Jedro

Invalidska komisija je upoštevala celotno zdravstveno stanje tožnika, pri podaji tega mnenja pa so sodelovali ustrezni zdravniki specialisti. Zato je tudi mnenje invalidske komisije podlaga za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev oziroma uporabo materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba tožene stranke št. I-369577 z dne 10.3.2000 in da se tožniku prizna kot invalidu I. kategorije invalidnosti pravica do invalidske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje slabo in kritično že pred letom 2000. Vsi medicinski izvidi in različna strokovna mnenja so kazala na to, da tožnik ni sposoben za pridobitno delo. Pri zdravljenju tožnika je sodelovalo večje število zdravnikov, obstaja obsežna medicinska dokumentacija, izvedenski organi pa vsega tega niso upoštevali. Mnenja je, da je pri njem že od leta 1997 obstajala dejanska in pravna podlaga za invalidsko upokojitev. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zato izpodbijana sodba v tej smeri ni bila preizkušena.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo, pri čemer je treba ugotoviti, da je revizija vložena izključno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz listin v spisu izhaja, da je invalidska komisija upoštevala celotno zdravstveno stanje tožnika, pri podaji mnenja invalidske komisije so sodelovali ustrezni zdravniki specialisti, zato je tudi mnenje invalidske komisije podlaga za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev oziroma uporabo materialnega prava.

V dokaznem postopku je sodišče na podlagi mnenj invalidskih komisij iz leta 1999 ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni tako, da bi bilo pri njem možno ugotoviti popolno nezmožnost za opravljanje dela. Takrat je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 10.4.1997 sicer podana III. kategorija invalidnosti, ker je glede na ugotovljeno zdravstveno stanje še vedno sposoben opravljati drugo ustrezno delo z omejitvami. Šele kasneje, v postopku, ki se je pričel v letu 2002, je bilo ugotovljeno, da je njegovo zdravstveno stanje tako, da ni več sposoben opravljati niti drugega ustreznega dela z omejitvami, in so mu bile zato priznane od 1.8.2002 pravice iz invalidskega zavarovanja kot invalidu I. kategorije invalidnosti.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče pravilno uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), saj je glede na določbo 27. člena ZPIZ pravilno zaključilo, od kdaj in kakšna kategorija invalidnosti je podana pri tožniku. Na podlagi ugotovljene invalidnosti so mu bile tudi ustrezno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je izpolnjeval pogoje iz drugega odstavka 96. člena ZPIZ (ob nastanku invalidnosti ni bil zavarovan), zato je ob upoštevanju določbe 116. člena ZPIZ, ob uporabi drugega odstavka 186. člena ZPIZ ob priznanju pravice do drugega ustreznega dela in ob upoštevanju tudi drugih pogojev (123. člen ZPIZ), lahko dobil priznano pravico do denarnega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustreznem delu (odločanje o tej pravici je bilo predmet druge odločbe).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.