikor gre po vsebini služnosti za ponavljajoča se dejanja, kot je bila v danem primeru uporaba sporne ceste, je potrebno dejanja izvrševati z neko običajno in primerno frekvenco (enako stališče v 54. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR), kar je v danem primeru vsekakor bilo. Na hišo na gospodujočem zemljišču se je prihajalo ves čas obravnavanega obdobja, saj so se na njej kar dvakrat opravljala obnovitvena dela, prvič 1999 leta do 2003 leta in drugič z začetkom v letu 2008. Sanacija pa še vedno traja. V celotnem obdobju od 1983 dalje obravnavana nepremičnina nikoli ni bila prazna, tožnik je s svojo partnerko dejansko živel na gospodujočem zemljišču od 2006 do 2008 in ves čas uporabljal sporno cesto, kot je razbrati iz napadene sodbe in kar je pokazal tudi zelo enostransko izveden dokazni postopek, pa mu sodišče ni sledilo, odločitev pa je oprlo na napačna dejstva. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo zaključek, da je zatrjevana priposestvovalna doba, kot je zatrjevana (verjetno prav: uveljavljana) s tožbenim zahtevkom, pričela teči šele v letu 2008. Pogoji za priposestvovanje zatrjevane služnosti so izpolnjeni tudi zato, ker gospodujoče zemljišče nima drugega možnega dostopa, kot le z uporabo ceste preko služečega zemljišča. Iz razlogov pritožbe so nesporno podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, izkazana in utemeljena pa je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev in ni pravilno uporabilo materialnega prava, zato je utemeljen tudi ta pritožbeni razlog. Sodišče je kršilo tudi načelo proste presoje dokazov (8. čl. ZPP), ker glede ključnih vprašanj ni podalo prepričljive pravne razlage iz razloga, ker ni zaslišalo vseh za postopek relevantnih prič.

Toženca sta v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja iz razloga, ker ni izvedlo po tožniku predlaganih dokazov z zaslišanjem prič Č., P., S., R., K. in P. Iz podatkov v spisu izhaja, da je dokazne predloge z zaslišanjem teh navedenih prič podal tožnik prvič v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2009, to pa je torej po dne 2. 10. 2009 opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem mu je sodnik sicer dodelil 8 dnevni rok za predložitev dveh izvodov fotografije in dnevnikov M. P. ter fotografije iz leta 1977, torej drugih dokazov, ki jih je sicer tožnik pravočasno predlagal. Sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo dokaznih predlogov za zaslišanje navedenih prič, takšno ravnanje sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno, ker so bili dokazni predlogi za zaslišanje teh navedenih prič podani prepozno glede na določbo I. odst. 286. čl. ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2010 pa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje “ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne oz. nedovoljene” in da tožnik takoj po takem sprejetem sklepu o zavrnitvi “drugih dokaznih predlogov” tudi ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa bi to lahko storil. Očitno torej je, da izvedba dokazov z zaslišanjem po tožniku predlaganih navedenih prič ni bila opravljena zaradi prekluzije teh dokaznih predlogov. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitev dejanskega stanja, saj je dokazne predloge tožnik podal prepozno.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo naslednja dejstva: predmetna cesta po (zatrjevanem) služečem zemljišču, po kateri tožnik uveljavlja služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili, je bila zgrajena leta 1983 in so jo tožnik in njegovi pravni predniki lahko od takrat dalje uporabljali, 20 letna priposestvovalna doba je iztekla konec leta 2002, tožnik in pravni predniki so vedeli, da je predmetna cesta na zemljišču last tožencev in da za uporabo nimajo pravne podlage, P. (tožnikova stara mati) je bila tožnikova pravna prednica, do svoje smrti leta 1999 je uporabljala peš pot po svojem zemljišču, avtomobila sama ni imela, redki in občasni prevozi za njene potrebe oz. za potrebe njene (gospodujoče) nepremičnine so se vršili po predmetni cesti z dovoljenjem tožencev, po smrti M. P. v letu 1999 je njeno polovico gospodujoče nepremičnine dedovala tožnikova mati O. T., ki pa tam ni prebivala, temveč je prihajala urejat vrt in občasno je vzdrževala hišo v času od 1999 do 2003, dostopala je do gospodujoče nepremičnine z avtomobilom po predmetni cesti, leta 2008 je O. T. gospodujočo nepremičnino podarila tožniku in ta je pričel v tem letu sanirati hišo, takrat je pričel uporabljati cesto za hojo in vožnje, hišo pa bo uporabljal za stanovanjske potrebe po končani sanaciji, leta 2008 sta toženca tožniku pričela prepovedovati uporabo predmetne ceste.

To so tudi pravno relevantna dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj tako določba I. odst. 54. čl. (do 31. 12. 2002 veljavnega) ZTLR in določba II. odst. 217. čl. SPZ določata, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Odločilno je torej, da je izvrševal služnost lastnik gospodujočega zemljišča, lastniki pa so bili v obdobju od 1983, ko je začela teči priposestvovalna doba na služečem zemljišču po predmetni cesti, tožnikova stara mati M. P. do leta 1999, nato tožnikova mati O. T. do 2008 leta in od takrat dalje tožnik. Ni pravno pomemben način oz. obseg uporabe predmetne ceste drugih oseb, ki so bili obiskovalci M. P. do njene smrti in nato O. T. do 2008 leta oz. gospodujoče nepremičnine, torej tudi način tožnikovega dostopanja do gospodujoče nepremičnine do leta 2008 ni pravno pomemben. Pravno nepomembno je tudi, ali je prva toženka, ki je bila do leta 2003 solastnica gospodujočega zemljišča, uporabljala za dostop do gospodujoče nepremičnine predmetno cesto, ker je bila hkrati od leta 1981 solastnica tudi služeče nepremičnine, na lastni nepremičnini pa lastnik ne more imeti služnosti.

Pritožba ne izpodbija uvodoma povzetih ugotovljenih dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje o načinu in obsegu uporabe predmetne ceste, ko je ugotovilo, da jo je uporabljala M. P. za potrebe svoje nepremičnine le za občasne prevoze in z dovoljenjem tožencev, sicer pa je sama uporabljala za dostop do svoje nepremičnine pešpot po svojem zemljišču. Torej M. P. ni uporabljala predmetne ceste niti za hojo pri dostopanju do svoje nepremičnine. Če pa je njena pravna naslednica O. T. uporabljala predmetno cesto za hojo in vožnjo z avtomobilom kot lastnica gospodujočega zemljišča za potrebe gospodujočega zemljišča, je to izvrševala šele od leta 1999 dalje in se potrebna priposestvovalna doba 20 let ni iztekla do leta 2008, ko je tožnik postal lastnik gospodujočega zemljišča in sta mu toženca takrat prepovedala uporabo predmetne ceste.

Po presoji pritožbenega sodišča je vsa ta ugotovljena dejstva sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljive in pravilne dokazne ocene pravočasno predloženih dokazov, ti dokazi pa so izpovedbe zaslišanih prič. Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP zaradi nepravilne uporabe 8. čl. ZPP, po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da prosta presoja dokazov ne sme biti samovoljna in arbitrarna, temveč mora temeljiti na analizi vsakega dokaza posebej v primerjavi z nasprotnimi dokazi ter na presoji vseh dokazov skupaj. Vendar, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, tožnik ni pravočasno predlagal dokaza z zaslišanjem prej navedenih prič, zato iz tega razloga dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v nasprotju z določbo 8. čl. ZPP in očitana kršitev postopka ni podana.

Povsem pravno nerelevantna pa je pritožbena navedba o tem, da tožnikove – gospodujoče nepremičnine nimajo drugega dostopa, kot po predmetni cesti čez nepremičnino tožencev. To je okoliščina, ki je lahko pravno relevantna v postopku pri odločanju o predlogu za dovolitev nujne poti, ne pa pri ugotovitvi obstoja služnostne pravice na podlagi priposestvovanja. Navedba, da je tožnik s svojo partnerko dejansko živel na gospodujoči nepremičnini od leta 2006 do 2008, je prav tako materialnopravno nerelevantna glede na nesporno dejstvo, da je tožnik postal lastnik šele leta 2008. Glede na že zgoraj povzeta ugotovljena odločilna dejstva je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz teh dejstev izhaja, da tožnik ni dokazal niti trditev o priposestvovanju služnosti peš hoje po predmetni cesti po svojih pravnih prednikih v času od leta 1983 dalje, ker je M. P. ugotovljeno uporabljala za hojo do svoje gospodujoče nepremičnine pot po svoji nepremičnini, občasne prevoze za potrebe njene nepremičnine pa je izvrševala (po drugih) z dovoljenjem tožencev, kar je šteti za prekarij, ta pa celo izključuje tek priposestvovalne dobe. Ugotovljena dejstva o izvajanju peš hoje in voženj z avtomobilom, kot jih je izvajala O. T. od 1999 do 2008, ko je bila lastnica tožnikove nepremičnine in tam ni živela, pa ne zadoščajo niti časovnemu pogoju za priposestvovanje zahtevane služnosti niti vsebini oz. kvaliteti zahtevane služnosti, ker tožnik zahteva služnost za stanovanjsko rabo, T. pa je vožnje izvajala za kmetijsko rabo (za potrebe obdelovanja vrta).

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje vsa potrebna odločilna dejstva po materialnem pravu ter razloge o teh dejstvih in je odločitev sodišča prve stopnje obrazložena ter jo je bilo mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo. Pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP tako ni podana, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s katerimi drugimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan v obrazložitvi glede zavrnjenega tožbenega zahtevka niti v odločitvi o stroških postopka, ki sicer ni izrecno izpodbijana s pritožbo.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe I. odst. 54. čl. ZTLR in II. odst. 217. čl. SPZ, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).

Odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k presoji utemeljenosti pritožbe, zato ni bil potreben in tudi stroški za njegovo sestavo niso bili potrebni stroški pravdnega postopka na pritožbeni stopnji, zato jih morata toženca nositi sama (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP).