Jedro

Komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča s komunalno opremo pomeni, da je bila vzpostavljena možnost priključitve na določeno vrsto komunalne opreme, ne pa, da je bila ta komunalna oprema v celoti zgrajena na novo.

Tožnica je v tožbi sicer predlagala izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporne, za preostale dokaze pa tožnica ne pojasni, katera dejstva želi z njimi dokazati oziroma predlagani dokazi v skladu z gornjo obrazložitvijo (posebno glede zakonitosti odloka) ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 46.263,27 EUR zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti stavbe št. 801 na zemljišču parc. št. 922/50 k.o. ..., in sicer za priklop na javno kanalizacijsko omrežje za odvajanje odpadne komunalne vode in odpadne padavinske vode. Poleg tega je določila še roke in pogoje plačila, obvestila tožnico o obvezni priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje in ugotovila, da v postopku niso nastali stroški. Iz obrazložitve izhaja, da se predmetna nepremičnina nahaja na območju, za katerega je bil sprejet Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Gradnja komunalne infrastrukture na področju urejanja ŠP 14/1-del, ŠS 14/1-2, ŠS 14/5-del, območja razpršene gradnje R ter dostopne poti JP 962170 - Poslovna cona Lokarje (v nadaljevanju Odlok), ki vsebuje tudi določbe glede gradnje komunalne opreme. Po Odloku o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje gradnje komunalne infrastrukture na območju prej navedenega odloka (v nadaljevanju Odlok o KP Lokarje) je treba pri odmeri komunalnega prispevka za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča za predmetno parcelo obračunati opremljenost s fekalno in meteorno kanalizacijo. Prvostopenjski organ v nadaljevanju navaja, katere podatke iz uradnih evidenc GURS je uporabil pri odmeri, in način odmere oziroma izračuna komunalnega prispevka. Pri tem med drugim navaja, da je znesek komunalnega prispevka za izboljšanje komunalne opremljenosti seštevek komunalnega prispevka za obstoječo in prispevka za načrtovano komunalno infrastrukturo.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da pri odmeri komunalnega prispevka v času gradnje predmetnega objekta ni bila upoštevana komunalna oprema za odvajanje odplak ter meteorne kanalizacije, je pa bilo v gradbenem dovoljenju navedeno, da bo odvajanje odpadne vode do izgradnje javnega kanalizacijskega omrežja urejeno z MČN (malo čistilno napravo - op. sodišča), meteorne površinske vode pa se odvajajo v meteorni odvodnik ob servisni cesti. Predmetni objekt torej ni bil priključen na javno kanalizacijsko omrežje, tudi odvajanje padavinskih vod je bilo pred izgradnjo javne meteorne kanalizacije urejeno z kanalizacijo oziroma z jarkom, ki nista bila del javnega kanalizacijskega omrežja in nista bila v upravljanju pristojnega upravljavca. Tožnici torej komunalni prispevek za meteorno kanalizacijo še ni bil odmerjen, saj ji tudi ni bila omogočena priključitev nanjo. Ker gre izključno za komunalni prispevek zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti, ne drži, da bi šlo za retroaktivno oziroma ponovno obremenjevanje tožnice s komunalnim prispevkom. Glede velikosti parcele je bil uporabljen podatek o parceli št. 922/50 k.o. ..., ki dejansko služi objektu, kar je razvidno tudi iz parcelacije parcele št. 922/1, ki je bila upoštevana v gradbenem dovoljenju z dne 19. 7. 2004. Ta parcelacija je bila izvedena po pridobitvi gradbenega dovoljenja, pri parcelaciji pa sta nastali navedena parcela, ki služi predmetnemu objektu in parc. št. 922/48, ki je še nepozidana, zato njena odmera pri površini ni bila upoštevana. Formula izračuna, ki je bila upoštevana pri odmeri, izhaja iz veljavnih predpisov, navedena in obrazložena pa so bila vsa merila in podatki, ki jih je bilo treba upoštevati, zato niso utemeljene tožnikove navedbe, da odločbe ni mogoče preizkusiti. ZPNačrt ne predpisuje roka za plačilo komunalnega prispevka, zato je prvostopenjski organ določil primeren rok za plačilo prispevka kot javne dajatve, tožničino sklicevanje na ureditev obročnega plačila pa je brezpredmetno, saj se tožnica ni odločila za tako plačilo. Brezpredmetna je tudi primerjava stroškov komunalnega opremljanja v območju Odloka z drugimi območji oziroma območji v drugih občinah, saj je pravna podlaga za odmero veljavni Odlok o KP Lokarje, v katerem so določena merila za odmero komunalnega prispevka, metodologija izračuna pa je razvidna iz programa opremljanja.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je pred izdajo izpodbijane odločbe prejela tri informativne izračune komunalnega prispevka, in sicer v letih 2009, 2011 in 2016, vsote, ki so izhajale iz teh informativnih izračunov, pa so bile bistveno različne od vsote, ki je odmerjena z izpodbijano odločbo. Zato meni, da je vsebina pravnih podlag za odmero tako nedoločna, da toženki omogoča samovoljno in nezakonito odmero komunalnega prispevka. Tako ravnanje pomeni kršitev temeljnih načel upravnega postopka, kot sta načelo zakonitosti in načelo sorazmernosti oziroma enakega varstva pravic. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede njene skladnosti izven zakona, saj oba odloka toženke "več kot očitno" nista jasna in določljiva, kar pomeni tudi, da sta neskladna s pravim odstavkom 82. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in s 153. členom Ustave. Zato tožnica sodišču predlaga, naj pri odločanju upošteva pravilo exceptio illegalis.

4. Toženka je celotno površino parcele št. 922/50 k.o. ... upoštevala kot gradbeno parcelo, kar je v nasprotju z določbami drugega odstavka 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik). Parcelacije, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, s tem nimajo nobene zveze, brez vsake pravne in dejanske podlage pa je navedba, da naj bi celotna omenjena parcela služila predmetnemu objektu. Zato tudi v drugostopenjski odločbi ni mogoče ugotoviti razlogov, iz katerih je tožnici zaračunan komunalni prispevek od celotne površine parcele in ne zgolj od 1,5 kratnika stavbišča. Toženka tudi ni navedla predpisa, ki bi bil podlaga za tako odločitev, zato je odločba nezakonita in je ni mogoče preizkusiti.

5. Za nezakonito tožnica šteje tudi odločitev, da mora odmerjeni prispevek plačati v 60 dneh od dokončnosti odločbe, za kar prav tako ni pravne podlage. Ob tem Odlok o KP Lokarje v 13. členu določa, da se lahko komunalni prispevek plača v obrokih v največ 12 mesecih od pravnomočnosti odločbe, to pa mora enako veljati tudi za primer, če se komunalni prispevek plača v enkratnem znesku. Drugostopenjski organ na ta argument ni vsebinsko odgovoril, kar ponovno pomeni, da ni odločal na podlagi zakona, temveč samovoljno.

6. Tožnica je v pritožbi navajala, da izpodbijana odločba ne ugotavlja, ali je bil za obstoječo stavbo že odmerjen in plačan komunalni prispevek oziroma ali je že imela obstoječo komunalno ureditev, utemeljitve v tej smeri pa je prvi navedel šele drugostopenjski organ. Dopolnjevanje ugotovitvenega postopka na drugi stopnji je nedopustno, saj pomeni odvzem pravice do učinkovite pritožbe, kar je tožničina ustavna pravica. Kljub temu, da predmetna stavba po ugotovitvah drugostopenjskega organa nima nobene obstoječe komunalne opreme, izračun komunalnega prispevka po izpodbijani odločbi navaja, da se sešteje komunalni prispevek za obstoječo in za načrtovano komunalno opremo. Tožnici je torej zaračunana tudi obstoječa komunalna oprema, ki je ni, kar pomeni, da je odločba sama s seboj v nasprotju.

7. Drugostopenjski organ se glede pravilnosti izračuna sploh ni spustil v presojo, niti ni navedel, na kateri pravni podlagi se pri izboljšanju obstoječe komunalne opremljenosti za izračun novega komunalnega prispevka seštevajo vrednosti obstoječe in nove komunalne opreme. To je tudi v nasprotju s predpisi, iz katerih izhaja, da je mogoče obračunati le opremo, na katero zavezanec doslej objekta ni mogel priključiti, torej smiselno le novo komunalno opremo. Tožnica zato meni, da je bil komunalni prispevek z izpodbijano odločbo odmerjen tako, kot da se za predmetno stavbo odmerja prvič in kot da je ta objekt že imel obstoječo komunalno opremo, za katero še ni bil odmerjen prispevek. To ni pravilno dejansko stanje, saj bi morala toženka uporabiti pravne podlage, ki se nanašajo na plačilo komunalnega prispevka za že zgrajeni objekt na delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se izboljšuje komunalna opremljenost tega zemljišča. Komunalni prispevek se v takem primeru odmeri le v višini, ki pomeni vrednost prispevka za izboljšavo opremljenosti. V tem delu je izpodbijana odločba povsem neobrazložena, zato je tudi ni mogoče preizkusiti.

8. Upravni organ sploh ni preizkušal, za katero komunalno opremo je bil komunalni prispevek že plačan. Te bistvene kršitve pa ne more sanirati drugostopenjski organ, saj bi bila tožnici s tem odvzeta ustavna pravica do pritožbe. V odločbi o komunalnem prispevku za obstoječo komunalno opremo iz leta 2002 izrecno piše, da je toženka tožnici že zaračunala komunalni prispevek, npr. za meteorno kanalizacijo 8 %, ta komunalni prispevek je bil v resnici odmerjen in plačan le za komunalno opremo kolektivne rabe, ki je v upravljanju javnih služb, torej tudi za meteorno kanalizacijo. Oba navedena odloka sta v nasprotju z Ustavo, saj pri izračunu povprečnih stroškov komunalnega opremljanja upoštevata kot del javne komunalne infrastrukture, od katere se obračunava komunalni prispevek "tudi izjemno visoke stroške elektroenergetskega in telekomunikacijskega omrežja", ki sploh niso komunalna oprema po prvem odstavku 71. člena ZPNačrt, za katero bi se lahko odmeril komunalni prispevek.

9. Toženka meni tudi, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti brez specialističnega znanja in "brskanja po odlokih Občine Vodice in programih opremljanja", stranka sama pa ne more razumeti, ne preizkusiti odločbe v računskem delu, kar ji onemogoča varstvo njenih pravic. Odmerjeni komunalni prispevek je nesorazmerno visok glede na izboljšanje prejšnje komunalne opremljenosti, toženka pa na te pritožbene graje sploh ni odgovorila. Predmetni objekt je bil že ustrezno komunalno opremljen z MČN in meteorno kanalizacijo, če je toženka morala to kanalizacijo posodobiti zaradi novozgrajenih stanovanjskih hiš v bližini, pa to ne pomeni izboljšanja komunalne opremljenosti tožničine stavbe. Tožnica se ne strinja niti s programom opremljanja, saj naj bi bile cene stroškov opremljanja preračunane na leto 2009, čeprav niti tega ni mogoče preizkusiti, vsekakor pa so bile tedanje cene v gradbeništvu na višku, potem pa so drastično padle. Toženka tega v izpodbijani odločbi ne upošteva, temveč "izhaja iz nekih hipotetičnih stroškov opremljanja izpred 9 let", dejanskih stroškov opremljanja pa sploh ne ugotavlja. Stroški po Odloku o KP Lokarje so v primerjavi s povprečnimi stroški opremljanja neprimerljivo višji, in sicer tako v primerjavi z drugimi območji v Občini Vodice, kot tudi drugod po državi. Tudi zato tožnica meni, da sta oba uporabljena odloka nezakonita, saj zavezance na območju OPPN Lokarje postavljata v neenakopraven položaj in skušata na njihove stroške doseči, da bodo sofinancirali druge projekte komunalnega opremljanja v občini. Odmerjen komunalni prispevek ne odraža sorazmerno stroškov izdelave konkretne komunalne opreme kot protistoritve občine, niti ne bo komunalna opremljenost stavb in zemljišč v takem sorazmerju izboljšana glede na predhodno stanje. Poleg tega bodo morali zavezanci "pozabiti na svoje lastne neamortizirane investicije v dosedanjo komunalno opremo (MČN in meteorni jaški)". Tudi v tem delu je izpodbijana odločba povsem neobrazložena in samovoljna.

10. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem podrobneje pojasnjuje svoja stališča in navedbe iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter med drugim navaja, da je bil komunalni prispevek odmerjen izključno za komunalno opremo, na katero tožnica doslej ni mogla priključiti objekta, niti ji ni bila omogočena njena uporaba. Tudi predhodni informativni izračuni so bili pripravljeni na podlagi istih formul kot izpodbijana odločba, spreminjala pa se je višina obračunskih stroškov ob upoštevanju indeksacije, še bolj pa površina parcele, na kateri stoji predmetna stavba. Ta parcela je bila namreč dvakrat parcelirana prav zaradi komunalnega prispevka. Obračun je zakonit in ga je mogoče preizkusiti, tožnica pa svoje navedbe, da pri odmeri ni bila upoštevana pravilna površina parcele, z ničemer ne utemelji. Celotna parcela je bila upoštevana zato, ker v celoti služi predmetni stavbi, kar izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja. V drugostopenjski odločbi so bili zgolj podrobneje obrazloženi razlogi za izdajo prvostopenjske, ker je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi prve možnosti priključitve predmetnega objekta na fekalno in komunalno kanalizacijo, pa bi bilo nesmiselno ugotavljati morebitno predhodno opremljenost zemljišča s tako kanalizacijo.

12. Obračunski stroški za obstoječo komunalno opremo pomenijo stroške izgradnje tistega dela komunalne opreme, ki je bila v času izdelave programa opremljanja za območje PC Lokarje že izgrajena in v uporabi ter na katero je bila priključena novozgrajena komunalna oprema, kot npr. primarni kanalizacijski vodi. Toženka v tem pogledu v prvostopenjski odločbi ni podala posebne obrazložitve, ker je menila, da je navedena terminologija že uveljavljena in jasna. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe glede programa opremljanja v zvezi z višino cen stroškov opremljanja, saj se višina stroškov indeksira s povprečnimi letnimi indeksi cen za posamezno leto, ki jih določa in objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Tožničino vlaganje v MČN in odvajanje meteorne vode ni pomenilo vlaganja v izgradnjo javne komunalne infrastrukture, zato ga pri odmeri komunalnega prispevka tudi ni bilo mogoče upoštevati. Iz navedenih razlogov toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov upravnega spora.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost odmere komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožničinega zemljišča, na katerem stoji predmetna stavba, z novo komunalno opremo - kanalizacijskim omrežjem.

15. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je v takem primeru sedmi odstavek 79. člena ZPNčart, po katerem pri odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Zavezanec je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt).

16. Iz tožbenih navedb izhaja, da je med strankama najprej sporno, ali je v obravnavani zadevi sploh prišlo do izboljšanja komunalne opremljenosti tožničinega stavbnega zemljišča, v zvezi s čemer se tožnica sklicuje predvsem na obstoj male čistilne naprave za fekalno kanalizacijo in naprav za odvajanje meteorne vode, kar šteje za ustrezno komunalno opremljenost. Vendar pa so komunalna oprema v smislu ZPNačrt zgolj "objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja" (1. točka prvega odstavka 71. člena ZPNačrt), zato mala čistilna naprava in ponikalnica meteorne vode očitno ne pomenita komunalne opreme v tem smislu. Tožnica niti ne trdi, da bi imela pred izgradnjo komunalne opreme, na katero se nanaša izpodbijana odločba, možnost priključka na tako opremo v smislu navedene določbe ZPNačrt, niti tega, da ne bi imela možnosti priključiti predmetne stavbe na novozgrajeno infrastrukturo. Sodišče se zato strinja s toženko, da je prišlo do izboljšanja komunalne opremljenosti tožničinega stavbnega zemljišča, saj je bila tožnici omogočena priključitev njene stavbe na komunalno opremo, ki prej ni obstajala. Vse navedeno velja tudi za tožničine navedbe o njenih vlaganjih v obstoječo komunalno opremo, ki jih utemeljuje na podlagi svojih "neamortiziranih vlaganj" v malo čistilno napravo in ponikalnico, kar pa po povedanem ne pomeni komunalne opreme v smislu ZPNačrt. 17. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga, na kateri je bila ta odločba izdana. Vendar pa je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali Ustavo, dolžno uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (t.i. institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v obravnavani zadevi preizkusilo tudi tožbene navedbe, ki se izrecno ali posredno nanašajo na zakonitost obeh prej navedenih odlokov oziroma programa opremljanja.

18. Sodišče se načeloma strinja s tožničinimi stališči, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale različno odmero komunalnega prispevka ob nespremenjenih okoliščinah, prav tako pa tudi določbe, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnica v tej smeri ni postavila kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost odlokov oziroma programa opremljanja. Povedano drugače: tožnica ne navaja konkretno, zakaj meni, da naj bi navedene pravne podlage omogočale samovoljo toženke pri odmeri komunalnega prispevka, temveč to na podlagi različnih zneskov, navedenih v predhodnih informativnih izračunih, le domneva. Enako velja tudi za njene trditve, da iz višine odmerjenega komunalnega prispevka izhaja, da mora tožnica nositi tudi stroške komunalnega opremljanja drugih lastnikov zazidljivih zemljišč.

19. Zgolj iz teh okoliščin, brez kakršnegakoli ozira na konkretne podatke oziroma okoliščine, upoštevane pri pripravi informativnih izračunov oziroma na konkretne podatke ali določbe iz odloka ali programa opremljanja, namreč ne izhaja, ali oziroma v čem naj bi bila nezakonitost teh pravnih podlag, niti to, ali je tožnikova obremenitev s komunalnim prispevkom dejansko v kakršnemkoli pogledu nesorazmerna z obremenitvijo drugih zavezancev. Tako tožbene navedbe ostajajo na ravni povsem posplošenih domnev, ki same po sebi ne zadoščajo za sklepanje o nezakonitosti odlokov in programa urejanja oziroma sodišču ne dajejo podlage za podrobnejšo oziroma vsebinsko opredelitev do zakonitosti teh aktov.

20. Kot je že rečeno, vsebino programa opremljanja na zakonski ravni ureja 75. člen ZPNačrt, ki glede obstoječe komunalne opreme določa, da se s programom opremljanja določijo podlage opremljanja, te pa so obračunska območja, stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (tretji odstavek). Ti podatki torej niso le javni, temveč so tudi obvezni sestavni del obravnavanih pravnih podlag, zato ni razloga, da tožnica na njihovi podlagi tožbenih navedb ne bi mogla konkretizirati. Drugačno stališče sodišča, namreč raziskovanje zakonitosti predmetnih podzakonskih aktov na podlagi posplošenih domnev, bi smiselno pomenilo preizkus zakonitosti teh aktov onkraj tožbenih razlogov oziroma po uradni dolžnosti, s čimer bi sodišče očitno prekoračilo svoje zakonske pristojnosti oziroma celo ustavno načelo delitve oblasti.

21. ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kar tožnica smiselno uveljavlja z navedbami o spremembah gradbenih stroškov. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina uporablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).

22. Nadaljnje navedbe o neustavnosti oziroma nezakonitosti teh pravnih podlag tožnica v bistvenem opira na stališče, da je v neenakem položaju glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka, ki v podobni situaciji plačujejo nižji komunalni prispevek. Vendar tožnica ne pojasni, v katerih konkretnih, pravno pomembnih okoliščinah naj bi bil njen položaj v bistvenem enak položaju zavezancev, na katere se sklicuje. Ob tem višina komunalnega prispevka, ki je odvisna od stroškov komunalne opreme, torej v različnih položajih različna, izhaja že iz zakonske ureditve, tožnica pa ne navaja razlogov za morebitno neustavnost te ureditve.

23. Iz navedenih razlogov tožnica ob presoji sodišča ni uspela utemeljiti, da bi bile določbe podzakonskih aktov, na katerih temelji izpodbijana odločba, v neskladju z zakonom ali Ustavo, zato ni imelo razloga za uporabo instituta exceptio illegalis.

24. Toženka je že v prvostopenjski odločbi določno navedla vrednosti, ki jih je uporabila pri izračunu, in način izračuna. Za izračun so uporabljene osnovne računske operacije, zato ni jasno (niti tega ne pojasnjuje tožnica) zakaj bi bil ta izračun nerazumljiv. Prav tako po presoji sodišča iz prvostopenjske odločbe jasno in nedvoumno izhaja, da se nanaša izključno na novozgrajeno komunalno opremo, zato so tožbene navedbe, ki se nanašajo na že plačani komunalni prispevek za drugo komunalno opremo, brezpredmetne. S tem so enako brezpredmetne tudi navedbe, ki se nanašajo na to, da naj bi toženka na drugi stopnji dopolnjevala ugotovitveni postopek glede teh, pa tudi drugih okoliščin, ki presegajo okvir pravno pomembnih dejstev, na katerih temelji prvostopenjska odločba. Edina konkretna navedba v tem pogledu, ki bi utegnila vplivati na odločitev, je trditev, da naj bi bil tožniku že odmerjen komunalni prispevek „v višini 8 %“ za odvajanje meteorne vode, vendar tožnik te trditve v ničemer ne konkretizira, ne s tem, za kakšen znesek naj bi dejansko šlo, ne da naj bi mu bil ta znesek tudi dejansko zaračunan.

25. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na upoštevanje stroškov za obstoječo komunalno opremo, ker naj pred izgradnjo opreme, s katero je bil odmerjen obravnavani komunalni prispevek, te opreme sploh ne bilo. Vendar pa komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča s komunalno opremo v skladu s prej navedenimi določbami ZPNačrt pomeni, da je bila vzpostavljena možnost priključitve na določeno vrsto komunalne opreme, ne pa, da je bila ta komunalna oprema v celoti zgrajena na novo. Da podlage za opremo komunalnega prispevka zajemajo tudi obstoječo komunalno opremo izrecno izhaja iz tretjega in četrtega odstavka 75. člena ZPNačrt, v primeru kanalizacije pa to pomeni predvsem primarno kanalizacijsko omrežje skupaj z morebitnimi čistilnimi napravami, kot to v odgovoru na tožbo pravilno navaja toženka.

26. Naslovno sodišče je že večkrat odločalo o vprašanju, katero površino je treba šteti za površino „parcele“ oziroma „gradbene parcele“, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je v skladu z določbami ZPNačrt in pravilnika treba upoštevati parcelo objekta oziroma stavbnega zemljišča, le če ta parcela ni določena, pa stavbišče, pomnoženo z faktorjem 1,5. Kot je mogoče povzeti iz drugostopenjske odločbe, tožbe in odgovora na tožbo, se tožnica in toženka glede take uporabe materialnega prava strinjata, vendar pa tožnica meni, da toženka svojega stališča, da celotna zemljiška parcela, na kateri stoji parcelni objekt, ni ustrezno obrazložila. Toženka se v prvostopenjski odločbi sicer res sklicuje zgolj na „podatke iz uradnih evidenc“, vendar je v drugostopenjski odločbi to obrazložitev ustrezno dopolnila s stališčem, da gre za parcelo, ki v celoti služi obravnavanemu objektu. Taka dopolnitev obrazložitve, ki jo (brez dopolnjenega ugotovitvenega postopka) opravi drugostopenjski organ, je v skladu s tretjim odstavkom 248. člena in prvim odstavkom 291. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej zakonita. Tožnica bi lahko svojo ustavno pravico do pravnega sredstva izkoristila s tem, da bi v tožbi v upravnem sporu navedla razloge, iz katerih se ne strinja s takim stališčem toženke, vendar tega ni storila, tako da tudi tožbena navedba, da naj bi navedena parcela ne pomenila hkrati tudi parcele predmetnega objekta, ostaja povsem pavšalna oziroma neobrazložena.

27. Po določbi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V obravnavani zadevi ni tako, zato bi obravnavana odločba brez določitve dodatnega roka ostala izvršljiva z njeno dokončnostjo, torej z izdajo drugostopenjske odločbe. Odločitev o roku za prostovoljno izvršitev, ki je vezana na dokončnost te odločbe, zato ni nezakonita, glede razlogov zanjo, pa se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih je v drugostopenjski odločbi navedla toženka in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

28. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi sicer predlagala izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporne, za preostale dokaze pa tožnica ne pojasni, katera dejstva želi z njimi dokazati oziroma predlagani dokazi v skladu z gornjo obrazložitvijo (posebno glede zakonitosti odloka) ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

29. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.