Jedro

Za odločitev o državljanstvu pok. B.B. so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je uzakonil dvojno državljanstvo: zvezno in republiško (1. člen), ki se je pridobilo hkrati z dnem uveljavitve zakona 28. 8. 1945, vsak državljan FLRJ je tudi državljan kake ljudske republike, vendar sme imeti le eno republiško državljanstvo, in sicer so državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (prvi odstavek 37. člena). Upoštevajoč obvezno razlago te določbe se pri ugotavljanju državljanstva ne upoštevajo spremembe glede domovinske pristojnosti oziroma občinske pripadnosti, nastale v času od 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945. To pomeni, da so državljani FLRJ v smislu prvega odstavka 37. člena tega zakona z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 490-28/2012725 z dne 14. 10. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil predlog sedaj pok. A.A. in tožnice za denacionalizacijo navedenih nepremičnin, vse k.o..., ki so bile predmet odstopa s strani Ministrstva za kulturo z dopisom z dne 9. 7. 2009, in zavrnil predlog tožnice za prekinitev postopka. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da gre za denacionalizacijo parcel, ki so kot naravna znamenitost zavarovane z Odlokom o kulturnem spomeniku in naravni znamenitosti Kodeljevo, kar predstavlja predpis iz tretjega odstavka 18. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Prejšnji lastnik podržavljenega premoženja je baron B.B., za katerega izpisek iz matične knjige izkazuje, da je šlo za osebo brez državljanstva. Z ugotovitveno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2002 je bilo odločeno, da je bil državljan FLRJ in da se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju RS do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954 ni štel za državljana Ljudske republike Slovenije. Iz podatkov je bilo sklepati, da je bil prejšnji lastnik verjetno hrvaški državljan, vendar pa iz potrdila pristojnega organa Republike Hrvaške z dne 21. 3. 2006 izhaja, da upravičenec ni vpisan v evidenco knjige državljanov Republike Hrvaške, zato ni potrjeno, da je bil državljan Republike Hrvaške. Ker ni znano, da bi vlagatelji pri hrvaških ali drugih tujih državnih organih zahtevali uvedbo postopka za ugotovitev državljanstva, ni mogoče preveriti obstoja načela vzajemnosti. Predmetne parcele so zavarovane po predpisih o ohranjanju narave in razglašene za naravno znamenitost, Ministrstvo za kulturo pa rešuje zahtevek glede nepremičnin, ki tvorijo kulturni spomenik EŠD Graščina Kodeljevo, ki obsega parc. št. 824/1, 824/2, 824/3, 824/4, 825 in 827/2, k.o. ... V zvezi s vprašanjem državljanstva je organ še navedel, da ne more šteti domovnice za javno listino, ki izkazuje državljanstvo. Organ je še ugotavljal obstoj upravičenja do denacionalizacije glede na drugi odstavek 10. člena ZDen. Ob upoštevanju, da je bila odločba o podržavljenju izdana na podlagi Odloka AVNOJ-a, je bilo premoženje podržavljeno prejšnjemu lastniku kot osebi nemške narodnosti. Sicer upravičenec ni bil naseljen na ozemlju Republike Avstrije in zato FIP ne pride v poštev, bi pa lahko upravičenec uveljavljal odškodnino glede na 11. člen Zakona o izravnavi bremen (LAG). Kot pravna naslednica bi odškodnino lahko uveljavljala tudi A.A.i z zadnjim bivališčem v Nemčiji, kot tudi tožnica, ki živi v Avstriji. Dejansko stanje je glede nekaterih vprašanj ostalo neugotovljeno, zato pogoji za izvedbo denacionalizacije niso izpolnjeni in je organ zato zahtevo zavrnil. Za spor o pristojnosti pa po prepričanju organa ni razloga, zato je organ predlog za prekinitev postopka zavrnil. 2. Tožnica je uvodoma navedla, da vztraja pri vseh svojih navedbah, ki jih je podala med postopkom. Glede pristojnosti je navedla, da je Ministrstvo za kulturo z dopisom odstopilo predmetne nepremičnine v reševanje upravnemu organu, pri tem pa ni navedlo, po kateri pravni podlagi so zavarovane. Šele upravni organ v odločbi navaja, da gre za predpis o ohranjanju narave. Organ bi moral utemeljiti svojo odločitev po Zakonu o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), Odlok pa ni omenjen v ZON. Te nepremičnine so zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine, kar potrjujejo prav podatki o dediščini iz Registra nepremičnin kulturne dediščine. Gre za nepremičnine ..., kar ima podlago v Odloku. Ker ta register vodi Ministrstvo za kulturo, je za zahtevek pristojno slednje. V odločbi organ tudi ne razmeji pojmov, kot so kulturni spomenik, spomenik oblikovne narave in naravna znamenitost. To, da so nepremičnine spomenik oblikovne narave, pa še ne pomeni, da so zavarovane po predpisih o ohranjanju narave in zato razglašene za naravno znamenitost. Prav tako ni mogoče preizkusiti, zakaj so te parcele spomenik oblikovne narave, in gre tako za absolutno kršitev pravil postopka. Da gre za zaokroženo kulturno celoto, je navedel tudi izvedenec C.C. v svojem cenitvenem poročilu. V zvezi z državljanstvom prejšnjega lastnika je uvodoma povzela določbe Zakona o državljanstvu DFJ, v nadaljevanju FLRJ ter opozorila na stališče Ustavnega sodišča RS o razlagi 36. člen ZDFJ in 36. člen ZDrž, da gre za pridobitev državljanstva ex lege in ni potrebna posebna odločba. Zato ne drži, da je bil B.B. le verjetno hrvaški državljan, ker ne obstaja o tem ugotovitvena odločba. Tudi iz 42. točke obrazložitve sodbe, I U 1072/2012, izhaja, da zgolj odsotnost vpisa v evidencah o državljanstvu na Hrvaškem ne pomeni, da obravnavane osebe ni mogoče šteti za državljana Ljudske republike Hrvaške. V tem primeru ni izkazano dejstvo, da B.B. ni vpisan, temveč, da hrvaški organi ne hranijo več evidenc za ... za leto 1941. Organ bi moral odločiti glede državljanstva kot o predhodnem vprašanju ter izvesti vse predlagane dokaze. Glede na prvi odstavek 35. člena ZDrž so pridobile državljanstvo FLRJ vse osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v eni izmed jugoslovanskih občin, saj se v kraljevini ni vodila evidenca o državljanstvu, temveč o domovinski pristojnosti. Če B.B. ne bi bil v domovinstvu v občini..., ne bi bil državljan FLRJ. Tožnica je med postopkom predlagala vpogled in pribavo spisa pri Ministrstvo za kulturo, vendar organ tega ni storil. Če bi organ to storil, bi ugotovil, da je tožnica v juniju 2016 vložila vlogo na Ministrstvo za notranje zadeve RH, da izda ugotovitveno odločbo glede državljanstva B.B. Pri B.B. gre za nesporno ugotovljeno državljanstvo FLRJ, kar izključuje državljanstvo vsake druge države, pri čemer pa mora imeti vsak državljan FLRJ še državljanstvo posamezne republike (1. in 2. člen ZDrž). Vprašanje je torej lahko samo, ali je bil baron B.B. državljan LR Slovenije zaradi njegovega delovanja in nespornega obstoja prebivališča v Ljubljani ali LR Hrvaške zaradi imetništva domovnice. Glede na sodbo I U 1072/2012 je bil baron B.B. lahko samo državljan LR Hrvaške. B.B. je bila izdana tudi domovnica, ki je javna listina, ki lahko izkazuje državljanstvo. Državljanstvo se z njo dokazuje, kadar ni drugih pravnih podlag za izkazovanje državljanstva določene osebe ali so izgubljeni podatki z zvezi s samim obstojem državljanstva. Iz obrazložitve sodbe I U 1072/2012 še izhaja, da je bil B.B. na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine ... na območju LR Hrvaške, zaradi česar je bil črtan iz domovinstva tedanje mestne občine Ljubljana, s tem pa tudi iz državljanstva LR Slovenije, izključno zaradi sprejetja v domovinstvo pri drugi ljudski republiki. Torej je postal ex lege državljan LR Hrvaške. Tožnica je še dodatno opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 396/2005 z dne 21. 6. 2007. V zvezi z vprašanjem drugega odstavka 10. člena ZDen pa je tožnica navedla, da organ ni obrazložil, na kakšni dejanski podlagi je prišel do zaključka, da je bil B.B. pregnanec. B.B. ni imel nobene veze z Nemčijo, zato LAG organ ne bi smel uporabiti. Že samo dejstvo, da je bil baron B.B. državljan FLRJ vse do svoje smrti in se je kasneje tudi preselil v Švico, pomeni, da ne drži definicija, da bi naj bil pregnanec. Tožnica pa je tudi že tekom postopka izpostavila, da bi imeli dediči razlaščenega upravičenca pravico do odškodnine po LAG le, če bi organ v postopku ugotovil, da je upravičenec umrl kot vojni ujetnik ali interniranec ali kot pridržana oseba na prisilnem delu v nadaljevanju vojnega ujetništva ter pod dodatnim pogojem, da so imeli dediči na presečni dan iz prvega do tretjega odstavka 230. paragrafa LAG stalno prebivališče na nemškem ozemlju. Tega organ ni preizkusil. Za preizkus zakonitosti pa pavšalno sklicevanje na določbe tujega zakona ne zadostuje. Enako tudi sodba II U 501/2012 z dne 2. 10. 2013. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožnica je s pripravljalnim spisom sodišču dostavila potrdilo Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 1. 12. 2016 o potrditvi hrvaškega državljanstva pok. B.B.. Navedla je še, da A. d.d. v postopku pred organom ni nastopal kot stranka, saj sploh ni bil seznanjen s predmetnim postopkom s strani tega organa. Gre za procesno kršitev. Vztrajala je kot doslej.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi predloga sedaj pok. vlagateljice A.A. in tožnice za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, odstopljenih na ta organ s strani Ministrstva za kulturo z dopisom z dne 9. 7. 2009. 7. Uvodoma se sodišče opredeljuje glede tožbenega ugovora o stvarni nepristojnosti organa za odločanje. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

8. Po 54. členu ZDen o zahtevah na prvi stopnji odloča ministrstvo za okolje in prostor o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave. Po drugem odstavku 4. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) je naravna vrednota poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. Iz prehodnih določb ZON, natančneje iz 163. člena pa izhaja, da akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani na podlagi (med drugim) zakona o naravni in kulturne dediščine (UL SRS št. 1/81) ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu.

9. Med strankama je nesporno, da so predmet obravnave pred tem organom nepremičnine, ki v naravi predstavljajo park ob graščini Kodeljevo. Iz Odloka o kulturnem spomeniku in naravni znamenitosti Kodeljevo je razvidno, da se s tem aktom za ohranitev umetnostnega in arhitekturnega spomenika kot zgodovinskega izročila iz 17. in 18. stoletja ter naravne znamenitosti razglasi graščina Kodeljevo s kapelo za kulturni spomenik, park ob graščini pa za naravno znamenitost kot spomenik oblikovne narave (1. člen). Citirani odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981, torej zakona, ki ga ZON opredeljuje kot eno izmed pravnih podlag za ohranitev statusa naravne znamenitosti tudi še po ZON (torej vsaj vse do uveljavitve akta o zavarovanju naravnih vrednot po ZON). Sodišče tako ne more sprejeti tožničinega očitka, da gre za kulturno dediščino, ker ni pravne podlage za zavarovanje po ZON, saj to ne drži. Po tretjem odstavku 79. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine postanejo naravne znamenitosti oziroma redkosti ter prirodne znamenitosti, ki so pridobile varstveni status na podlagi zakonov iz prvega odstavka tega člena (med drugim Zakona o naravni in kulturni dediščini, UL SRS št. 1/81) in zakona o varstvu narave kulturni spomenik na podlagi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji za pridobitev statusa kulturnega spomenika, kar soglasno ugotovita ministra, pristojna za kulturo in okolje in prostor; seznam takih kulturnih spomenikov se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Da bi obravnavane nepremičnine na ta način pridobile status kulturnega spomenika, pa tožnica ne zatrjuje. Na drugačno opredelitev zato tudi ne more vplivati, da so te nepremičnine vpisane v register kulturne dediščine. Pri svoji odločitvi tako organu tudi ni bilo treba pojasnjevati pojmov ''kulturni spomenik'' oziroma ''spomenik oblikovne narave'' za potrditev njegovemu zaključku, saj že 1. člen Odloka pove, da je park ob graščini ''naravna znamenitost kot spomenik oblikovne narave''. Mnenje izvedenca C.C., da gre za ''zaokroženo kulturno celoto'', ki jo je treba enotno obravnavati, pa je tudi le to, torej mnenje izvedenca, ki pa za upravni organ ni in ne more biti pravno zavezujoče. Gre za razlago prava, ki ga razlaga oziroma ga mora razlagati upravni organ sam.

10. Tožnica je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 15. 12. 2016, tudi ugovarjala kršitev načela kontradiktornosti, ker kot stranka v postopku ni sodeloval A. d.d., ki z njim niti ni bil seznanjen. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, v kateri mora tožnik med drugim razložiti tudi, zakaj toži (30. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) je 30 dni od vročitve izpodbijanega akta (28. člen ZUS-1). Tožnica je izpodbijano odločbo prejela 17. 10. 2016, kar pomeni, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 16. 11. 2016. Navedeno pomeni, da je tožnica z uveljavljanjem tega tožbenega razloga prepozna in ga zato sodišče že iz tega razloga ne obravnava, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali lahko tožnica sploh uveljavlja ugovor, ki se nanaša izrecno na tretjo osebo, tj. A. d.d. 11. Je pa po presoji sodišča utemeljen tožničin ugovor o napačni oziroma vsaj preuranjeni odločitvi upravnega organa v zvezi z vprašanjem državljanstva pok. bivšega lastnika barona B.B. 12. Po tretjem odstavku 9. člena ZDen je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo.

13. Upravni organ je v zvezi z državljanstvom pok. B.B. ugotovil naslednje: - da je bilo z ugotovitveno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-11-201-1498/2001 z dne 10. 4. 2002, odločeno, da je bil pok. B.B. državljan FLRJ in da se imenovani po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju RS do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do smrti ... ni štel za državljana Ljudske republike Slovenije in da je tudi po obnovljenem postopku (in potrditvi odločbe, izdane v obnovljene postopku, s sodbo naslovnega sodišča I U 1072/2012) ta odločitev ostala v veljavi; - da je iz podatkov bilo sklepati, da je bil prejšnji lastnik verjetno hrvaški državljan, saj je bil 28. 11. 1937 sprejet na lastno prošnjo v domovinsko občino A. srez Čakovec na Hrvaškem in je bil na dan 6. 4. 1941 pristojen v to občino; - da potrdilo pristojnega hrvaškega organa z dne 21. 3. 2006, izdanega na podlagi zahteve Ministrstva za kulturo, izkazuje, da upravičenec ni vpisan v evidenco knjige državljanov Republike Hrvaške, ki se vodi za področje Medjimurske županije; - prav tako pa tudi ni znano, da bi vlagatelji pri hrvaških ali drugih tujih državnih organih zahtevali uvedbo postopka izdaje ugotovitvenega akta glede državljanstva. Organ je glede na povedano zaključil, da ni potrjeno, da je bil pok. upravičenec hrvaški državljan, kljub obstoju domovnice, ki pa ni javna listina, ki bi izkazovala državljanstvo. Posledično zato tudi ni možno ugotavljati oziroma upoštevati morebitne vzajemnosti glede na tretji odstavek 9. člena ZDen.

14. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tožnica že med postopkom z več vlogami organ opozorila na določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, zlasti na 35. in 37. člen, vključno z obvezno razlago zadnje navedenega člena, sodbo naslovnega sodišča I U 1072/2012, sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 396/2005 ter predlagala izvedbo določenih dokazov. Do teh navedb in dokaznih predlogov, kot tudi do pravnih stališč tožnice se organ v svoji odločbi ni opredelil, zaradi česar sodišče odločbe v tem delu ne more preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb postopka, ki že sama po sebi terja odpravo odločbe (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Ne glede na povedano pa sodišče še dodatno navaja:

15. Kot je tožnica pravilno izpostavila, je že naslovno sodišče v sodbi, I U 1072/2012, izdane v zvezi z ugotovitveno odločbo o državljanstvu za pok. B.B., navedlo med drugim naslednje: ''Za odločitev o državljanstvu pok. B.B. so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je uzakonil dvojno državljanstvo: zvezno in republiško (1. člen), ki se je pridobilo hkrati z dnem uveljavitve zakona 28. 8. 1945, vsak državljan FLRJ je tudi državljan kake ljudske republike, vendar sme imeti le eno republiško državljanstvo, in sicer so državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (prvi odstavek 37. člena). Upoštevajoč obvezno razlago te določbe se pri ugotavljanju državljanstva ne upoštevajo spremembe glede domovinske pristojnosti oziroma občinske pripadnosti, nastale v času od 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945. To pomeni, da so državljani FLRJ v smislu prvega odstavka 37. člena tega zakona z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. Torej je za odločitev v tej zadevi ključno, v kateri občini in s tem na ozemlju katere ljudske republike je imel baron B.B. domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941.'' Nadalje iz te sodbe izhaja, da sodišče ugotavlja, da je bil v zadevi napravljen pravilen zaključek, da B.B. na navedeni datum (tj. 6. 4. 1941) ni imel več domovinske pravice na območju LRS in ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil na lastno prošnjo 28. 4. 1937 (ki se nahaja tudi med upravnimi spisi v tem sporu) sprejet v domovinstvo občine A. na območju LR Hrvaške. Iz te sodbe sicer tudi izhaja, da pok. B.B. ni vpisan v evidenco o državljanstvu Republike Hrvaške, vendar pa to iz razloga neohranjenega arhivskega gradiva na tem območju in ne iz razloga, ker ga ni mogoče šteti za državljana LR Hrvaške. Sodišče se je v sodbi postavilo še na stališče, da odsotnost vpisa v evidencah o državljanstvu ne pomeni, da take osebe ni mogoče šteti za državljana te države, saj ne gre za to, da obravnavane osebe ni v evidencah o državljanstvu, ampak da pristojni organi na Hrvaškem sploh ne hranijo več teh evidenc oziroma dokumentacije za ... za leto 1941. Judikat Vrhovnega sodišča RS, X Ips 396/2005 z dne 21. 6. 2007, pa zgoraj zapisano stališče glede 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ še potrjuje.

16. Sodišču se tako tudi glede na že navedene ugotovitve iz sodbe I U 1072/2012, ob upoštevanju listinske dokumentacije v tem spisu, poraja dvom v (sicer očitno preuranjeno) sprejeti zaključek organa, da v zadevi ni izkazano, katere novonastale države na ozemlju prejšnje FLRJ državljan je bil prejšnji lastnik baron B.Bi.

17. Tožnica v tožbi tudi opozarja, da bi organ, če bi sledil njenemu dokaznemu predlogu za vpogled v spis, vodenem pri Ministrstvu za kulturo, ki mu med drugim tudi ni sledil (in - kot že izpostavljeno - tudi ni obrazložil, zakaj tega ni storil), ugotovil, da je tožnica zaprosila pristojni hrvaški državni organ Ministrstvo za notranje zadeve za izdajo potrdila o hrvaškem državljanstvu za barona B.B. na dan 28. 8. 1945 z vlogo z dne 7. 6. 2016, in meni, da bi moral zato organ s svojo odločitvijo počakati do odgovora pristojnega hrvaškega organa. Tako tudi ne drži navedba organa, da ni znano, da bi vlagatelji pri hrvaških ali drugih tujih državnih organih zahtevali uvedbo postopka izdaje ugotovitvenega akta glede državljanstva.

18. Sodišče pa še pripominja, da je med upravnim sporom tožnica sodišču tudi posredovala odgovor Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 28. 11. 2016, iz katerega med drugim izhaja, da se po določbah Zakona o hrvaškem državljanstvu v primerih kot je obravnavani, ko gre za vprašanje državljanstva osebe, ki je pokojna, ne izda ugotovitvena odločba, ampak se poda samo mnenje o tem, ali je bila oseba do dneva svoje smrti smatrana za hrvaškega državljana v smislu določbe prvega odstavka 30. člena Zakona o hrvaškem državljanstvu in še, da lahko (glede na vse podatke in razpoložljivo dokumentacijo) zaključijo, da je bil B.B. leta 1937 sprejet v članstvo (v domovinsko pripadnost) občine A. in da je zaradi tega bil smatran za državljana LR Hrvaške na dan 28. 8. 1945, na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ in prve točke prvega odstavka 26. člena Zakona o državljanstvu LR Hrvaške.

19. Glede na povedano je sodišče tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka, posledično nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ugodilo, izpodbijano odločbo iz razlogov po 3., 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z republiškim državljanstvom pok. B.B., pri tem upoštevati (tudi) odgovor Ministrstva za notranje zadeve z dne 28. 11. 2016, ter v odvisnosti od te ugotovitve upoštevati tudi odgovor Ministrstva za pravosodje RS, št. 007-863/2012/72 z dne 27. 7. 2016, o izkazani dejanski vzajemnosti z Republiko Hrvaško, ter upoštevajoč pravno mnenje, ki izhaja iz te sodbe, o zadevi ponovno odločiti.

20. Sodišče se do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje izključitve upravičenosti do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen glede na razlog odprave izpodbijanega akta (še vedno sporno vprašanje tujega državljanstva po tretjem odstavku 9. člena ZDen - ta določba je imela namen vzpostaviti recipročnost pri priznavanju pravic v postopkih denacionalizacije, kadar se v postopkih pred organi RS pojavijo osebe, ki so danes državljani držav - nekdanjih jugoslovanskih republik, ki bi utegnile biti upravičenci) ni opredeljevalo.

21. Sodišče se tudi ni opredeljevalo do razlogov, ki jih je tožnica navedla že med upravnim postopkom in na katere se je sklicevala v v tožbi. Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu (prim. prvi odstavek 30. člena ZUS-1 in prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Tako tudi sodna praksa.

22. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.